Številni preživeli niso hoteli govoriti zaradi strahu in travm
Martin Previšić je v spremni besedi zapisal, da so mu poleg širokega znanja, ki mu je pomagalo pri kakovostnem raziskovanju, največ pomenili številni pogovori s preživelimi taboriščniki. Vse se je začelo v Zagrebu 14. julija 2009 na odprtju razstave Človeška mera Golega otoka, na kateri je spoznal nekaj taboriščnikov in načel pogovore, ki so bili prvi korak pri obdelavi te teme.
Številni preživeli niso hoteli govoriti zaradi strahu, travm, nelagodja, nezaupanja, sramu, razočaranja ali pozabe. Moral je upoštevati, da čas odteka, saj je bila večina redkih preživelih stara že okoli devetdeset let. Pomembno je, da ne pozabimo tega obdobja in tragične usode partizanskih veteranov na Golem otoku. Knjiga je v izvirniku izšla leta 2019 pri hrvaški založbi Fraktura.

Vodni zbiralnik nad drugim taboriščem na Golem otoku. Foto: Ivo Žajdela

Informbiro, spor z Stalinom, goljufanje Zahoda
Martin Previšić je v knjigi prikazal vse vidika, povezane z udbovskim taboriščem na Golem otoku. Opisal je spor Josipa Broza Tita s Stalinom, potem ko je ta nanj pritisnil z resolucijo Informbiroja. Z njo si je želel Stalin povsem pokoriti nekoliko samosvojega jugoslovanskega partijskega voditelja. Broz je vedel, da se lahko upre mogočniku Stalinu, saj je računal na to, da bo dobil podporo z Zahoda. In res jo je, Zahod, predvsem Združene države Amerike, so na začetku 50. let v Jugoslavijo pošiljale velike količine hrane, različnih strojev, vojaške opreme in drugih darov. S tem darilom, za katerega pa se Broz ni nikoli odkupil, je želel Zahod Brozovo Jugoslavijo imeti na svoji geopolitični strani.

Josip Broz Tito se je kruto znesel nad »svojimi«
Toda Broz je ostal komunist in stalinist, pravzaprav najbolj trde sorte. Kruto se je znesel nad »svojimi«, nad mnogimi, ki jih je pred tem »ustvaril« (povsem indoktriniral) med vojno med partizanstvom, v tajni službi (Ozna, Udba) in nasploh v Komunistični partiji. Mnogi med njimi, povsem indoktrinirali, niso mogli razumeti, da naenkrat Stalin ni bil več veliki zaveznik Broza, Jugoslavije in KPJ.
Spor s Stalinom je bil za mnoge komuniste velik šok. Mnogi so se izrekali za Stalina. Udba jih je veliko zaprla in brez sojenja zadrževala v zaporih, skupaj 15.800. Več tisoč jih je vozila v izolacijo na Golem otoku, zaprte pa je imela tudi v Stari Gradiški, Bileći in še drugod. Tudi tam je z njimi ravnala podobno posurovelo, kot na Golem otoku.

Kamniti plato za zbiranje deževnice nad vodnim zbiralnikom nad drugim taboriščem na Golem otoku. Foto: Ivo Žajdela

V knjigi izvemo veliko do zdaj neznanih podatkov o Golem otoku
V knjigi izvemo veliko do zdaj neznanih podatkov o Golem otoku. Prve zapornike je Udba na Goli otok pripeljala spomladi 1949 iz kaznilnice v Lepoglavi. Bilo jih je od 150 do 200 in po navodilih Udbe so zgradili prve objekte. Gradnjo je vodil visok srbski udbovec Jovo Kapičić, doma iz Črne gore, ki je za šefa Udbe Rankovića opravljal posebna, to je umazana opravila. Prve »prave« kaznjence, t. i. ibejevce (IB je bila kratica za Informbiro) oziroma informirojevce, je Udba izkrcala na Goli otok 7. julija 1949. Na začetku nasilja ni bilo.
25. julija 1949 je Udba na Goli otok pripeljala skupino t. i. Bosancev, internirancev iz Bosne. Ti so na Golem otoku začeli z znanim nasiljem. Previšić je v arhivih Udbe ugotovil, da je šlo za ljudi, ki so jih obvladovali udbovski vrinjenci. Vodil jih je Borivoje Viskić - Bor, najhujši nasilnež med njimi pa je bil Esad Šabanac. Ti »Bosanci« so vpeljali sistem vsesplošnega nasilja. Od verbalnega z žaljivkami, nenehnimi pozivi k »revidiranju« stališč, vzklikanji parol Titu in partiji, s petjem borbenih pesmi do sistema kaznovanja (t. i. bojkot) in fizičnega nasilja. Vpeljali so tudi t. i. špalir (tudi stroj, šiba), s katerim so sprejeli novince na Golem otoku. Vsi »stari« golootočani so naredili špalir iz dveh vrst, sestavljen tudi iz 3.000 in več ljudi, dolg tudi dva kilometra. Skozi ta špalir so morali iti novinci, »stari« golootočani pa so se nanje drli, jih žalili, pljuvali in tudi neusmiljeno pretepali. Seveda ne vsi, saj so nekateri udarce le nakazali.

Pristan, kjer pristajajo ladje na Golem otoku, nad njim je bilo prvo taborišče (Žica). Foto: Ivo Žajdela

Dve moški in tudi eno taborišče za ženske
Avtor je v knjigi opisal vse objekte ter vrstni red njihovega nastanka in uporabe. Prvo taborišče je bilo na območju majhnega zalivčka, kjer danes pristajajo plovila na Golem otoku. Taboriščniki so živeli v barakah, okoli katerih je bila bodeča žica (zato se je imenovalo Stara Žica), s stražarskimi stolpi. Udba je uporabljala tudi reflektorje, elektriko pa so pridobivali z generatorjem.
Od tega taborišča ni ostalo nič, saj so kasneje, po ukinitvi »ibejevskega« Golega otoka leta 1956, tam gradili zidane stavbe, v njih pa so bila domovanja in delavnice za »navadne« zapornike, ki so bili na Golem otoku do zaprtja leta 1988. Čez dve ali tri leta so taborišče preselili v zaliv na južni strani otoka, avtor ga imenuje Velika Žica 2. Povsem ločeno, vzhodno od tega taborišča, je bilo nekaj časa tudi manjše taborišče za ženske.

Upravna stavba Udbe nad pristanom, kjer pristajajo ladje na Golem otoku, nad njim je bilo prvo taborišče (Žica). Foto: Ivo Žajdela

Z »dvomotorci« so ravnali še posebej kruto
Udba je med metode trpinčenja uvedla tudi t. i. dvomotorstvo. Potem ko so nekatere najprej izpustili z Golega otoka, so jih nato spet aretirali in odpeljali nazaj. S temi »dvomotorci« so potem ravnali še posebej kruto. Od neusmiljenega pretepanja v špalirju, do bojkotov in drugega nasilja. Bojkot je pomenil, da so nekoga popolnoma socialno izolirali. Nihče se z njim ni smel pogovarjati, vsak ga je lahko po mili volji pretepal, bojkotiranci so morali opravljati najbolj težka in neprijetna opravila.
Bili so primeri, ko se nekateri nikakor niso hoteli podrediti »revidiranju«, to je spremenitvi svojih »napačnih« stališč o novi komunistični stvarnosti v Jugoslaviji. Med njimi so prevladovali največji oboževalci Stalina in Sovjetske zveze. Ti so bili skoraj stalno v »bojkotu«, nekatere so tako trpinčili, da so jih tudi ubili.

Igor Drnovšek: Najlepše stvari so blizu
Igor Drnovšek je napisal knjigo z naslovom Najlepše stvari so blizu in podnaslovom 42 brezmejnih doživetij za konec tedna okoli Slovenije. Opisani so doživljajski izleti po znamenitostih v državah, s katerimi si Slovenija deli mejo.
Izleti so primerni za (podaljšan) konec tedna, nekatere pa je mogoče združiti v počitnice. Izhodišča je mogoče doseči v dveh do štirih urah vožnje iz središča Slovenije. V namigih bomo našli ideje za dodatna raziskovanja in dejavnosti, s QR-kodami pa si bomo na poti pomagali do podrobnejših informacij. Za lažje odločanje je na koncu preglednica izletov.