Knjigo »Prazniki – zakaj in čemu?« je ugledni profesor, kolumnist in nekdanji minister dr. Žiga Turk nedavno izdal pri Založbi Družina in jo predstavil tudi na Slovenskem knjižnem sejmu. Avtor v knjigi razmišlja o praznikih kot temeljih skupnosti, predmetu spomina, orientacijskih točkah v času. Z notranjim žarom piše o slovenskih praznikih, o razlogih, zakaj smo jih dobili, čemu služijo in čemu bi morali služiti; o praznikih, ki jih že imamo, in praznikih, ki jih ni, čeprav bi morali biti.

Vesel božič

O tem je tekla beseda tudi v novi epizodi podkasta Konzerva. Dr. Žiga Turk se še dobro spomni, s kakšnim optimizmom so ljudje začeli gledati na stvari, ko se je konec 80. let na televiziji pojavil Jože Smole in resda sramežljivo in stisnjenih zob voščil vesel božič. Takrat je to šlo skozi, danes pa je ljudi ponovno sram in jim je nerodno voščiti božič – raje si voščimo vesele praznike. Kajti, opozarja Turk, da voščiš vesel božič ali vesele božične praznike, terja pogum.

Poskus izvotlitve praznikov

»Kar se danes dogaja po Sloveniji, v trgovinah, z Lidlom, s prazničnimi in novoletnimi sejmi, sodi v daljši koncept, kako praznike, postavljene, da bi peljali našo kulturo in civilizacijo naprej, nadomestiti z nečim, kar nima več civilizacijske vloge. Poskus izvotlitve praznikov in jemanja njihovega osnovnega bistva se dogaja na različne načine. Tipično za vse krščanske praznike je, da se jih tretira kot družinske praznike. V slogu: imate sicer prosto, a opravite to potiho, doma v dnevni sobi. Ali pa se ga apropriira v nakupovalni praznik in iz božiča naredi dva meseca nakupovanja,« poudari avtor knjige.

Premislek in spomin

In dodaja, da prazniki prvenstveno nikdar niso bili namenjeni temu, da imaš prost dan (to je nedelja), niti žuriranju in praznovanju. To je bilo zraven in zato, da so ljudje to lažje sprejeli in praznik povezali z nečim, kar jim je bilo prijetno. Prazniki so ključni zato, da ljudje določene stvari premislijo ali se jih – morda še bolj pomembno – spomnijo. Vsak praznik v koledarskem letu je spomin na nekaj, kar se je v preteklosti zgodilo. Zakaj ta spomin?

Napotek za prihodnost

»Verjetno zato, ker nam ta stvar iz preteklosti pove nekaj koristnega, pametnega, nam da napotek za prihodnost. V svojem globokem smislu so prazniki konservativni v tem, da ohranjajo spomin ali kulturno dvojno vijačnico čim bolj stabilno, da se torej vzorci iz preteklosti prenašajo v prihodnost. Ker če so se v preteklosti obnesli, je velika verjetnost, da se bodo tudi vnaprej. Predvsem pa če želimo preizkusiti neke kulturne vzorce, jih je treba preizkusiti in ne spreminjati skozi več generacij, šele potem bo okolje odločilo, ali so dobri ali niso,« pojasnjuje dr. Žiga Turk.

Veselje

Kot je še izpostavil v pogovoru z Janezom Zupanom, so prazniki resna reč, kot vsak dan so most med preteklostjo in prihodnostjo, le da so hkrati dnevi, katerih družbeni smisel in pomen je spominjanje nečesa iz preteklosti, kar skušamo nesti v prihodnost. V vseh praznikih je v ozadju veselje, kajti spomini, ki jih želimo ohraniti, so na nekaj pozitivnega, dobrega, kar se je v preteklosti zgodilo. Ob vseh praznikih se spominjamo nečesa, kar se nam zdi, da je treba danes ceniti.

Družinski prazniki?

Ločiti je treba med družbenimi in družinskimi prazniki. »Prek obedne mize se gradijo družinska skupnost in osebni občutki, prazniki pa zlasti štartajo na gradnjo širše skupnosti, ne družinske. Za družinske skupnosti imate družinske praznike, rojstne dneve, godove, krste, birme, pogrebe – to so družinske stvari. Niso pa družinski prazniki božič, sveti trije kralji, Marijino vnebovzetje, velika noč …,« razloži avtor.

Odrivanje iz zavesti skupnosti

In pove naravnost: to, čemur mi pravimo družinski prazniki, niso nobeni družinski prazniki. So povsem običajni prazniki in če je treba narediti razliko med družbenimi in družinskimi, potem so družbeni. »To, da se jim reče družinski, je le poskus, da se jih odrine proč od njihovega družbenega pomena in veljave. Če postaviš božič, veliko noč, Marijino vnebovzetje kot družinske praznike, pomeni, da iz zavesti skupnosti ostraniš tri praznike, ki jih ima ves Zahod že 1500 let ali še dlje,« podčrta Turk.

Žiga Turk z Aleksandrom Zornom in Tonetom Rodetom na predstavitvi knjige na Slovenskem knjižnem sejmu. FOTO: Tatjana Splichal

Levičarstvo in prazniki

Pa levičarji in prazniki? Da levičarstvo zavrača tradicijo, je po njegovem zabloda. Levičarstvo se zelo dobro zaveda, da je treba vzpostaviti ponavljanje, trajnost, da je treba skozi čas postaviti opomnike, toda takšne, ki bodo utrjevali levičarstvo, njegovo filozofijo in koncept družbe. »Levičarji so šli sistematično skozi leto in ob bok vsakemu krščanskemu prazniku postavili močan civilni praznik, ki je bil v tistem času, v upanju, da bodo ljudje preselili veliko noč in velikonočne počitnice v prvomajske počitnice, božične v novoletne počitnice … Praznikom so skušali dati svojo vsebino. Poskušajo narediti novo tradicijo, a se zavedajo, da so ponavljanje, stalnost, opomniki v času vendarle potrebni. Zavračajo pa preizkušeno in plemenito tradicijo, ki se je skozi čas izbrusila.«

Uvajanje mladih v svet odraslosti

Turk je v knjigi zapisal, da je bil »sprejem med pionirje režimska verzija prvega obhajila, sprejem v socialistično mladino pa režimska verzija birme«. Toda, primakne, tudi sveto obhajilo in birma sta oblika iniciacije oziroma priprava tega, da bodo mladega človeka vpeljali v družbo, in imata temelje v obredih, ki so še starejši in nam govorijo zgodbo, da je mlade treba v svet odraslosti uvesti, pripeljati, jih oborožiti, opremiti vrednostno in izobrazbeno, da bodo lahko od nas prevzeli stvari v svoje roke.

Zmaga napačne antropologije

»Skupna zgodba in sporočilo vseh teh ritualov je, da na mladih svet v resnici stoji, toda šele, ko se bodo česa naučili. Zadnja leta pa se nam v bastardizirani verziji vsiljuje občutek, da mladi vedo več od starejših. Greta Thunberg in nižanje volilne pravice za 'nepokvarjene mlade' kažeta na to, da je povsem napačna antropologija zmagala. Vse civilizacije so skušale mlade najprej nekaj naučiti in jih potem postaviti v družbo. Mi pa bi jim rekli, da oni vse znajo bolje in naj nam povedo, kaj storiti s podnebjem.«

Smisel in sporočilo praznika

Ob koncu enoinpolurnega pogovora dr. Žiga Turk gledalcem ni voščil veselih praznikov, niti ne veselih božičnih praznikov, temveč je ljudem zaželel, »naj čas pred in zlasti med prazniki izkoristijo za premislek, zakaj ta praznik imamo, kaj je njegov smisel, kaj nam hoče ta praznik povedati. Temu so praznični dnevi namenjeni – premisleku o preteklosti, sedanjosti in prihodnosti!«