Na Dobrovi je v sredo, 18. januarja, Miro Šlibar, voditelj za pastoralo bolnikov pri Slovenski škofovski konferenci, gostil že 35. srečanje bolnišničnih duhovnikov iz vse Slovenije. Na srečanju so si izmenjali izkušnje, ki so jih pridobili v preteklem letu ob spremljanju bolnikov v bolnišnicah. 

Srečanja so se udeležili bolnišnični duhovniki z vse Slovenije. FOTO: M. P. 

Zdravniki so v službi telesa, duhovniki pa v službi duše bolnika

Gostja srečanja je bila psihologinja in avtorica številnih knjig Alenka Rebula, ki je spregovorila o tem, kako pomagati trpečim, da bi naredili korak naprej in v njih prebudili tisto, kar je najlepše. Povedala je, da so zdravniki v službi telesa, duhovniki pa v službi duše bolnika. Povabila jih je, naj vidijo preko zla, ki ga je nekdo morda storil, in podpirajo vse tisto, kar je v posameznikih dobrega. Spodbudila jih je, naj bolnike spodbudijo, da naredijo tisto, kar bi še radi storili in jim pomagajo stopiti v stik z dušo. 

Alenka Rebula je pripravila predavanje na osnovi svoje knjige Obljubljena dežela. FOTO: M. P. 

V spovednici in pri bolniku duhovnik ne more igrati

Bolnišnične duhovnike je obiskal tudi ljubljanski nadškof in metropolit Stanislav Zore, ki se jim je zahvalil za njihovo delo. Nagovoril jih je z mislijo, da je duhovnik v spovedniki in pri bolniku služabnik. "Povsod drugod lahko tudi malo igra," je dejal. Pri bolniku pa se duhovnik ne more pretvarjati in mora biti trden v veri, sicer tega ne zdrži. Spomnil jih je, da podporo potrebujejo tudi zdravstveni delavci. 

Nadškof Stanislav Zore, voditelj za pastoralo bolnikov Miro Šlibar in Alenka Rebula. FOTO: M. P. 

"Tukaj smo za bolnike"

Miro Šlibar je nadškofu predstavil pobude bolnišničnih duhovnikov. Povedal je, da se je kot voditelj bolnišnične pastorale srečal z ministrom za zdravje Bešič Loredanom in da je pogovor potekal v pozitivnem duhu. Predlagal je, da bi na ministrstvo za zdravje poslali dopis s pobudo, da bi v učni načrt za srednje zdravstvene šole vpisali obisk bolnišničnega duhovnika pri pouku etike enkrat v šolskem letu. Bolnišnični duhovniki pa si želijo tudi, da bi ljudje čim večkrat poklicali duhovnika k bolnikom. "Tukaj smo zanje," je dejal Miro Šlibar. 

Štirje bolnišnični duhovniki, nešteto različnih zgodb

Štirje bolnišničnini duhovniki so nam zaupali nekaj svojih izkušenj. Preberite. 

Jože Pribožič, župnik v Šoštanju

Jože Pribožič. FOTO: M. P. 

Poleg rednega dela v veliki župniji obiskujem bolnišnico v Topolšici in dom za ostarele že 42 let. Začel sem takoj, ko sem prišel v župnijo. Takrat sem šel v bolnišnico na obisk k bolnikom samo, če so me poklicali, od leta 1882-83 naprej pa redno obiskujem bolnike. Včasih je kateri zdravnik debelo pogledal, potem pa je videl, kako ljudje to sprejemajo in vidijo, da lahko tudi njim utrem pot, da lažje delajo.

V bolnišnici je najbolj dragoceno, da se srečaš z nekom in da vidiš, da je tega vesel. To je tisto, kar te poživi. Ob petkih ali sobotah zvečer hodim v bolnišnico in ko se zvečer vrnem, se počutim spočit, čisto nič izčrpan.

Zgodilo se je že veliko lepega. Včasih se tudi kaj pohecam. Kdo jamra, pa mu rečem, da kdor dolgo jamra, dolgo živi. Spomnim se enega gospoda, ki sem mu rekel, da še nikoli ni bilo tako, da nikakor ne bi bilo. Pa se je seveda strinjal. Pa sem rekel, da smo mi imeli enega pevca, ki je povedal, da je enkrat pa bilo tako, da nikakor ni bilo. Bil je začuden in je vprašal, kdaj. Pa sem rekel: ko so od kleti ključ zgubili. In tisti gospod je čez kakšnih deset let spet prišel v bolnišnico in ko me je zagledal, me je takoj vprašal: »Ste že našli ključ?« (smeh)

Enega se še posebej spominjam. Bil je en Trboveljčan, tri mesece je bil v bolnišnici in sva se veliko pogovarjala. Ni bil posebej veren. Neko soboto zvečer sem prišel k njemu v sobo. Druga dva v sobi sta prejela obhajilo, tisti večer pa je tudi on rekel, da bi se tudi midva nekaj pogovorila. Opravila sva spoved, vsi skupaj smo molili, prejel je obhajilo in potem je rekel, da nam mora nekaj povedati. Povedal je, da je njegova mama njega in še dva druga otroka vodila na mlade petke, torej na prve petke, v cerkev. In je rekla, da tisti, ki naredi devet mladih petkov, ne bo brez zakramentov umrl. In je rekel: Do danes jaz tega nisem verjel. Ko sem naslednji teden spet prišel na obisk, sta bila v sobi samo druga dva. Vprašam: Kje imata pa onega? Pa sta povedala, da je tisti večer zaspal in se zjutraj ni zbudil. Pa mu ni nič kazalo.

Veliko takih stvari je. Bila je tudi ena profesorica slovenščine iz Celja, ki je še škofa Turnška učila. Ni bila kaj posebej povezana s Cerkvijo, takrat k maši še niso smeli. Pogovarjala sva se veliko, in enkrat ko sem prišel, mi je rekla, da ne bi mogla biti bolj hvaležna za "rakeca", ki ji ga je Bog poslal, saj sicer ne bi nikoli razmišljala o teh stvareh, o katerih se midva pogovarjava.

Aleksander Skapin, župnik v Sežani

Aleksander Skapin. FOTO: M. P.

V Sežani je rehabilitacijska bolnica. Ljudje tja pridejo po večini po operacijah ali ko so doživeli srčni zastoj. Imajo rehabilitacijo, ki traja več kot mesec dni. Kovid je moje bolnišnično delo močno spremenil. Prej sem na dva tedna hodil po vseh sobah, tistim, ki so želeli, sem nesel obhajilo, Družino, Ognjišče. Imeli smo maše v bolniški kapeli. Zdaj pa se je precej spremenilo. Gor gremo samo, če nas pokličejo svojci ali bolnik, večkrat pa tudi medicinsko osebje, predvsem sestre. Ali ko je bolnica povsem zaprta za obiske, samo k umirajočim. 

Včasih če me k bolnikom pokličejo svojci. Pogosto so malo v zadregi in ne želijo, da povem bolnemu sorodniku, da so me oni poklicali, da ne bo mislil, da že umira. Jaz pa običajno kar povem, kdo me je poklical. Zato da se mi ni treba lagati oz. prilagajati, po drugi strani so ljudje veseli, da vedo, da govorim iskreno, veseli so tudi, da vidijo, da njihovi svojci skrbijo zanje. Starejši so hvaležni, da je eden od njegovih domačih mislil tudi nanje in da bi prejeli zakramente. Tako da jaz običajno kar povem, zakaj sem prišel. Potem že napelješ pogovor. Povabiš, da bi kaj zmolili, ponudiš zakramente bolniškega maziljenja, kdor lahko, se spove, ali dam samo odvezo. Imam lepe lepe izkušnje, ko pridem in ko kot duhovnik ponudim zakramente.  Velikokrat nisem obveščen, kaj se po mojem obisku dogaja z bolnikom, ker so to več ali manj ljudje od drugod. 

Nekajkrat se mi je zgodilo, da so ljudje, ki že nekaj dni niso mogli govoriti, molili zraven. In ko smo nehali, niso več govorili.

Avguštin Raščan, bolnišnični duhovnik v Slovenj Gradcu

Avguštin Raščan. FOTO: M. P.

Bolnike obiskujem v slovenjgraški bolnišnici, v domovih za ostarelih, pa tudi po domovih. Vsak duhovnik ima naloženo tudi skrb za bolnike. Tudi sam sem se srečeval z boleznijo, tako da sem že upokojen. Bolnika zelo razumem, se začutimo. Pilagajam se njihovemu stanju, kolikor se da. K bolnikom pristopam z različnimi pristopi. Na urološkem oddelku so taki, ki se prvič srečajo z boleznijo, ki jim veliko pomeni že, če jim podaljšaš parkirnino na avtu. Nekateri bolniki prihajajo od drugod, nimajo obiskov in se radi pogovarjajo o vsem mogočem, pa pridemo tudi do raznih duhovnih pogovorov. 

Ko sem bil sam šest mesecev skupaj v bolnici v Zagrebu, sta me obiskala škof Grmič in profesor Rajhman in še drugi. In ko so odhajali, sem jih gledal navzdol na stopnišče, pa so rekli: Gustija ne bomo več živega videli. Zdaj so pa že vsi pomrli, jaz sem pa še vedno živ! (smeh) Iskreno povem, da mi ni bilo prijetno, ko so me kot bolnika obiskovali celi razredi veroučne šole, ko sem bil v bolnici, jaz sem bil pa zanič. Ko si bolan, veš, da nisi sposoben se z njimi ukvarjat. 

Kot bolnišnični duhovnik se spominjam, da smo se enkrat v dvigalu peljali s svojci. Vprašali so me, če mislim, da bo njihovemu očetu kaj pomagalo, če bom prišel k njemu. In sem rekel, da če ne bi tega verjel, ne bi prišel. In potem je tisti možakar res ozdravel! Velikokrat imam take izkušnje, da ljudje več tednov ne govorijo, ko pa začnemo moliti ob njih, se nekako prebudijo in molijo z nami. Domači se temu čudijo.

Nekajkrat je bilo tako, da so mislili, da bo človek kmalu umrl. Poklicali so me, da sem opravil maziljenje in molitve nad bolniki, in bolezen je izginila. To sem trikrat doživel in tisti možakarji že vedno živijo. Mi smo v službi tistega tam zgoraj!

P. Marko Novak, frančiškan, bolnišnični duhovnik v Novem mestu

P. Marko Novak. FOTO: M. P. 

V Novem mestu sem 18 let, v  bolniški pastorali pa že preko 30 let. Jaz sem to željo služenja bolnikom, obiske, srečanja, bližino z njimi v sebi imel že od otroštva. To poslanstvo želim živeti kot veliko milost, kot dar Božjega usmiljenja. Predvsem če so lahko res srečanja, ki gredo globlje. Skušam iti k bolniku v Jezusovem imenu. Da srečam človeka, da po milosti Božji skušam odkriti, kje je, kako je z njim. Vedno najprej pričnem pogovor, da bi se srečala preprosto človeško. Seveda če je klic nujen, če je bolnik v komi, je srečanje z njim skrivnostno. Gre za pogovor z njim, šepet duše, da ga pozdravim, se z njim pogovarjam, kdo sem, zakaj sem prišel, kaj mu vse želim in da želim predvsem, da ga Jezus objame in da obhajava zakramente. Prepričan sem, in to so mi potrdili tudi mnogi bratje duhovniki, da dotik in zvok gresta globoko v človeka, tudi ko se zdi, da ni nobenega odziva več. Sam sem imel izkušnjo v Ljubljani v bolniški župniji, ko je članica našega občestva iz Kamnika s hudim infarktom pristala v Ljubljani. Povabili so me za zakramente in ko se je zbudila, je vedela, da sem bil jaz pri njej. Podelimo odvezo, podelimo tudi popolni odpustek, maziljenje, duhovno obhajilo. To mi je potrdilo, da sta dotik in zvok tisto, kar seže globoko v človeka, in tako ga srečam, kot je možno.

Srečanj je bilo veliko. Lahko povem o gospe, ki me je sama poklicala, da želi zakramente. Dobila je težko diagnozo. Obhajala sva zakramente, sveto spoved, maziljenje in obhajilo. Ponoči je bila huda stiska, do okoli 4h je bila na nitki. To so pričevale sestre in dežurna zdravnica. Zjutraj pri viziti pa ni imela nobenega simptoma več. Tisto dopoldne je šla domov. To je bil zame duhovni šok, kaj Sveti Duh uspe uresničiti.
Druga zgodba pa je nedavna in sem jo opisal tudi za februarski Magnificat. Gre za gospo, ki je desetletja živela oddaljeno od zakramentov. Prišel sem k njej, sprejela me je ljubeznivo, zraven je bila hčerka, skupaj smo se pogovarjali. Nato je želela zakramente. Hčerka se je umaknila, imela sva duhovni pogovor, podelil sem ji zakramente. In takrat mi je rekla, da ve, da mora Domov. Pripravljena sem na pot, je dejala, ko je prejela zakramente. Potem sem jo spremljal še nekaj tednov. In vsakokrat je na mojo presunjenost poudarjala, da je pripravljena in da gre na pot. In neke noči je res šla, spravljena s seboj, z Bogom, vse je uredila, tudi glede zapuščine. Spokojno je odšla. In ta poudarek, da je pripravljena iti Domov in da mora iti Domov, je bil zame močna dediščina za srce in dušo.