Zgodovinar dr. Renato Podbersič ml. je spregovoril o raziskovanju »prezrtih« tem naše nedavne preteklosti. Celoten pogovor preberite v novi številki Družine.

Kot je Študijski center razpet med dve različni področji, si poleg tega še sam razpet med dve podobni. Doma si na Goriškem, raziskuješ pa zločine komunističnega režima. Gotovo tvoj položaj ni lagoden. Kako se soočaš s prisotno konfliktnostjo, ki jo ta položaj nujno povzroča?

Zelo preprosto, v smislu starega slovenskega rekla: kar te ne dotolče, te okrepi. Sploh se ne oziram na to, kaj si lokalna družbena elita misli o meni. Delo zgodovinarja namreč ni, da je komurkoli všeč. Mi pa veliko pomeni spodbudna beseda preprostega primorskega človeka ali prijateljski stisk roke nekoga, ki je v preteklosti trpel zaradi pokončnosti ali drugačnega prepričanja. Pa naj gre za nekdanjega učenca, ki so ga pretepali fašistični učitelji zaradi slovenskega pogovora, interniranko v nacističnih taboriščih ali razumnika, ki ga je spremljala in kruto zasliševala nekdanja jugoslovanska tajna politična policija.

Kot dobrega poznavalca tako »desne« kot »leve« zgodovine te prosim za mnenje, kako to, da Primorci težko razumejo (ali celo ne morejo ali nočejo?), da so med vojno razmere v osrednji Sloveniji imele bistveno večjo intenziteto notranjega spopada in da so zato tu nekateri akterji delovali v drugačnih oziroma specifičnih razmerah?

Prvič, ne pristajam na »levo« oziroma »desno« zgodovinopisje. Je le zavezanost resnici ali pa vztrajanje na laži. Žal še vedno ostaja nevarno zoperstaviti se boljševikom in njihovim naslednikom. Od njih je odvisna eksistenca, službe, napredovanja, družbeni ugled. Na drugi strani se tisti, ki prisegajo na demokracijo, prepogosto zadovoljijo z drobtinicami, ki padejo s stričeve mize, in naivno sprejemajo igro, ki jo ves čas spretno vodijo tisti iz ozadja. Ob tem se spomnim neke gospe, dolgoletne direktorice neke t. i. kulturne ustanove na Goriškem.
Svojo zvestobo do bivšega režima je plačevala z dolgoletnim članstvom v ZKS, pred kratkim pa se je izkazalo, da je bila tudi registrirana aktivna sodelavka Udbe, tajne politične policije. No, danes je v tej ustanovi zaposlena njena hčerka, menda kar brez ustrezne izobrazbe, ki je tja prišla po zvezah.

Aja, mit o t. i. levih Primorcih?! Ali, gre le za mit, ki ga nekateri vedno znova pogrevajo, zlasti pred takšnimi ali drugačnimi volitvami. Tudi Primorci smo namreč poznali revolucionarno nasilje med drugo svetovno vojno, resda z zamudo v primerjavi s t. i. Ljubljansko pokrajino. Pozneje smo slišali streljanje na meji na tiste, ki so se reševali v t. i. gnili kapitalizem. Res je tudi, da bi nekateri to obdobje najlaže pozabili. Bom povedal primer. Pred tremi leti je na Krasu izšla odlična knjiga o preteklosti dveh vasi, vendar je napisana pomanjkljivo, vsaj v enem delu. Avtor je rokopis na zahtevo izdajatelja dal v pregled zgodovinarju na Primorskem, ki že desetletja skrbi za »moralno-politično« korektnost zapisov o preteklosti. Omenjeni gospod je avtorju »svetoval«, naj nekaj krutih dejstev, ki nekdanji komunistični sistem pri nas postavljajo v neprijetno luč, enostavno izpusti.

Več si preberite v novi številki Družine.