Ob treh popoldne

»Bilo je v sredo, 13. januarja ob treh popoldne,« se tistega dne natančno spominja Ana. »Pri nas se otroci igrajo zunaj. Anže je imel inštrukcije, ker ima disleksijo, Aljaž pa se je igral s sosedovim fantom. Otroci so radi na ledu. Kjer koli kaj zmrzne skačejo po ledu, ali ga razbijajo.« Tako sta šla sosedovim Enejem na ribnik v neposredni bližini. Aljaž si je v omari vzel kladivo in sta tolkla led. »Pa sta oba padla v vodo,« se spominja Aleš in s hvaležnostjo pove: »Sosedov Enej je štiri leta starejši in je k nam prišel takoj povedat, kaj se je zgodilo.«

Aljaž s teto Jano, ki ga je pogumno rešila iz vode. FOTO: Tatjana Splichal 

Tistega dne je imel vsak svoje delo na kmetiji: »Ena stranka me je prišla iskati v sirarno, ko je pritekla soseda in povedala, da je Aljaž padel v vodo. Treba je bilo poklicati reševalce,« se Ani naslika dogajanje tistega januarskega dne. »Nemudoma sem letela k ribniku in prišla tja, ko je je Jana Aljaža že potegnila ven. Še dobro, da je bil Enej tako priseben in je takoj pritekel povedati kaj se je zgodilo. Jana ga je rešila iz vode in nemudoma začela oživljati, mami ji je pomagala, potem so že prišli reševalci, ki so ga tudi oživljali. Potem smo šli na urgenco.« 

Neverjetno, kakšen pogum je premogla teta Jana, ki ji je policija podarila medaljo za hrabrost, ko je reševala Aljaža. Babica Helena pa še vedno ne more pozabiti Aninih besed, ki jih je ob vsem ponavljala: »Živel bo!«

Prosim, pomagaj!

Sledilo je čakanje na urgenci. »Kaj takega ne bi privoščil niti najhujšemu sovražniku,« se ur in dnevov velike negotovosti spominja Aleš. »Čakala sva in trepetala, kaj se bo zgodilo z Aljažem.«  Celo noč sta prečula na urgenci, potem pa sta se menjavala, da je bil vedno nekdo z Aljažem. »Vsak večer sva klicala na pediatrično,« podoživlja dneve negotovosti Ana. »Vse je obstalo, cel teden nisem mogla nič delati. Veliko sem jokala in čakala, da bo šlo na boljše.« Anže je bil pri teti Jani, veliko tudi pri bratrancu, po večerih pa molil z ostalimi, pri delu na kmetiji pa so pomagali tudi sosedje.

Aleš je bil Ani v trdno oporo. FOTO: Tatjana Splichal 

»Sesulo me je in nisem imela nobenega upanja, Aleš pa mi je stal ob strani in me bodril,« se nemoči po eni strani in trdne opore v možu s hvaležnostjo spominja Ana. »Stric Zvone, me je spodbujal naj skušam pozitivno razmišljat in naj zaupam, da bo Aljaž zdrav, me pa tudi poučil, da ne smem jokat, ko bom pri Aljažu,« je za stričeve spodbude hvaležen Aleš. Dopoldne je bila z Aljažem Ana, popoldne pa je šla hodit, da je zdržala vse pritiske.

Pa si tudi redne stranke niso upale priti v teh dneh h Kastelčevim: »V četrtek in petek ni bilo nobene stranke, kar je čudno, ker je po navadi prišel vsaj kakšen.«

»To so bili težki trenutki,« oživi čakanje novic o Aljažu babica Helena. »Nisem mogla moliti, enostavno je bilo prehudo. Z Majo sva sicer hodili k maši, težko sem zbrala misli za molitev in zmogla samo vzklik: 'Prosim, pomagaj!' Samo to lahko rečeš.« Njej je pomagalo, da se je pogovarjala z ljudmi. Že naslednji dan se je organizirala molitvena naveza z devetdnevnico za Aljaža v priprošnji k Alojzu Uranu in darovali maše. Na koncu pa so zapeli Angelček varuh moj. 

'Prosim, pomagaj!' je prosila babica Helena, ko v najtežjih trenutkih ni mogla niti zbrano moliti. FOTO: Tatjana Splichal 

Če hoče, pa naj se zbudi

V petek je moral Aleš podpisat, da mu lahko operirajo želodec, če ne bo začel odvajati vode, preden je šel domov. »V petek in soboto, mi je že stisnil prst. Ne znam opisat kakšno veselje je bilo to,« se pred Aleševimi očmi odvija film v bolnici. Potem je šlo samo na bolje. 

Predvideno je bilo, da bo Aljaž še dva dni v komi, pa se je stalno prebujal, da so mu morali vzeti tubus že v torek. Ob njem je bila mami Ana: »Nič več ni bil na miru in v torek zjutraj je zdravnica rekla: 'Če hoče, pa naj se zbudi.'  Predvajali so mu pesem Škrjanček, ki jo poje ansambel Nemir in jo je rad poslušal. Ko se je Aljaž prebudil iz kome, je rekel: »Mami, lačen sem.«  »Kaj pa bi rad jedel?« In že je povedal: »Sladoled Mc Donalds in Coca colo.«  Popoldne, pa je atija že spraševal: »Zakaj sem tukaj? Kje pa so hlače?« Aleš mu je povedal, da je imel nesrečo in je zdaj v bolnici, Aljaž pa je rekel: »Primi Coca colo, da se preoblečem in greva domov. Jo bom doma spil do konca.« Aljažu se je intenzivno dogajalo in 24 ur tudi spati ni mogel, čeprav bi moral bolj počivati.  Po desetih dneh na intenzivni, je bil Aljaž še en teden na oddelku, kjer je imel tudi fizioterapijo, 2. februarja pa se je končno vrnil domov. Samo predstavljamo si lahko kakšno veselje je preplavilo Kastelčevo kmetijo, zaiskrile pa so se tudi solze sreče.

Vse je velik dar

»Medicinske sestre in brata na intenzivni so bili izredni,« sta Ana in Aleš hvaležna za sočutje in razumevanje v času zdravljenja. Hvaležna sta, da Aljaž nima nobenih posledic po nesreči, ki jih je tako zaznamovala.

Življenje je dragoceno, predvsem pa velik dar. FOTO: Tatjana Splichal 

»Nič te ne more več iztiriti, vse postane nepomembno,« odkriva Ana. »Na kmetiji se kaj pokvari ali polomi, je sicer strošek, vse pa je zanemarljivo, ko pride Aljaž in reče: 'Mami, stiskal bi se rad.'« Življenje je postalo dragoceno in predvsem velik dar. »Skozi pa je malo strahu, da se bo še kaj zgodilo,« iskreno pove mami. Ati pa z nasmehom doda: »Jaz ga pa nimam.«

Aljaž z bratom Anžetom. FOTO: Tatjana Splichal 

»Preizkušnje nas utrdijo,« je po enem letu prepričana Ana. »Je pa tudi spoznanje, da delo ni vse,« doda Aleš. »Lahko počaka, ko je večer tudi sedeva. Ko se traktor pokvari, lahko počaka, otrok pa je nenadomestljiv.« Ano pa spremlja Pavlova misel iz Pisma Korinčanom, ki jo je dobila na FB strani in se ji vpisala v srce: »Za zdaj pa ostanejo: vera, upanje in ljubezen. To troje. Največja od teh pa je ljubezen«  (1 Kor 13,13) Ob tem še doda: »To je to!«

Preizkušnje na poseben način povezujejo. FOTO: Tatjana Splichal 

Kastelčevi se še vedno z bolečino spominjajo kako so bili nemočni ob Aljaževi nesreči, Bogu pa nadvse hvaležni, da je Aljaž med njimi in da je bil obvarovan tudi pred posledicami. »Red ostaja, se je pa treba ustaviti in nedelja je čas za počitek,« je jasna mami Ana. »Po tej izkušnji smo tudi sestre bolj povezane, se podpiramo in smo si v oporo,« spoznava Jana. »Bila je težka izkušnja, dan pa mi je bil nov pogled na življenje, ki je postalo vrednota. Delam kot vzgojiteljica in zdaj tudi starše bolj razumem.«

Dedi Drago z vnukoma. FOTO: Tatjana Splichal 

13. januar je praznik za Kastelčeve, ki so ga letos tudi praznovali v družinskem krogu, dedi Drago, pa se je šel peš zahvalit Mariji na Brezje.

Jana Kastelic, Aljaževa teta

Teta Jana z nečakoma. FOTO: Tatjana Splichal 

Adrenalin mi je pomagal, da nisem niti čutila mrzle vode. Nekako mi je le uspelo in takoj sem začela z oživljanjem. Ko so prišli reševalci in ga odpeljali, sem se sesedla, ko sem pomirila tudi sestro Ano. Ob napetem čakanju novic o Aljažu, ki je bil v bolnici, sem se vrgla v delo. Čeprav me je vsak trepljal, da sem dobro naredila, sem se ves čas spraševala ali sem res vse naredila, da bo za Aljaža najboljše. 

Maja Kastelic, Aljaževa teta

Maja Kastelic. FOTO: Tatjana Splichal 

Metodovi starši so molili k Vovku, nam pa je bil bliže Alojz Uran in smo se odločili za 9-dnevnico v priprošnji k njemu. V molitev se je vključila naša župnija, se je pa hitro razširila tudi drugam. 

Tanja Dukić Vuković, zdravnica specialistka na Enoti za intenzivno nego in terapijo

Tanja Dukić Vuković. FOTO: Osebni arhiv 

Zaupanje se je izkazalo kot edina prava pot – zaupanje zdravnikom in sestram, ki so skrbele za Aljaža. Veliki doprinos njegovi ozdravitvi pa sta imela tudi starša, ki sta ves čas izkazovala čutečo, ljubečo bližino. Vesela sem, da sem na  svoji karierni poti spoznala  takšno družino. Zame je čudež, da Aljaž kljub vsemu nima nobenih posledic.

Andrzej Maksymilian Gósek, župnik v Zadobrovi in Zalogu

Andrzej Maksymilian Gósek. FOTO: Osebni arhiv 

Devet dni smo pri mašah, ki so se darovale zanj, molili za Aljaža, da bi živel in bil zdrav, pa tudi, da bi nam Bog pomagal v tej stiski. Sam sem zaupal in nisem niti podvomil, kar mi je pomagalo, da sem lahko tolažil in našel spodbudne besede za svojce naj vztrajajo v zaupanju in molitvi, da nas bo uslišal. Potem smo vsi prepoznali uslišanje naše prošnje in smo se tudi povezali. Kot občestvo smo stopili skupaj in pokazali, da smo res ena družina, da znamo deliti bolečine drugih in prositi. To so milostni trenutki, ki jih Gospod daje.

Prispevek je v celoti objavljen v velikonočni številke Družine.