Foto: osebni arhiv

Vse več je hišnih ljubljenčkov, v porastu so terapije z živalmi. Kaj od živali lahko prejemamo ljudje?

Trendi kažejo, da bo v desetletju ali dveh kar tretjina do polovica ljudi živela v mestih. S tem se seveda posledično ljudje tudi odtujijo od narave in živali, ki so jih še ne tako dolgo spremljale na vsakem koraku. Po drugi strani se močno spreminja tudi naša družba, družine, naše socialne vezi z ostalimi. Generacije sobivajo vedno manj tesno, družine so vedno manjše, dodatno še sodobna tehnologija omogoča in tudi narekuje, da smo vedno bolj vsak zase. V te vrzeli vse bolj vstopajo hišni ljubljenci, spreminja pa se tudi naš način sobivanja z živalmi.

A živali niso le nadomestek socialnih stikov in polnilci naših čustvenih vrzeli, pač pa pogosto stimulatorji in oblikovalci naših socialnih interakcij, čustev ter veščin izražanja. S tem pa dejansko tudi lahko vplivajo na izboljšano duševno in telesno zdravje, saj nas pomirjajo, odpirajo, blažijo stres. Ker niso ljudje in jih imamo za iskrene, nepreračunljive, njihove odzive tudi laže sprejmemo, tako so lahko tudi naše zrcalo. Hišni ljubljenci in živali nasploh so naši nepogrešljivi učitelji. Živali so neposredne, pokažejo, kar mislijo, kar občutijo – (odrasel) človek ne ravna vedno tako.

Drug drugega običajno ocenjujemo po zunanjem videzu, spolu, po letih ... Po čem nas ocenjujejo živali?

Živali imajo drugačna čutila in zato drugačen svet zaznav. Vidijo, slišijo in zaznavajo lahko marsikaj, česar ljudje ne moremo, in tudi tisto, kar morda mislimo, da ne izražamo. Če se živali bojimo, če imamo predsodek, to ni le skrito v naši notranjosti, pač pa kažemo tudi navzven – z mimiko obraza in telesa, z barvo glasu, kot nemir, pospešeno bitje srca in dihanja, potenje in s tem tudi sproščanje drugačnih vonjav. Vse to so informacije, ki jih živali zaznavajo veliko bolj in hitreje kot mi.

Zgoščeno bi lahko rekla, da živali izjemno hitro zaznajo naše notranje stanje – umirjenosti, naklonjenosti, koliko znamo razbrati in upoštevati tudi njihove potrebe in ne le nanje projicirati svoje zahteve.

Ljudje smo od živali vedno nekaj prejemali – hrano, oblačila, pomoč … Se je istočasno že začelo vzpostavljati prijateljstvo z njimi?

Danes znanost meni, da so se prve udomačitve živali pojavile pred približno 14.000 leti, ko se je v vzhodni Aziji razvil pes, nekaj tisoč let pozneje pa je bila na območju Egipta udomačena mačka. Potem so sledile še druge živali. Sprva je bil osnovni namen udomačitve neposredna korist – za varnost, transport, pomoč pri delu, za hrano, volno, odganjanje škodljivcev in podobno.


Foto: Tatjana Splichal

Ob tem so lahko ljudje seveda veliko bolj od blizu in bolj celostno spoznavali naravo teh živali in hitro so jim »zlezle pod kožo«. Zagotovo težko ostaneš hladen in nehvaležen psu, ki ti s svojimi veliko bolj izostrenimi čutili obvaruje družino in tvega življenje, da te reši. Ljudje v tistem času niso bili tako zelo drugačni od nas. A sprva so si takšne nedelovne živali lahko privoščili predvsem vladarji, vse do evropske aristokracije v srednjem veku, kar je povezano tudi s sredstvi in prostim časom. Danes so naši povsem vsakdanji spremljevalci.

Kaj živali sploh potrebujejo od ljudi, ki skrbijo zanje, in kaj je že preveč vsiljivo? Kakšen je zdrav odnos do živali?

Živali, ki živijo v družbi človeka, so v primerjavi z njihovimi sorodniki v naravi izgubile nekatere sposobnosti, ki bi bile nujne za preživetje v naravi, pa tudi možnost, da same zagotovijo vse svoje potrebe. Zato smo kot njihovi skrbniki dolžni zagotoviti vse tisto, kar potrebujejo. Živali morajo biti ustrezno nahranjene, potrebujejo ustrezno bivališče, naša naloga pa je tudi zagotavljanje psihofizičnega zdravja, na kar skrbniki velikokrat pozabljajo. Sem sodi tudi to, da dobro premislimo odločitev. Marsikatera hišna žival v svojem življenju večkrat zamenja svoje ljudi, ko se je naveličajo, ko je stara in bolna in jih najbolj potrebuje. To ne gre brez posledic.

Problem sodobne družbe je, da hišni ljubljenci navadno jedo preveč ali celo nezdravo, se premalo gibljejo in preveč dolgočasijo. Ob tem imajo tudi zelo omejene možnosti izražanja naravnega vedenja in nagonov, reproduktivnega cikla, ki je zanje zelo pomemben, zato prihaja do mnogih vedenjskih težav in bolezni. Pogosto pozabimo tudi na njihovo varnost. Enega recepta za vse ni. Potrebno je poznati potrebe in zahteve vsake živalske vrste, nanje gledati bolj skozi njihove oči kot naše in pomisliti, kaj potrebujejo ter kako bomo to nadomestili. Ne smemo pa jim rešiti čisto vseh težav. Uspešnost pri reševanju izzivov in ne njihova odsotnost je namreč ena od ključnih sestavin za dobro počutje tako ljudi kot živali.

Pogovarjala se je Darja Šneberger Brežnik

Celoten pogovor si lahko preberete v novi številki revije za krščansko duhovnost Božje okolje z naslovom Med živalmi.