Benedikt XVI. (19. april 2005 – 28. februar 2013) je tesno povezan s Cerkvijo in njeno cerkvenoupravno ureditvijo v Sloveniji. 

Imenoval je štiri nove škofe:

• leta 2005 Antona Jamnika za ljubljanskega pomožnega škofa,
• leta 2006 Marjana Turnška za murskosoboškega škofa,
• leta 2006 Petra Štumpfa za mariborskega pomožnega škofa in
• leta 2010 Stanislava Lipovška za celjskega škofa.

Za škofa ordinarija je imenoval:

• leta 2006 Andreja Glavana za novomeškega škofa (ljubljanski pomožni od leta 2000),
• leta 2006 Marjana Turnška za murskosoboškega škofa,
• leta 2009 Antona Stresa za ljubljanskega nadškofa metropolita (2000 mariborski pomožni, 2006 celjski, 2009 mariborski nadškof pomočnik),
• leta 2009 Petra Štumpfa za škofa v Murski Soboti,
• leta 2010 Stanislava Lipovška za celjskega škofa ter
• leta 2012 Jurija Bizjaka za škofa v Kopru (od leta 2000 pomožni koprski).

Palij kot znamenje metropolitove oblasti je podelil:

• leta 2005 Alojzu Uranu (1999 ljubljanski pomožni škof, 2004–2009 ljubljanski nadškof),
• leta 2006 Francu Krambergerju (1980 mariborski škof),
• leta 2010 Antonu Stresu in
• leta 2012 Marjanu Turnšku.

Za kardinala je imenoval Franca Rodeta (2006).

Preureditev cerkvene uprave v Sloveniji (2006)

• Metropolija Ljubljana: sufragana Koper in novoustanovljena škofija Novo mesto
• Metropolija Maribor: sufragana novoustanovljeni škofiji v Celju in Murski Soboti

Razglasitev za blaženega:

• Leta 2010 Alojzij Grozde, slovenski evharistični kongres v Celju
• Leta 2011 s. Marija Krizina (Jožefa) Bojanc in s. Marija Antonija (Jožefa) Fabijan v Sarajevu (BiH)

Imenoval je apostolskega nuncija Juliusza Janusza (2011).

Napisal je okrožnice: Bog je ljubezen (2005), Odrešeni v upanju (2007), Ljubezen v resnici (2009) ter knjigo v treh delih Jezus iz Nazareta.

Joseph Ratzinger - Benedikt XVI. (1927-2022). FOTO: Vatican Media

Volitve papežev (konklave) in papeži skozi stoletja

Rimskega škofa so sprva, podobno kot ostale škofe v antiki, volili tako duhovniki kot pri volitvah navzoči verniki in to javno, največkrat kar z aklamacijo. Z rastjo pomena in vloge rimskega škofa, ki si je sčasoma nadel častne naslove: Veliki duhovnik, Kristusov namestnik, Naslednik apostola Petra, Služabnik Božjih služabnikov, Patriarh zahoda …, se je povečal tudi poskus svetne oblasti, da bi papeški prestol zasedel njihov izbrani kandidat, preko katerega bi lahko usmerjali papeško politiko. V 6. in 7. stol. so bili to bizantinski cesarji, v 9. stol. nemški vladarji, v novem veku pa predvsem španski, francoski in habsburški vladarji. Posegi svetne oblasti v volitve papežev so povzročali zmedo in negotovost med kardinali in povzročili, zlasti v srednjem veku, včasih nerazumno dolga obdobja, ko je bil Sveti sedež brez papeža (t. im. sedis vakanca), nekajkrat pa tudi nasilno odstavitev postavno izvoljenega papeža in postavitev protipapeža.

V času volitev papeža kardinali nekdaj niso bili upravičeni do svojih rednih dohodkov, po vsakem neuspešnem dnevu volitev pa se je kardinalom omejila tudi hrana.

Lateranska sinoda je leta 769 določila, da imajo pravico voliti papeža samo kleriki. Papež Nikolaj II. je nato leta 1059 to pravico pridržal kardinalom; papež Aleksander III. pa je po turbulentnem obdobju spora s cesarjem Friderikom II. Barbarosa in kar štirih protipapežev, na tretjem lateranskem koncilu leta 1179 določil, da je za veljavno izvolitev papeža potrebna dvotretjinska večina glasov navzočih kardinalov volivcev. Nova pravila za volitve papeža je na II. lyonskem koncilu leta 1274 določil papež Gregor X. in so v bistvenih potezah ostala v veljavi do danes. Konstitucija Ubi periculum je določala, da v kuriji navzoči kardinali po papeževi smrti čakajo na odsotne kardinale največ 10 dni. V času volitev je vsak stik z zunanjim svetom strogo prepovedan. Da bi kar se da onemogočil predolgo sedis vakanco, je papež določil, da v času volitev papeža kardinali niso upravičeni do svojih rednih dohodkov, po vsakem neuspešnem dnevu volitev pa se kardinalom omeji tudi hrana. Papež Hadrijan je dve leti kasneje (1276) ta stroga določila preklical, ponovno pa sta jih leta 1294 potrdila papeža Celestin V., ki je vladal vsega nekaj več kot 5 mesecev in njegov naslednik Bonifacij VIII. (1294–1303).

Najdaljša, nekaj več kot triletna sedis vakanca je trajala po smrti papeža Klemena IV.

Najdaljša, nekaj več kot tri leta trajajoča sedis vakanca po smrti papeža Klemena IV. 29. novembra leta 1268, se je končala pravzaprav spektakularno. Naveličani meščani Viterba, kjer je potekal konklave, so kardinalom najprej zmanjševali obroke hrane, tako, da so na koncu prejemali samo še kruh in vodo ter zastražili palačo, da hrane ni bilo mogoče dostaviti od zunaj. In ko tudi to ni pomagalo, da bi kardinali premostili svoja nesoglasja, so preprosto odkrili streho na palači, kjer so zasedali kardinali, ki so končno za papeža 1. septembra leta 1271 izvolili Gregorja X. Ker je bil za papeža izvoljen Teobaldo Visconti, sicer arhidiakon v Lütichu, takrat na romanju v Palestini, je svojo službo skupaj s kronanjem v Rimu prevzel šele 27. marca leta 1272.

Najkrajša sedis vakanca pa je bila po smrti papeža Honorija III. Kardinali so se namreč zbrali k volitvam takoj naslednji dan po papeževi smrti (umrl 18. marca 1227) in že pri prvih volitvah še isti dan za papeža izvolili kardinala De Segni, ki si je privzel ime Gregor IX. (1227–1241).

V začetku 15. stoletja sta Cerkvi nekaj časa vladala dva papeža.

Kljub temu je konklave po smrti Benedikta XI. (7. julija 1304) ponovno trajal kar 11 mesecev. Neenotni kardinali so se končno odločili za kompromis in 5. junija leta 1305 izvolili za papeža nadškofa De Gotha iz Bordeauxa, ki si je privzel ime Klemen XI. Na presenečenje vseh, se novi papež ni odpravil v Rim, ampak se je po nekaj mesečnem potovanju po Franciji ustalil v Avignonu. V Rim se je vrnil šele papež Gregor XI. leta 1376. Po njegovi smrti naslednje leto italijanski kardinali niso čakali na prihod francoskih, ampak so na hitro izvolili za papeža nadškofa iz Barija, ki si je privzel ime Urban VI. Po svojem prihodu so francoski kardinali, ki se jim je pridružilo nekaj italijanskih, nezadovoljnih z izvolitvijo Urbana VI., razglasilo Urbanovo izvolitev za papeža za neveljavno. Prevratniki so se umaknili v Fondi, kjer so izvolili protipapeža Klemena VII., ki se je nato s svojimi somišljeniki umaknil v Avignon. Cerkvi sta tako do leta 1409 vladala dva papeža. V želji, da bi ponovno zedinili Cerkev, so se na koncilu v Pisi sestali kardinali obeh strani in leta 1409 odstavili tako rimskega kot avignonskega papeža in za novega izvolili Aleksandra V. Ker rimski in avignonski papež koncila v Pisi nista priznala in se posledično svojemu naslovu nista odpovedala, so do leta 1417, ko so na koncilu v Konstanci dosegli sporazum, vladali kar trije papeži. Leta 1417 je z izvolitvijo Martina V. prišlo do ponovne edinosti v Cerkvi.

Trojna papeška krona ali tiara je bila simbol trojne papeške oblasti, učiteljske, pastirske in duhovniške.

Volitve papeža so navadno potekale v kraju, kjer je papež umrl, od 16. stoletja dalje večinoma v Rimu in sicer do leta 1870 v papeški palači na Kvirinalu, od leta 1878 dalje pa v Sikstinski kapeli v Vatikanu. Ker so leta 1798 Francozi zasedli Rim, razglasili rimsko republiko in papeža Pija VI. odpeljali v ujetništvo v Valence, kjer je naslednje leto (29. avgusta 1799) umrl, so se kardinali zbrali k volitvam na otoku S. Giorgio v Benetkah in 14. marca 1800 za papeža izvolili kardinala Chiaramonitija, ki si je prevzel ime Pij VII.

Posebno papeško pokrivalo je izpričano proti koncu 4. stoletja. Z enojno krono je bil verjetno prvič kronan papež Nikolaj I. leta 858, papež Bonifacij VIII. je leta 1294 tej dodal še drugo in končno papež Klemen V. leta 1305 še tretjo krono, kot simbol trojne papeške oblasti (učiteljske, pastirske in duhovniške). Kronanje s trojno krono (tiara) je ostalo v veljavi do papeža Janeza Pavla I., ki je leta 1978 kronanje s tiaro (ki jo je pri slovesnostih prenehal uporabljati že njegov prednik Pavel VI.) odklonil, papež Benedikt XVI. pa jo je odstranil tudi iz papeškega grba.

Papež Janez Pavel II. je določil, da po izvolitvi novega papeža ob pojavu belega dima zazvonijo tudi zvonovi vatikanske bazilike, da o izvolitvi ne bi bilo nobenega dvoma.

Prvi, ki je po izvolitvi za papeža spremenil svoje ime, je bil leta 533 izvoljeni Janez II., ker je menil, da se njegovo krstno ime Mercurius za papeža ne spodobi. Sprememba imena novoizvoljenega papeža je prišla splošno v veljavo od papeža Janeza XII. leta 955 dalje.

Volilni lističi so prvič izpričani leta 1406 pri izvolitvi papeža Gregorja XII. Po izvolitvi so volilne lističe zažgali. Od leta 1903 neizvolitev papež naznanijo na trgu sv. Petra zbranim vernikom s črnim (volilnim lističem so dodali mokro slamo) in izvolitev z belim dimom iz Sikstinske kapele. Ker je prišlo pri izvolitvi papeža Janeza Pavla II. leta 1978 v začetku do negotovosti, ali je dim bel ali črn, je papež Janez Pavel II. določil, da se volilnim lističem doda posebna kapsula s kemičnim sredstvom, ki povzroči črn oziroma bel dim, po izvolitvi pa istočasno z belim dimom zazvonijo tudi zvonovi vatikanske bazilike, da o izvolitvi ne bi bilo nobenega dvoma.