Istega večera se je na velikem travniku, na vseslovenskem skavtskem taboru v Želodniku, odvijala slavilna molitev. V zraku je bila močna energija. Nekaj svetega je bilo tam tistega večera. Jezus sam. V Najsvetejšem. Med plameni sveč. In med skrivnostnim vonjem kadila.

Pod črnim zvezdnim nebom, med melodijami, ki so se razlivale vseokrog, je v nekem trenutku Leva poklicalo njegovo srce. Stopil je do enega od duhovnikov, ki so bili razporejeni ob robu dogajanja. In svojo bolečino, morda tudi svoje razočaranje nad sabo, je izročil Njemu. Jezusu.

Pozneje tistega večera sta se z Evo objela. Si odpustila. Oba jokala. Potem pa znova dolgo govorila. In se naposled spet smejala. Tako, kot to delamo kristjani. Tako, kot to moramo delati kristjani. Prepustiti svoje rane in svojo bolečino in svoje razočaranje Jezusu. Potem pa odpustiti. In objeti. Jokati. In se smejati.

Tako, kot to moramo delati kristjani. Prepustiti svoje rane in svojo bolečino in svoje razočaranje Jezusu. Potem pa odpustiti.

Močno luč nam je Lev prižgal tisto noč, ne da bi sam mogel to slutiti.

Dober mesec pozneje, nekaj dni pred svojim 18. rojstnim dnevom, nas je Lev zapustil. Anevrizma – se je glasil medicinsko racionalen razlog. Odgovor, ki srcu ne pove prav nič. Skoraj petsto mladim srcem, ki so bila zbrana pri zahvalni sveti maši ob Levovem pogrebu, to ni povedalo prav nič. Srca so le jokala.

»Dragi prijatelji: če je že cena Levovega odhoda tako zelo nerazumna … tako zelo absurdno nerazumna … ne dopustimo, da ostane brez blagoslova …, ne spreglejmo prižgane luči,« sem med solzami, ki so zalivale moje oči, dejal jokajočim mladim srcem ob koncu zgodbe o spravi.

Še dolgo se ne bomo navadili, da Leva ni več med nami tako, kot smo ga bili navajeni. V njegovi družini ostaja komaj slutena praznina in bolečina. Imamo pa močan razlog za tolažbo: Lev je odšel spravljen z Bogom. Smemo verjeti, da naravnost v Njegov objem.

Lev je odšel spravljen z Bogom. Smemo verjeti, da naravnost v Njegov objem.

In v teh dneh se je zgodilo že toliko nenavadno duhovitih in neverjetno naključnih stvari, povezanih z Levom, da jih ni mogoče povezati z ničimer drugim kot z njegovim tako zelo čudnim in tako zelo samosvojim smislom za humor, kot ga je vselej premogel. Lev se kar heca z nami. Gospod Bog pa ga pri tem očitno podpira.

Članek je bil objavljen v reviji Božje okolje (05/2023).