Zgornji Tuhinj
Župnijska cerkev Marijinega vnebovzetja

Informacije:
Župnijski urad Zgornji Tuhinj 20, 1219 Laze v Tuhinju.

Dostop:
z vozili do cerkve.

Glavni shod:
veliki šmaren.

Tuhinjska dolina je skorajda idilična pokrajina med Kamnikom in Vranskim. Po obronkih te doline je vodila že v rimskih časih stranska cesta do Ločice, kjer se je tako kot današnja pridružila glavni cesti Emona-Celeia. V 12. stoletju pa je cestna povezava po Tuhinjski dolini celo prekosila vse druge, tudi tisto čez Trojane. Postala je glavna srednjeveška prometna žila med Primorjem in Podonavjem. To je bilo v času vzpona andeških grofov, ko je bil njihov Kamnik glavno mesto, Motnik je postal trg, pod Kozjakom pa so ustanovili celo hospic. Vse dokler ni andeška rodovina izumrla, je bila ta prometnica najvažnejša.

Med pričami preteklosti, ki so v tej dolini zares izjemne po svojem zgodovinskem, umetnostnem in verskem bogastvu, je tudi Marijina cerkev v Zgornjem Tuhinju. Z današnje ceste je popotnik ne bo opazil, saj se cerkev in kraj skrivata za grebenom, ob katerem je vasica Laze. Tu je tudi odcep, pri njem pa prometni znak za Tuhinj. Vas leži v zatišni dolinici Tuhinjščice ob njenem izstopu iz pobočij Kostavške planine, ali še bolje planine Menine, ki s pašniki in z bujnimi gozdovi daje že stoletja gospodarsko osnovo tukajšnjim prebivalcem. Hiše so postavljene po strmem pobočju okrog velike Marijine cerkve na višini okrog 600 metrov nad morjem. Tu je svet rodovitnejši kakor v dolini ob glavni cesti. Zgornji Tuhinj se prvič omenja leta 1213, pa še štiri leta pozneje in zopet leta 1239, prav v letih, ko je že tekel živahen promet po dolini. Kdaj je stala tu prva cerkev, ne vemo; sodeč po najdbah staroslovanskega žrtvenika in njegove povezave s cerkvijo sv. Vida za vasjo, pa lahko sodimo, da že v zgodnjih letih pokristjanjevanja Slovencev. Prvič se sedanja cerkev Marijinega vnebovzetja omenja leta 1523, ko so po kranjskih cerkvah zbirali dragocenosti za obrambo proti Turkom. Ti naj bi tudi požgali in izropali cerkev leta 1471. Izročilo pravi, da so prednico današnje cerkve pozidali Celjani (ti naj bi imeli tam, kjerje župnišče, svoj lovski dvorec). To izročilo potrjujejo nekatere najdbe ob prenovi cerkve le-ta 1967: razčlenjen zgodnjegotski vhod na južni strani, ostanki gotskih oken in na levi notranji strani ladje ostanki fresk. O nekdanji cerkvi govori tudi v severni steni prezbiterija vzidana kamnita plošča s ščitom, na katerem je relief dvoglavega orla s krono. Napis ima letnico 1534. Iz prejšnje cerkve so dolgo časa hranili v zvoniku podobo Sočutne (žalostne Marije) iz ok. leta 1400, zdaj jo hranijo v Narodni galeriji v Ljubljani. Cerkev je dobila sedanjo podobo v 1. polovici 17. stoletja, pozneje so jo večkrat prezidavali in popravljali: leta 1850,1889 ter 1925 in nazadnje, ko se je na cerkev zrušil zvonik, leta 1950 (današnjega železobetonskega so napravili po načrtih arh. Valentinčiča).

Izredno prostorna, svetla in lepo opremljena cerkev govori o tem, da sem niso prihajali le domačini, ampak so se ustavljali tudi romarji na poti k božjepotnim cerkvam na Kranjskem ali Štajerskem. Sedanja oprema je v večini iz prejšnjega stoletja, nekaj pa je tudi še stare. Pri opremi in poslikavi so sodelovali znani umetniki prejšnjega in našega stoletja: Ivan Vurnik st., rezbar iz Radovljice, slikarja Pavel Künl (slika Marijinega vnebovzetja) in Henrik Langus (križev pot), freske pa sta napravila Matija Koželj (1908) in Simon Ogrin (1920). Za obiskovalce bodo zanimive orgle s staro omaro. Ob njih se bo kdo spomnil tudi na znamenitega Tuhinjca p. Angelika Hribarja, cerkvenega skladatelja, ki je bil tu rojen in v tej cerkvi krščen. Obisk kraja in svetišča pa bo pokazal še marsikaj drugega zanimivega.

Več