V zahodnem delu avstrijske Koroške, na robu slovenskega etničnega ozemlja, leži približno sto kilometrov dolga Ziljska dolina. Na severu jo omejujejo Ziljske in na jugu Karnijske Alpe, po njenem dnu pa teče reka Zilja, ki se pri Beljaku izliva v Dravo. Dolino pozimi radi obiskujejo smučarji, ki uživajo v snežnih radostih na smučišču Mokrine. Poleti pa jo preplavijo izletniki, planinci in kolesarji, katerim je namenjena 88 kilometrov dolga Ziljska (Karnijska) kolesarska pot.



Ziljska kolesarska pot z oznako R3 se začne v Beljaku in konča v kraju Kötschach (Kočane). Ker je predolga, da bi jo v enem dnevu prevozili tja in nazaj, je najbolje, da se v eno smer peljemo z vlakom. Prav vseeno je, ali poganjamo pedala navzgor ali navzdol po dolini, saj je višinska razlika med začetkom in koncem poti komaj dvesto metrov.

Ker sem že kmalu po odhodu od doma ugotovil, da bom zamudil drugi jutranji vlak iz Beljaka, sem po spustu s Korenskega sedla zavil proti Podkloštru (Arnoldstein). Triurno čakanje na naslednji vlak me ni mikalo, zato sem sklenil, da se Ziljski kolesarski poti pridružim malce pozneje in grem potem s kolesom tudi nazaj. Odločitev ni bila slaba, saj sem dolino pozno popoldne videl v drugačni luči kot dopoldne. A po drugi strani je bila prevožena pot na koncu dneva precej daljša od poti med Beljakom in naseljem Kočane.

MIMO DOBRAČA
Iz Podkloštra, kjer si lahko južno od glavne ceste ogledamo obnovljeno zidovje nekdanjega benediktinskega samostana in stare meščanske hiše, sem se neučakan kar po glavni cesti zapodil proti Šmohorju (Hermagor). Med vožnjo mi je pogled vedno znova uhajal k skalnatemu Dobraču, ki se tu kaže v drugačni luči kot z naših gora. Njegova pobočja so se v preteklosti kar dvakrat podrla v Ziljsko dolino: prvič v prazgodovini, drugič pa leta 1348 ob silovitem potresu, ki je povzročil obilo škode in smrtnih žrtev.

Tik za odcepom proti Bistrici (Feistritz), kjer na binkošti prirejajo znamenito štehvanje, sem zavil v Čajno (Nötsch). Brez težav sem našel kolesarsko pot, ki me je ob cesti in železniški progi popeljala v Smerče (Emmersdorf) in naprej čez polje. Na vzhodu se je nad žitom dvigal Dobrač, na zahodu pa nad koruzo ostri greben 2119 metrov visokega Spitzegla nad Šmohorjem. Nasproti mi je pripeljal osiveli par na tandemu, malce pozneje pa še skupina mlajših kolesarjev. Vso pot sem kar pogosto srečeval kolesarje in tekače, le v najhujši pripeki kak­šne pol ure ni bilo nikogar.

ROMARSKA POT
Odlično označena pot, ob kateri se vrstijo počivališča s klopmi, stojali za kolesa in informativnimi tablami, je na hitro štirikrat prečkala železniško progo, nato pa zavila v Blače (Vorderberg). Pred mostom čez Blaški potok sem opazil tablo Marijine romarske poti, ki pelje od župnijske cerkve v Rojah v Labotski dolini do 266 kilometrov oddaljene božjepotne cerkve Marije Snežne v kraju Maria Luggau v Leški dolini (Lesachtal). Med dvanajstimi pomembnimi Marijinimi cerkvami ob tej poti, ki se deloma pokriva z Ziljsko kolesarsko potjo, je tudi podružnična cerkev Matere božje v Grabnu. Ta stoji na južnem obrobju Blač in je najbolj severozahodna slovenska božja pot.
Kolesarska pot zavije pred župnijsko cerkvijo sv. Petra in Pavla v Blačah v desno in pohiti k reki Zilji, ob kateri sem kmalu prispel do razpotja. Osnovna pot R3 pelje še naprej ob reki, vendar ima do približno deset kilometrov oddaljenega Möderndorfa makadamsko prevleko. Pot R3A pa zavije čez most mimo rojstnega kraja duhovnika in narodnega buditelja Matija Majarja – Ziljskega do Preseškega jezera. To je med najtoplejšimi koroškimi jezeri, zato je poleti zelo oblegano.

Od Preseškega jezera ali iz Möderndorfa nadaljujemo vožnjo do Šmohorja, ki je upravno, gospodarsko in kulturno središče Ziljske doline. Kraj je dobil ime po sv. Mohorju, ki mu je (skupaj s sv. Fortunatom) posvečena tamkajšnja župnijska cerkev. Mestece je prijetno, v njem pa se po živahnosti sodeč radi ustavljajo tudi turisti. Iz Šmohorja se moramo vrniti do mosta pri Möderndorfu, ki je od konca Ziljske kolesarske poti oddaljen 32 kilometrov.

ZGORNJI DEL DOLINE
Pri Šmohorju se spodnji, najbolj odprti in nekoč pretežno slovenski del Ziljske doline konča. Vstopamo v zgornji del doline, kamor je – kot je v obsežnem članku »Slovenska Ziljska dolina« leta 1939 v Planinskem vestniku zapisal geograf Svetozar Ilešič – »slovenska naselitev posegla manj intenzivno, le v dolinskem dnu ... Ali o njej nam pričajo krajevna imena slovenskega izvora, kakor so Lessach (Leše), Kötschach (Kočane), Weissbriach (Višprje) itd. Zlasti mnogo je ohranjenih slovenskih imen v spodnjem delu nemške Ziljske doline tik nad Šmohorjem; tu segajo tudi v planine, le da se ljudje njih pomena več ne zavedajo (n. pr. sedlo Rudnik, Slanica, Dropolje-Tröpolach itd.). Pozneje je germanizacija preko prelazov iz Dravske doline segla v Ziljo ter jo povsem ponemčila tja do Šmohorja.«

Kolesarska pot se je za nekaj kilometrov privila k Zilji, nato pa odmaknila od nje v kraj Dropolje (Tröpolach), nad katerim se vzpenja slikoviti Veliki Koritnik (Trogkofel, 2280 m). Nad krajem sta smučišče Mokrine in cestni prelaz v sosednjo Italijo. Za sosednjim Rattendorfom sem znova prispel do reke, po kateri so pravkar pripluli kajakaši, že prej pa raftarji. V tolmunih so čofotali otroci, na produ so poležavali njihovi starši. V vasici Oberdöbernitzen je tik pred mano čez cesto skočila podlasica in se prihulila v travi, ko sem odpeljal, pa je počasi odskakljala nazaj proti lesenemu poslopju. V vasici Stranig sem v dlani željno zajel studenčnico in si ohladil presušeno grlo. Voda je tudi v naslednjih vaseh, med katerimi mi je pogled vedno znova uhajal k skalnatemu Reisskoflu (2371 m) na severni strani doline. Nekaj minut pozneje je kolesarska pot še zadnjič prečkala Ziljo in se po nasipu pognala proti naselju Kočane. Tam je ob glavni cesti turistično-informacijski center, v isti stavbi si lahko ogledamo muzej prve svetovne vojne, v starem delu naselja (naprej proti severu) pa je božjepotna cerkev Naše ljube Gospe iz sredine 15. stoletja. V kraju je tudi železniška postaja, kjer lahko počakamo na vlak in se z njim vrnemo do izhodišča.

Ziljska kolesarska pot je odlična možnost zazačetno spoznavanje Ziljske doline. Je dobro označena in prijetno lahka, zaradi česar jo toplo priporočam. Za pod­robnejše raziskovanje doline in njenih kulturnih, zgodovinskih in drugih znamenitosti pa bo kdaj vendarle treba sesti tudi v avto.



OSNOVNI PODATKI
Ziljska (Karnijska) kolesarska pot
Oznaka: R3.
Dolžina: 88 km.
Višinska razlika: 200 m (med začetkom in koncem).
Potek poti: Beljak–Nötsch (Čajna)–Hermagor (Šmohor)–Tröpolach (Dropolje)-Kötschach-Mauthen (Kočane-Muta).
Kratek opis: Pot je ravninska in odlično označena, ob njej so številna počivališča. Večinoma vozimo po asfaltni kolesarski stezi in manj prometnih stranskih cestah, le pred Šmohorjem je približno deset kilometrov makadama (če ne naredimo ovinka do Preseškega jezera). Najbolje je, da se v eno stran peljemo z vlakom (vozni redi so na www.oebb.at), v drugo pa s kolesom.
Zemljevid: Atlas Slovenije (od Beljaka do Šmohorja) in planinski zemljevid Ziljskih in Karnijskih Alp, 1 : 50000, Kompass 60 (zahodno od Šmohorja).