V enem od prodajnih katalogov sem zasledil naslednje ponudbe: stol za igralce računaliških igric devil (hudič), gorski kolesi black sin (črni greh) in evil offering (zla daritev), športna očala evil eye (zle oči) … in še ogromno podobnega bi se našlo, kar se na vsakem koraku ponuja v prodajo. Morda preobčutljivo vprašanje, a ga tvegam: zgolj nedolžni marketinški prijem ali vendarle, gledano z očmi kristjana, hoja po robu nečesa bolj resnega?


FOTO: Pexels.

Odgovarja Marjan Turnšek, upokojeni mariborski nadškof:

Veseli me, da nekateri kristjani opazite takšne stvari in da ob njih niste mirni. Kaj podobnega najdemo tudi v naslovih gostišč, celo v poimenovanju čokolade ... Ko naletimo na kaj takšnega, je prav, da poskušamo začutiti, kaj nam povzroča v notranjosti.

Spominjam se doživljanja, ko so mi pred leti na nekem obisku postregli s sladoledom, prelitim s »sladkim grehom«. Čeprav je bil res sladek, se nisem dobro počutil. Poimenovanje mi ni bilo všeč in me je odvračalo in isti refleks mi povzroči še danes.

Uspešna reklama ali kaj hujšega?

Prav je, da si ob takšnih pojavih postavimo zgoraj zastavljeno vprašanje: uspešna reklama ali kaj več, kaj hujšega? Kar povprek bi bilo seveda nepošteno soditi. Kaj stoji za posameznim primerom, lahko doženemo, če posamezen primer preiščemo. Mislim, da je mogoče oboje.

A tudi če gre za spretno marketinško potezo, je nekaj precej narobe. Ne samo s tistim, ki jo je naredil, ampak tudi pri potrošnikih, torej v širši družbi, da je takšna z zlom povezana reklama sploh uspešna, saj bi je sicer verjetno ne uporabljali.

Res pa je, da je zlo očitno za človeka zelo privlačno, velikokrat bolj od dobrega. O takem stanju človeka nam Sveto pismo govori od samega začetka. Če pa gre ob takšnih poimenovanjih za zavestno klicanje hudobnega duha na pomoč pri poslu, česar tudi ne moremo nikoli povsem izključiti (poznamo spreobrnjence, ki pričujejo, kako so naredili pakt s hudičem, da bi v poslu uspeli), pa je »igra« seveda še bolj nevarna.

Kajti hudobnemu duhu ni treba dvakrat reči, naj deluje, saj se že brez takšnega povabila sam želi vtihotapiti v naša življenja. Kaj šele takrat, ko ga kdo direktno povabi.

Kdor se vsaj malo zaveda teh duhovnih nevarnosti, se bo seveda na daleč izognil takšnim stvarem in tako poimenovanim prostorom.

Simbolna govorica, ki je še globlja od besedne

Takšne napise na predmetih, ki jih uporabljamo, in na oblačilih, ki jih nosimo, lahko v najboljšem primeru primerjamo vsaj s preklinjanjem, ki v veliki meri odpira vsaj špranje delovanju hudobnega duha. Človek se namreč ne izraža le z usti, ampak tudi z oblačenjem, z izbiro izdelkov, z gibi, mimiko … To je simbolna govorica, ki je še globlja od besedne.

In kot lahko z usti preklinjamo in s tem zlorabljamo sposobnost govorjenja, tako lahko »preklinjamo« tudi z vsemi ostalimi načini izražanja samega sebe. Simbolna govorica, če je uporabljena za izražanje zla, je še nevarnejša, ker se vtiska v nas na podzavestni ravni in nas nevede oblikuje in usmerja.

Zgoraj omenjeni stol, ki nosi takšen napis, deluje namreč na uporabnika vsakič, ko se mu približa in nanj sede, tudi če zavestno sčasoma ne prebere več napisa; a napis je tam in kot slika, ki jo oko zazna, ne da bi se tega zavedalo, vstopa vanj; nato pa na stotine takšnih »slik«, shranjenih v njegovi podzavesti, začne od znotraj delovati na njegovo ravnanje. Zato kristjani raje uporabljamo sveta imena.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (07/2021).