To je bilo vprašanje, postavljeno v izhodišče pogovornega večera, pri katerem sta v organizaciji Svetovnega slovenskega kongresa in Družine 8. junija sodelovala poznavalca evropskih tokov: dolgoletni poslanec Evropskega parlamenta in predsednik osamosvojitvene slovenske vlade Lojze Peterle ter član različnih evropskih posvetovalnih forumov in nekdanji minister v slovenski vladi dr. Žiga Turk.

O tem, kako po mnenju sogovornikov (kot ju je s svojimi vprašanji izzval moderator večera Martin Nahtigal) razumeti klice po »več Evrope«, bomo pisali v prihodnji tiskani številki Družine, v spletnem poročili pa se osredinjamo na tisti del razprave, ki se je dotikal ta čas najbolj akutne evropske krize – vojne v Ukrajini.

Za odziv na to vojno na ravni Evropske zveze in zlasti Nata lahko ugotovimo, da je bil dober, a vendarle je treba kritično pogledati v preteklost evropskega ravnanja v razmerju do Rusije. Dr. Žiga Turk tu vidi napake. Prva je očitni neuspeh splošne naravnanosti evropske oziroma bolj natančno zahodne politike in diplomacije do Rusije, kajti že samo dejstvo, da je do ruskega napada na Ukrajino prišlo, kaže na to neuspešnost.

Naivnost se je na kratki rok pokazala v tem, da nihče ni verjel v možnost ruskega napada, na dolgi rok pa se kaže skozi ogromno evropsko navezanost na ruske energetske vire, zlasti plin in nafto.

Druga evropska strateška napaka je s tem povezana, gre za pa naivno pričakovanje v smislu: saj je Rusija takšna, kot smo mi, samo cirilico imajo, sicer pa je to podoben narod, s podobno miselnostjo, samo tu in tam je kaj malo drugače. Pa je očitno nekaj bistveno drugače. Ta naivnost se je na kratki rok pokazala v tem, da nihče ni verjel v možnost ruskega napada, na dolgi rok pa se kaže skozi ogromno evropsko navezanost na ruske energetske vire, zlasti plin in nafto. 

Vedno znova se pojavi nek ruski vladar, ki je prepričan, da mora nazaj pridobiti ozemlja, ki jih je izgubil vladar pred njim.

Tu je predvsem v nemškem ravnanju prevladovala logika »Wandel durch Handel« - da se bo torej Rusija spremenila in demokratizirala skozi vedno večji obseg trgovanja; da bo vedno več zaslužkov prineslo tudi spremembo ruske družbe v miselnem smislu. Toda to upanje se je izkazalo za prazno, Rusija je, kot se jasno kaže, ostala v načinu razmišljanja, ki ga je Evropa pustila za seboj skozi burno 20. stoletje. Rusi namreč po Turkovih ugotovitvah še vedno hočejo imeti imperij, so še zadnja velika evropska kolonialna država, ki pa se kolonializmu nikakor noče odpovedati. Če so bile nekdanje kolonialne sile (Portugalska, Španija, Velika Britanija, Francija …) tako ali drugače »prizemljene«, se Rusiji to (še?) ni zgodilo, zato se vedno znova pojavi nek ruski vladar, ki je prepričan, da mora nazaj pridobiti ozemlja, ki jih je izgubil vladar pred njim: tako je Stalin šel v drugo svetovno vojno, da bi spet vzel, kar je izgubil Lenin, zdaj je šel Putin v vojno, da bi spet vzel to, kar naj bi izgubila Gorbačov in Jelcin. Dokler Rusija ne bo normalna nacionalna država brez imperialnih ambicij, bodo težave in bo vsak konec vojne le premirje do nove.

Kratek posvet pred začetkom razprave. FOTO: Bogomir Štefanič

V tej drži tiči tudi težava Ruske pravoslavne cerkve. Njena lastna predstava o sebi kot »tretjem Rimu« je ne vzpostavlja kot nacionalne Cerkve, kakršne so v večini v pravoslavju, temveč kot Cerkev ruskega imperija.

V evropskem razumevanju dogajanja v Ukrajini pa dr. Turk prepoznava dve različni pripovedi. En narativ pravi: s pomočjo Ukrajini se borimo za demokracijo, evropske vrednote, vladavino prava, človekove pravice; drugi narativ pa pravi: v Ukrajini sta trčili ruska imperialna ambicija in ukrajinska želja po suverenosti. Če prvi narativ prevladuje na evropskem zahodu, drugi, suverenistični, na evropskem vzhodu, ki s tem sporoča tudi svojo željo za več suverenosti v odnosu do bruseljskega središča.

Lojze Peterle se jasno zaveda, da ima vojna v Ukrajini nejasen izid, ob čemer pa je kristalno jasno, da bomo to vojno vsi močno plačali – ne nazadnje že to zimo, ko bomo »kurili, kar koli bomo mogli«, kar postavlja pod vprašaj tudi cilje zelenega evropskega prehoda.

Putin caristični koncept kombinira s sovjetskim, kar je po Peterletovih besedah »grozna mešanica«.

Glede Rusije so mu spomini segli desetletje v preteklost, ko je bil podpredsednik delegacije Evropskega parlamenta za Rusijo. Takrat so se z ruskimi partnerji pogovarjali o modernizaciji, in sicer ne samo na gospodarskem in tehnološkem področju, temveč tudi družbenem. Razmišljali so o tem, kako bi družbene pobude »od spodaj« uveljavljali v družbi, kjer je sicer prevladoval caristični princip »od zgoraj«. In ta princip do danes ni padel, pri čemer Putin caristični koncept kombinira s sovjetskim, kar je po Peterletovih besedah »grozna mešanica«. Iz nekdanjega partnerja smo tako prišli do statusa sovražnika.

Pogovoru v prostorih Galerije Družina so prisluhnili številni obiskovalci, med njimi tudi predstavnika prirediteljev: predsednik Svetovnega slovenskega kongresa Boris Pleskovič in direktor Družine Tone Rode.  FOTO: Bogomir Štefanič

Ob tem je dolgoletni evropski poslanec spomnil na še eno prigodo iz svoje politične preteklosti. S tedanjim predsednikom Evropske ljudske stranke Wilfriedom Martensom sta se leta 2009 udeležila umestitve sedanje patriarha Ruske pravoslavne cerkve Kirila. Ob robu te slovesnosti sta se za poldrugo uro srečala z Vladimirjem Putinom. Ta je Martensa nekajkrat vprašal, kaj bi morala njegova politična stranka narediti, da bi postala članica Evropske ljudske stranke. Martensov odgovor je bil zelo formalen, naj pač pošljejo prošnjo, potem pa bo videti, ali delijo iste vrednote. Kot je znano, iz te moke ni bilo kruha – in ga tudi ni moglo biti.

Papež ne more »spreobrniti« patriarha, pa če se z njim sreča v Mitri ali pod Vršičem.

In ko že omenjamo moskovskega patriarha. Lojze Peterle od blizu spremlja kroga, ki si prizadevajo za njegovo srečanje s papežem Frančiškom. Tudi sam dvomi v smiselnost takega srečanja v sedanjem trenutku, ko Kiril brezpogojno podpira Putina. V takih okoliščinah papež ne more »spreobrniti« patriarha, pa če se z njim sreča v Mitri ali pod Vršičem.

Kakor koli: za Evropo in Rusijo, ki se je zdaj obrnila proti Aziji, so sedanje razmere nesrečne. Med njima se je naredil tak rez, ki ga bo težko sanirati. Po Peterletovem prepričanju bo potrebno veliko političnih in drugih investicij, da bi to morda kdaj dosegli. Problem pa je zlasti v tem, da je Putin človek, s katerim se ne da kaj veliko pogovarjati, tak človek pa ima v tako veliki državi moč, da odloča o vsem – zdaj tudi o tem, koliko žita bo šlo v svet.