Svetopisemske ženske v romanih Tesse Afshar – ne glede na to, ali se gibljejo po valovitih tleh Svete dežele ali grizejo poti prvih kristjanov – nikoli niso brez preizkušenj. Takšna je tudi junakinja devete avtoričine knjige Nilski dragulj, temnopolta Chariline, ki odrašča brez staršev, a kasneje izve, da njen oče še živi, in se za njim odpravi v Rim. Njena zgodba se dogaja v zavetju prvokrščanskih časov, med Pavlovimi učenci, v njej med drugim najdemo tudi znamenitega etiopskega evnuha, ki ga je krstil Filip.

Rane in brazgotine, čeprav ne popolnoma iste, kot jim je priča glavna junakinja romana, so v življenju doletele tudi Hano Strajnar in Heleno Rozman – o tem in o delovanju Boga sta pričevali 7. junija na pogovornem večeru v prostorih galerije Družina.

»Bila je dolga pot«

Chariline v romanu si za vsako ceno prizadeva najti očeta, prijateljica pa ji predlaga, naj glede tega, kaj mora storiti, najprej vpraša Jezusa, kajti sami s svojimi predvidevanji »pridemo do napačnih sklepov«, je z odlomkom iz knjige pogovorni večer začel David Ahačič, vodja knjižnega programa pri založbi Družina. Kako naj smerokaze v življenju prepustimo Jezusu?

»Jaz se tega še vedno učim, ker imam po naravi rada stvari pod kontrolo in me je strah prihodnosti; tudi zato, ker imam za sabo že kar nekaj preizkušenj,« pravi Hana Strajnar. »Pri šestih letih mi je v prometni nesreči umrl oče, živeli sva sami z mamo, veliko sva se selili.« Iz tega doživljanja se je rodilo veliko strahu, ki ga premaguje korak za korakom. »Pomaga mi to, da zmolim, odprem Sveto pismo, veliko se obračam na Svetega Duha. Vedno ni jasnih poti, velikokrat Bog reši sekundo pred prepozno.« Iz Svetega pisma se je naučila, da se zahvaljuje v vsem, že vnaprej, tudi ko gre vse narobe. »Če bi šlo vse kot po maslu, bi se bolj zanašala na svoje moči. Ampak to spoznavam šele zadnja leta, bila je dolga pot.«

Helena Rozman se sprašuje, zakaj ljudje za nasvet najprej vprašamo računalnik, neznance. »Zakaj se ne obrnemo na Boga, on nas je stkal, ustvaril vse v nas. Tudi jaz ne dobim vedno odgovora, ampak zadostuje že to, da rečem: 'Jezus, ti mi povej, pokaži.'«

»Te brazgotine so moj pogum«

Junaki v romanu skozi pripoved postopoma odkrivajo, kako premagati obremenjenost z brazgotinami, ki morda sploh niso posledica njihove krivde. Kako poklicati Boga na pomoč, da prepoznamo svoje brazgotine in škodo, ki jo nezaceljene puščajo na našem življenju, je gostji vprašal David Ahačič.

»Ker izhajam iz razbite družine – starša sta se ločila eno leto prej, preden je oče umrl –, nisem imela vzorca stabilne moške vloge,« je povedala Hana. »Zato sem se zelo povezala z glavno junakinjo knjige, ki je iskala očeta, ker sem ga tudi jaz vse življenje iskala v sebi, se spraševala, kaj bi mi rekel. Zame je bilo zelo boleče, ko sva z možem hodila na terapije in se dotikala svojih ran, tudi on ima svoje.« Včasih sta molila skupaj, drugič je zanj molila sama, skozi stisnjene zobe, še v jezi, ampak potem je vedno prišel mir, pravi. »Hkrati pa sem videla, kje me še boli, in izročala te rane Gospodu.«

Helena ima zaradi raka kar nekaj fizičnih brazgotin. »V knjigi piše, da tiste, ki želijo postati bojevniki, nalašč porežejo, da dokažejo svoj pogum. Te brazgotine so moj pogum in se jih ne sramujem. Nosijo neko zgodbo.« Brazgotine so lahko duhovne ali telesne, a »lepo je videti, da te nekdo sprejema tudi z njimi – Bog, mož in ostali, tudi sama, ki se mu zahvaljujem, da še živim. Na nek način so mi opomnik, naj živim ta trenutek, ker ne vem, kaj bo čez tri mesece, ko imam spet pregled.«

»Očitno imaš čisto druge načrte«

Kateri je bil njun prvi krik na pomoč ob soočenju s preizkušnjo, diagnozo? »Meni se je to zgodilo v porodnišnici, ko sem rodila prvega otroka. Šele drugi dan sem izvedela, da imava otroka s posebnimi potrebami. Takrat sem pomislila, zakaj jaz in če bo punčka umrla. Moja prva misel je bila – pokliči Grega, šele kasneje sem pomislila na Boga. Sem se pa eno leto prej spreobrnila k živi veri, čeprav sem bila verna že prej. Bog mi je dal najprej veliko milost, potem pa dopustil težko preizkušnjo. Brez tega bi težko zmogla.« Na začetku je imela Evelin ogromno terapij, zdravniških pregledov, vozili so jo v Zagreb. »Naučila sem se boriti, se veseliti majhnih stvari – ko nas je prvič pogledala v oči, se skobalila iz postelje … Videla sem, kako mi je vse dano, nič ni samoumevno.«

Ko so Heleni povedali za raka dojke, je najprej pomislila, da so zamenjali izvide. »Poklicala sem Aleša. Obenem sem Jezusu rekla, da ne bom zmogla brez Njega. Ko sem lani izvedela še za raka črevesja, sem rekla: 'Bog, očitno imaš čisto druge načrte, kot jih imam jaz, očitno bom morala umreti prej, kot si predstavljam.' Bila sem čisto pripravljena oditi. Nikoli nisem bila jezna nanj, sem ga pa vedno spraševala, zakaj dopušča to bolezen, ali se moram še kaj naučiti, se čemu odpovedati, postati bolj ponižna …« Na hladilniku ima sliko, na kateri je brez las, in to jo opomni, kadar začne postajati malo tečna ali zagrenjena. »Na drugi sliki pa sem imela še manj lepote, a oči so mi sijale, ker sem bila srečna, da imam najbolj bistveno v življenju – Jezusa, moža, otroke. Lahko ne bi živela.«

Iskrenost zahteva pogum

Kar nekaj junakov v zgodbi prikriva del svoje resničnosti, ker so prepričani, da jih bo drugi zavrgel, če se mu bodo popolnoma razkrili. »Kadar si iskren, si ranljiv,« pravi Hana. Terapije so bile za oba, zanjo in za moža, boleče, ker nista vedela, kako bosta sprejela iskrenost drug drugega. »Če res naredim kaj narobe, mi je najteže povedati možu, tako da ga prej pripravim, povem mu, da se mu bojim povedati, in potem mi on pride nasproti. Vedno je olajšanje, kadar povem resnico.«

Helena in mož sta se že na začetku dogovorila, da raka pred otroki ne bosta skrivala. »Ampak mož najprej ni želel govoriti o smrti, o pogrebu, kot sem želela jaz. Iskrenost zahteva pogum – da zgubiš strah pred tem, kaj bodo rekli drugi. Bog je tisti, ki vodi moje življenje, in zakaj bi torej o tem, kar sem razkrila, sodili drugi. V javnosti delim ogromno stvari, ne bi pa delila vsega. Do bližnjih pa želim biti popolnoma iskrena. Če lažeš, ti satan odvzame veselje.«

»Začela sem jokati«

Vse junakinje Tessinih romanov so preizkušane ženske – nekatere so vzete iz Svetega pisma, druge umeščene v svetopisemski kontekst. Kateri svetopisemski lik daje spodbudo sogovornicama? Hano najbolj nagovarja sveti Pavel. »Pavel je v težavah slavil Gospoda. Na ta način je k Jezusu pritegnil veliko ljudi, tudi sama to rada delam z drobnimi dejanji evangelizacije.« Heleni je blizu Tamara, prešuštnica, ki je v Matejevem evangeliju zapisana v rodovniku. »Bog uporablja tudi mene, nepopolno, tako kot je uporabil njo za to, da se je rod nadaljeval.« Blizu ji je tudi Job, pri obeh rakih je prebrala njegovo celotno zgodbo. »Ko sem brala prvič, sem se ustavila ob vrstici, kjer piše, da se bo tvoja prejšnja sreča zdela majhna v primerjavi s sedanjo – to obljubo sem si vzela k srcu in potem se nama je rodila še hčerkica. Drugič, pri raku črevesja, sem pri besedah o nevihti začela jokati, ker sem se ustrašila vsega, kar me še čaka, potem pa me je moja sestra pomirila z besedami, da nevihta pač lahko pomeni tudi nekaj, kar hitro mine. Ko sem dobila izvide, sem videla, da rak ni šel na bezgavke, ni šel na žile, lahko so ga operirali.«

Tudi Marija je bila gospodinja

Kdo sta pravzaprav Helena in Hana, je na koncu zanimalo Davida Ahačiča. Katera je njuna identiteta? »Jaz sem najprej Božja hči,« pravi Helena. »Ta svet ni moj dom, seveda pa Bog želi, da tu uživam. Potem sem žena, mamica petim otrokom (in enemu v nebesih), prijateljica, sestra, hčerka …«

»Dolgo sem iskala pohvalo, da bi potrdila svojo identiteto,« pravi Hana, ki pričakuje petega otroka. »Ko je oče umrl, je moja mama začela iskati in je našla Boga, sicer na svoj način, zunaj Katoliške cerkve. Babi me je učila moliti, pri sedmih letih sem šla h krstu in prvemu obhajilu. V srednji šoli sem imela kar nekaj stranpoti, veliko jih je molilo zame. Moja identiteta je tudi, da sem grešnik, da ga polomim, sem razburjena, na tleh. Mož vse to ve in vztraja z mano in Bog tudi. Odkar sem doma, sem profesionalna gospodinja, nič posebnega, tudi Marija je bila gospodinja. Vidim sadove pri otrocih – imajo varen pristan in radi imajo Jezusa.«

1/6