Pogled na zgornji del Ziljske doline z vrha Dobrača. FOTO: Ivo Žajdela

Na severozahodnem koncu slovenskega narodnega ozemlja, med Ziljskimi Alpami in Dobračem na severu ter Karnijskimi Alpami na jugu, ob bregovih zelenomodre Zilje, ki priteče izpod tirolskih gora, ležijo številne vasi in zaselki, kjer se še z zadnjimi močmi krčevito ohranjajo slovenska beseda, pesem in običaji. Nekoč so bili mnogi Ziljani kmetovalci in furmani, ki so iz Ziljske doline prevažali blago na Tržaško, od tam pa v zameno uporabno blago.

Pogled na Dobrač, z jugovzhoda, s ceste na Podkorensko sedlo. FOTO: Ivo Žajdela

Pogled na Dobrač z Bistrice na Zilji. FOTO: Ivo Žajdela

Nad Ziljsko dolino kraljuje Dobrač

Nad Ziljsko dolino kraljuje 1.100 metrov višji Dobrač, visok 2166 metrov. Ker ni obdan z bližnjimi gorami, je od tod prelep razgled na vse strani. Na vrhu stojita cerkvici, obe Marijini; ena je prav na vrhu, druga malo niže, tristo metrov proč na izpostavljeni pečini. Prvi pravijo nemška, drugi pa slovenska cerkev. Obe so postavili v zadnjih letih 17. stoletja. Prvo so zgradili nemški rudarji iz Plajberka, drugo pa je dal slovenskim Ziljanom zgraditi graščak s Čajne. Dobrač je leta 1348 zaznamoval hud potres, katerega epicenter je bil menda prav pod njim ali kje v bližini. Potres je močno prizadel Koroško in Kranjsko: podirale so se hiše, gradovi in zvoniki cerkva. Gora se je lomila in velikanski podor skalovja je zgrmel v Ziljsko dolino, kjer je zasul več vasi in zajezil reko.

Popotnik po Zilji (Uši Sereinig in Polona Sketelj), znani Ziljani.

Ziljani, zaslužni slovenski možje

V naseljih Ziljske doline so bili rojeni veliki za slovenstvo zaslužni možje: v Potoku duhovnik, pesnik, jezikoslovec in etnograf Urban Jarnik, v Goričah je bil doma Matija Majar Ziljski, pisec programa Zedinjena Slovenija, v Mostah veliki rodoljub, požrtvovalen in delaven narodnjak Franc Grafenauer; od Marije na Zilji je pesnik Fran Eller, ki je v svojih pesmih izpovedoval svojo bolečino zaradi nasilnega raznarodovanja koroških Slovencev, iz Velike vasi slovenist in germanist, vnet pripadnik katoliškega kulturnega kroga Ivan Grafenauer. Naj omenim še učitelja Vinka Möderndorferja (Dole), glasbenika Antona Jobsta (Brdo) in akademike: pravnika Julija Felaherja (Melviče) ter zgodovinarja Frana Zwittra in Boga Grafenauerja.

Popotnik po Zilji (Uši Sereinig in Polona Sketelj), znani Ziljani.

Podklošter, Gorje in Matija Majar Ziljski

Potovanje po Ziljski dolini začnimo na vzhodu, v Podkloštru (Arnoldstein). Od gradu oziroma samostana na hribu sredi naselja so ostale le še razvaline. Od leta 1062 so tu imeli sedež koroški vojvode iz rodbine Eppenstein. Leta 1106 je škof Oton Bamberški spremenil trdnjavo v benediktinski samostan, ki so ga Turki leta 1476 požgali, cesar Jožef II. pa ga je leta 1782 razpustil.

Za Podkloštrom glavna cesta proti zahodu zavije proti Italiji oziroma Trbižu in v Kanalsko dolino. Mi nadaljujemo pot proti zahodu in tu se začne Ziljska dolina. Že po kakih treh kilometrih nas pozdravlja s hriba levo od ceste nepričakovano mo­gočna gorjanska cerkev Marijinega imena, na kateri so še vidni sledovi protiturških utrdb. Pridemo v Gorjane ali Gorje (Göriach). Cerkev so zgradili na novo po turškem opustošenju (1478) in takrat postavili tudi trdnjavski zvonik ter visoko taborno obzidje. Oltarni prostor je iz neometanega lehnjaka, v ladji pa so trije zlati oltarji. Tu je več let sredi 19. stoletja župnikoval Matija Majar Ziljski, ki je na stranskem oltarju zapustil napis v cirilici, spomin in potrdilo svojega zagnanega panslavizma.

Zahomec pri Bistrici na Zilji, dvojezična tabla. FOTO: Ivo Žajdela

Milka Kriegl iz Zahomca je zakladnica ziljskega narečja. Januarja 2023 so ji podelili Tischlerjevo nagrado. FOTO: Vincenc Gotthardt

Zahomec, štehvanje in rej pod lipo

Le malo naprej je Zahomec (Achomitz), kjer je bil pri Abuju doma Franci Zwitter (1913–1984), pred­sednik Zveze slovenskih organizacij od leta 1955 do 1982. V Zahomcu se je najbolj nepopačeno ohranila tudi častitljiva šega štehvanja in prvega reja pod lipo vsako leto sredi avgusta. Medtem ko je bilo štehvanje v navadi na začetku 20. stoletja v okrog 30 spodnjeziljskih vaseh, ga danes najdemo le še v nekaj krajih. Sliko­vita in dragocena ziljska noša je sicer še povsod v rabi, slovenske obredne pesmi pa so ponekod že dobile nemška besedila.

Zahomško dvojezično štirirazredno šolo obiskuje 60 otrok, od teh jih 50 hodi k slovenščini, a sta samo dva šolarja iz družin, kjer je doma ziljski pogovorni jezik.

Laura Praster, Zahomški orli so svetovno znani, Zahomec, Nedelja, 28. 4. 2024

Bistrica je danes središče slovenstva v Ziljski dolini. FOTO: Ivo Žajdela

Bistrica na Zilji, najmočnejša slovenska vas v dolini

Iz Zahomca se spustimo po hribu v velikem ovinku v Bistrico na Zilji (Feistritz an der Gail), danes najmočnejšo slovensko vas v dolini. V 12. stoletju izpričano cerkev sv. Mar­tina je uničila povodenj, ki je sledila podoru Dobrača. Novo cerkev so postavili na strmi skali nad vasjo. Stoji na krasnem razgledišču, domala sto metrov nad dolino Zilje. Cerkev krasi veliko umetnin in starin; tudi freske v oltarnem prostoru in na slavoloku (iz 15. stoletja), stvaritev Friderika Beljaškega, očeta Janeza Ljubljanskega. Že pred letom 1182 govori pisni vir o cerkvici »capella S. Martini«. Zdaj potnika od daleč pozdravlja mogočen zvonik farne cerkve sv. Martina. Cerkev je bila nekoč podružnica pražupnije Št. Janž pod Dobračem; večkrat je bila uničena, župnija je prvič omenjena leta 1424 (pod opatijo Možac v Furlaniji). Požar v letu 1885 je uničil vso opremo, ostal je le lesen Marijin kipec iz časa okrog 1440, ki zdaj stoji v novogotskem glavnem oltarju.

Bistrica na Zilji, slovenski nagrobnik. FOTO: Ivo Žajdela

Središče Bistrice je trg pod lipo, pred gostilno Stara pošta. Obnovila sta jo rojaka Pepca in Ludvik Druml. Gostilna je žarišče vaškega, če ne kar dolinskega dogajanja. FOTO: Ivo Žajdela

Gostilna Stara pošta zakoncev Druml

14. avgusta 1904 so na Bistrici na Zilji ustanovili Slovensko katoliško izobraževalno društvo Zila. Na začetku je štelo 65 članov, kmalu zatem 133; člani društva so bili ljudje iz Zahomca, z Bistrice, iz Gorjan, Drevelj, Drašč, Vrat in Čač.

Središče Bistrice je trg pod lipo, pred gostilno Stara pošta. Nekdanja poštna postaja je pred dobrima dvema desetletjema in pol še propadala. Temeljite prenove sta se lotila rojaka Pepca in Ludvik Druml. Gostilna je žarišče vaškega, če ne kar dolinskega dogajanja.

Na Bistrici so bili nekdaj doma sloveči vižarji, tudi Jože Kotnik (1862–1942), ki velja za avtorja lepe in trdožive pesmi Tam čier teče bistra Zila. Tu je štirideset let župnikoval zagnani domoljub Anton Kuchling, ki je pisal odmevne pesmi.

Cerkev v Bistrici na Zilji, slovenski križev pot. FOTO: Ivo Žajdela

Od leta 1979 na Bistrici mašuje Stanko Trap

Vrh holma stoji velika cerkev sv. Mar­tina in ob njej poleg župnišča tudi nekaj hiš zgornje vasi. Tu domuje in po Ziljski dolini mašuje ter slovensko zavest ohranja dolgoletni župnik Stanko Trap. Bistriški župnik je steber slovenstva in krščanstva na skrajnem zahodnem delu Koroške – ob Zili. Za župnika na Bistrici na Zilji je bil umeščen leta 1979. Zatem je leto za letom prevzemal odgovornosti še za druge bližnje župnije s podružnicami.

Pogled na južni del Ziljske doline z vrha Dobrača, na Bistrico ob Zilji. FOTO: Ivo Žajdela

V Gorjah pri Bistrici se na vrhu hriba pne v nebo mogočna Marijina cerkev. FOTO: Ivo Žajdela

Štehvanje na binkoštni ponedeljek

Na binkoštni ponedeljek je na Bistrici tradicionalni žegen, ki je pri Zilji povezan z običajem štehvanja. Ta farni kulturni dogodek ima še danes tri dele: dopoldan je v farni cerkvi maša, popoldan je štehvanje in prvi rej (ples) pod lipo, nato pa je zabava v gostilni. Vse to je še pred nekaj desetletji spremljala slovenska pesem in ples. Dekleta so bila oblečena v svojih pražnjih nošah – slovenclah. Slovenclo so prevzeli in jo na veliko 'prodajajo' kot nemško ziljsko nošo.

Štehvanje. VIR: Popotnik po Zilji (Uši Sereinig in Polona Sketelj)

Štehvati pomeni sodelovati kot tekmovalec pri šegi, da se med ježo v diru razbija na kol nasajen sodček.

Tri od omenjenih vasi na ovršju Karnijskih Alp, na italijanski meji, pasejo poleti na svojih planinah: na Bistriški (1722 m), Zahomški (1715 m) in Gorjanski (1644 m) planini. Nad Bistriško planino se vzpenja prvi, od vzhoda, karnijski dvatisočak Ojstrnik (2052 m), ki je zelo obiskan, saj slovi po širnem razgledu na Julijskem Alpe.

Blače (Vorderberg), cerkev v vasi. FOTO: Ivo Žajdela

Gotska cerkev Marija v Grabnu

Sredi Bistrice se na levo odcepi cesta, ki vodi po sen­čni strani doline do Blač (Vorderberg). Sredi blaškega polja stoji župnijska cerkev svetih Petra in Pavla z igrivim čebulastim zvonikom in svetiščem, pozidanim v davnem letu 1498. Od tod nas asfaltirana cesta vodi ob Blaškem potoku proti jugu pod Ojstrnik. Le nekaj sto metrov iz vasi, tam, kjer iz soteske priteče Blaški potok, stoji cerkev Naše ljube Gospe v Grabnu (Marija v Grabnu oz. Maria im Graben). Že po zunanji podobi lahko hitro ugotovimo, da gre za značilno gotsko cerkev s šilasto konico zvonika.

Blače (Vorderberg), Marijina cerkev v grapi. FOTO: Ivo Žajdela

Galerija umetnosti preteklih obdobij

Današnja cerkev v Grabnu je bila pozidana v poznogotskem slogu v 15. stoletju. Kljub nekaterim prezidavam v 17. in 18. stoletju so njen prezbiterij, zvonik in preddverje še značilno gotski. Freske v prezbiteriju upodabljajo Jezusovo trpljenje in poveličanje. Glavni oltar v prezbiteriju pa je, tako kot vsa oprema v cerkvi, baročen. Narejen je bil v drugi polovici 17. stoletja. Pred tem je na njegovem mestu stal značilni gotski krilni oltar iz leta 1500. Njegovi krili zdaj hranijo v Šmohorju.

Cerkvena ladja ima tri oltarje; posvečeni so sv. Ani, Brezmadežni in sv. Marjeti (iz začetka 18. stoletja). Bogastvo baročnih rezbarij in okraskov, ki ga dopolnjujejo še freske iz druge polovice 18. stoletja in viseči rožni venec z Marijo in angeli, ki »nadomešča« lestenec pod stropom, so prava galerija umetnosti preteklih obdobij. Izročilo pripoveduje, da je bila ta cerkev vedno zavetišče in pribežališče mater, zato kraljujejo v vseh oltarjih le svetnice.

Štefan na Zilji je znan s svojim starodavnim znamenjem. FOTO: Ivo Žajdela

Vasi nad Ziljo

Za Blačami se preselimo čez reko Ziljo v Štefan na Zilji (St. Stefan im Gailtal). Današnja župnijska cerkev sv. Štefana je poz­nogotska stavba v obliki triladijske obokane dvorane, kateri sta prizidani baročni kapeli. Obok prezbiterija je okrašen s freskami iz poz­nega 15. stoletja. V središče baročnega glavnega oltarja sta postavljena rezljana reliefa (sv. Štefan in sv. Lovrenc), prevzeta iz prvotnega poznogot­skega krilnega oltarja (iz časa okoli leta 1480). Kakih dvesto metrov južno od cerkve stoji eno najbolj pomembnih obpotnih znamenj v deželi, še danes poslikano z izvirnimi freskami iz časa nastanka, to je okoli leta 1525.

V vasi Potok (Bach) v župniji Štefan se je leta 1784 rodil pomembni jezikoslovec in pes­nik Urban Jarnik.

Ko zapustimo Štefan in nadaljujemo pot proti zahodu, že po nekaj kilometrih zavijemo na levo in pridemo v Vitenče (Wittenig) pri Goričah (Görtschach), kjer se je rodil Matija Majar Ziljski.

Vitenče pri Štefanu na Zilji, pogled z jugozahoda, z Ziljskih brd. FOTO: Ivo Žajdela

V Vitenčah se je leta 1809 rodil narodni buditelj Matija Majar Ziljski, spominska plošča na njegovi rojstni hiši. FOTO: Ivo Žajdela

Matija Majar Ziljski – steber slovenstva

Matija Majar Ziljski je bil duhovnik, narodni buditelj, narodopisec in jezikoslovec. Med dru­gim je bil tudi vnet zbiralec slovenskih ljudskih pesmi. Vzdevek Ziljski je nosil, da bi tako pokazal na svoje roja­štvo. Rodil se je namreč v Vitenčah pri Goričah v Ziljski dolini 7. februarja 1809. Gimnazijo je obiskoval v Celovcu, licej pa v Gradcu. Leta 1833 je stopil v celovško bogoslovje in bil leta 1836 posvečen. Prvo službo je opravljal v Celovcu (uradnik v celovškem škofijskem ordinariatu, nato je kapla­noval v raznih krajih, največ časa, od leta 1844 do 1848, je bil stolni kaplan v Celovcu). Zaradi politične­ga delovanja v revolucionarnih dogodkih leta 1848 je bil prestavljen na Svete Višarje. Po službovanjih v povečini nemških krajih je leta 1851 pri­šel v Gorje (Ziljska dolina) in tu ostal do leta 1870, nato je dobil beneficij na Križni gori pri Celovcu. Od tod se je, razočaran zaradi nemškega onemogočanja, leta preselil 1883 v Prago, kjer je ostal do smrti; umrl je 31. julija 1892.

V Vitenčah se je leta 1809 rodil narodni buditelj Matija Majar Ziljski, njegova rojstna hiša. FOTO: Ivo Žajdela

Majar med tvorci slovenskega političnega programa

Najpomembnejši Majarjev javni nastop je bil leta 1848, ko je bil med tvorci slovenskega političnega programa in osrednja slo­venska politična osebnost v prvih tednih revolucije. S člankom, ki so ga objavile Novice 29. marca 1848, je bil prvi, ki je izrazil zahtevo po Zedinje­ni Sloveniji, ne da bi jo imenoval. Ob kon­cu marca 1848 je sestavil peticijo za Zedinjeno Slovenijo: Slovenci naj bi jo podpisovali in jo poslali cesarju. Slovenci naj se organizirajo kot narod, naj dobijo svoj parlament in slovenskemu jeziku naj se zagotovi enakopravnost. Zavrnil je vključitev v združeno Nemčijo. Peticijo je kmalu dopolnil z letakom Kaj Slovenci terjamo?. Neposredno delovanje v slovenskem gibanju leta 1848 mu je onemogočila premestitev na Sv. Višarje, »da bi mu bila odvzeta možnost zveze z njegovimi rojaki«.

Dole v Ziljskih brdih so ena redkih vasi z dvojezično krajevno tablo. FOTO: Ivo Žajdela

Ziljska brda, domovina znanih Slovencev

Dolina ob Zilji se pod Šmohorjem razširi na dobre tri kilometre. Medtem ko teče reka po južnem robu doline pod vznožjem Karnijskih Alp, po severnem robu drži glavna cesta. Vmes valovijo Ziljska brda, tudi Brška Dobrava imenovana; sežejo največ 170 metrov nad Ziljo. Na osojah je gričevje gozdnato, na prisojah pa kar gosto poseljeno in obdelano. Na razpotju v Ločah (Latschach) se obrnemo na levo proti Zilji in po nekaj kilome­trih dospemo v Dole (Dellach) pri Melvičah (Mellwig). Tu je bil doma zbiralec koroških ljudskih povesti Vinko Möderndorfer (1894–1958), ki je napisal tudi zanimivi knjigi Verovanja in uvere Slovencev in Ljudska medicina pri Slovencih. V Dolah stoji cerkev sv. Egidija iz leta 1338, ki hrani zanimive podobe iz vsakdanjega kmečkega življenja.

Brdo v Ziljskih brdih, cerkev sv. Mihaela. V Dolu pri Brdu pri Šmohorju se je leta 1894 rodil narodopisec Vinko Möderndorfer, leta 1894 pa skladatelj Anton Jobs. FOTO: Ivo Žajdela

Brdo v Ziljskih brdih, cerkev sv. Mihaela. FOTO: Ivo Žajdela

Še pred prvo svetovno vojno zavedno slovensko območje

Le malo naprej pridemo v Moste (Brugg), kjer se je leta 1860 rodil izdelovalec orgel in po­litik Franc Grafenauer (1860–1935). Karizmatični ljudski tribun koroških Slovencev in pred prvo svetovno vojno poslanec v dunajskem parlamentu ter koroškem deželnem zboru, po vojni pa je zastopal koroške Slovence v narodnem predstavništvu jugoslovanske države. Po očetovi strani je izhajal iz enega med koroškimi Slo­venci najbolj znanih rodov, katerega pripadniki so imeli veliko zaslug za to, da je občina Brdo (Egg) pri Šmohorju, kljub bližini nemško-slovenske narodnostne meje, bila še pred prvo svetovno vojno zavedno slovensko območje. Iz tega rodu je izhajal tudi slovenski slovstveni zgodovinar dr. Ivan Grafenauer (1880–1964), oče zgodovinarja dr. Boga Grafe­nauerja (1916–1995). Med prvo svetovno vojno so Franca Grafenauerja zaprli in obsodili na pet let težke ječe zaradi treh »veleizdajalskih« izjav (zaprt je bil dobro leto). Preganjan in razočaran je umrl leta 1935. Pokopan je v bližnjem Brdu, kjer ima nagrobnik v obliki zlomljenega stebra.

Koroški Slovenci so imeli tri orgelske delavnice, najznamenitejša pa je bila prav Grafenauerjeva v Mostah. Tu so kar trije Grafenauerjevi rodovi izdelovali orgle.

Brdo v Ziljskih brdih je zadnja (zahodna) slovenska vas v Ziljski dolini. Tu je pokopan koroški narodni buditelj ter državno- in deželnozborski poslanec Franc Grafenauer (1860–1935), ki se je rodil v bližnjih Mostah; pokopališče ob cerkvi z njegovim nagrobnikom v obliki zlomljenega stebra, simbola slovenstva na Koroškem. FOTO: Ivo Žajdela

Brdo, sedež občine, katere župani so bili vedno Slovenci

Brdo je največji kraj v Ziljskih brdih in najbolj zahodna slovenska vas v Ziljski dolini. Tu je bil vse do prvih let po drugi vojni sedež občine, katere župani so bili vedno Slovenci. Potem so Brdo priključili mestni občini Šmohor, tam pa so gojili temeljni cilj ponemčiti slovenske Ziljane.

Konec septembra je tu žegnanje z dvojezično mašo in procesijo. V brške vasi prihaja, prizadevno za slovenski jezik, maševat bistriški župnik Stanko Trap.

Na Brdu se je rodil slovenski skladatelj Anton Jobst (1894–1981), avtor vsaj dvesto blagozvočnih cerkvenih skladb.

V neposredni bližini Brda je Velika vas (Micheldorf), kjer se je rodil in prva otroška leta preživel Ivan Grafenauer (1880–1964), zna­menit literarni zgodovinar, jezikoslovec in naro­dopisec.

Brdo v Ziljskih brdih, rojstna hiša skladatelja Antona Jobsa. FOTO: Ivo Žajdela

Spominska plošča skladatelja Antona Jobsta na rojstni hiši v Brdu. FOTO: Ivo Žajdela

Šmohor, upravno in gospodarsko središče doline ob Zilji

Upravno in gospodarsko središče doline ob Zilji je Šmohor (Hermagor). Čeprav je bil kraj naseljen že v 10. stoletju in spada med prafare Ziljske doline, je dobil mestne pravice šele leta 1930. Poimenovan je po sv. Mohorju, prvem oglejskem škofu. Povezanost z Oglejem je vidna tudi v mestni farni cerkvi, ki je posvečena oglej­skima svetnikoma Mohorju (Ermacoru) in For­tunatu. Prvotno cerkev so Turki leta 1478 porušili, o posvetitvi obnovljene cerkve leta 1485 pa poroča Santonino v svojem slavnem potopisu. Drugič je bila cerkev močno poško­dovana v požaru leta 1904, nakar so jo obnovili z močno romantičnimi elementi.

Šmohor je središče Ziljske doline; danes je povsem nemški. FOTO: Ivo Žajdela

Na zahodnem robu slovenske narodnostne meje

V Šmohorju, na zahodnem robu Ziljske doline in slovenske narodnostne meje, smo končali tokratno pot po sledeh slovenstva. Tako kot v sosednji Kanalski dolini je tudi tu slovenska beseda pospešeno zamirala v 20. stoletju. Aktivno jo goji le še en slovenski duhovnik in še on težko. Kakorkoli, obiščimo zgodovinske kraje slovenstva zunaj državnih meja Slovenije.

Cerkev sv. Mohorja v Šmohorju. FOTO: Ivo Žajdela

Ivo Žajdela, Po sledeh Slovencev v Ziljski dolini, Družina, 27. 7. 2014Matej Zenz, Pogled na zamolčani del šmohorske zgodovine, Bernhard Gitschtaler, Novice, 25. 7. 2014

Ana Grilc, Ziljska dolina, Milka Kriegl, Tischlerjeva nagrada, Pa damače, Novice, 5. 1. 2023Ivo Žajdela, Tischlerjeva nagrada, Milka Kriegl, Vse je pri njej domače, Ivo Žajdela, Družina, 29. 1. 2023

Brdo v Ziljskih brdih, cerkev sv. Mihaela, spored maš, najzahodneje v slovenščini. FOTO: Ivo Žajdela

1/80