Spominjati na bistvene stvari v življenju, klicati k najpomembnejšim opravilom, sporočati dobre, vesele novice – takšno poslanstvo ni ravno majhno.

Seveda govorimo o zvonovih. Spominjajo, da je prišel čas, da se spet obrnemo k svojemu Bogu. Med drugim z molitvijo angelovega češčenja, nekakšnim koncentratom Svetega pisma in teologije. Ob tej molitvi se spomnimo, da se je Bog utelesil, postal eden izmed nas, da bi nas »po križu pripeljal k slavi vstajenja«. Sporočijo nam, pa ne le za veliko noč, veselo novico: »Vstal je, kakor je rekel!« Pokličejo nas v občestvo, v cerkev, tja, kjer ta isti Gospod prihaja na naše oltarje, se nam daje v duhovno hrano in nas združuje. Spomnijo nas, da dušam pokojnih velikodušno namenimo svojo molitev ...

Ni torej nenavadno, da se je glede na te pomembne vloge pri nas oblikovala dolga in močna tradicija zvonjenja in pritrkavanja. Jo bomo znali nadaljevati? Od duhovnikov slišim, da se razumevanje vloge zvonjenja danes zmanjšuje, p...