Leta 2005 je šestnajst zgodovinarjev objavilo izjavo, v kateri so izrazili veliko zaskrbljenost zaradi razmer, »v katerih se je v zadnjem času znašla slovenska zgodovinska stroka«. Vračali naj bi se časi, »ko je bila zgodovinska veda vprežena v voz državne in politične oblasti«. Nekateri od takratnih podpisnikov so bili zelo blizu prejšnjega režima. Že takrat se je oglasil v sobotni prilogi Dela tudi zgodovinar dr. Oto Luthar, ki je poimenoval zgodovinarje, ki ga motijo, in precej po svoje interpretiral določene izjave. Oglasil se je tudi ob diskusiji o mednarodnopravni študiji prof. Dieterja Blumenwitza o Sloveniji v letih 1941 do 1946 in ob takratnem praznovanju dneva upora. Precej po svoje je interpretiral določene izjave. Predvsem ga je zmotil moj zapis v reviji Ampak: »Za zgodovinarja je važna samo zvestoba dejstvom, ali z drugimi besedami rečeno, zgodovinska resnica. In resnica je ena in nedeljiva. Ne obstajajo, kot mnogokrat slišimo, različne zgodovinske resnice. Kakor je 2 +...