Peter Tarman je v samozaložbi izdal knjigo Na platnenih krilih. Letalski album pilota Mirka Plehana (1914–1918).

Mirko Plehan je bil vojak pilot, ki je sodeloval na najpomembnejših avstro-ogrskih bojiščih, bil štirikrat odlikovan, opravil 56 bojnih poletov, nato pa ob razpadu Avstro-Ogrske 1. novembra 1918 monarhiji odtujil letalo in ga preletel v svojo novo domovino – Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Tako je novonastali državi pridobil vojaško letalo.

Takoj naslednji dan je bil skupaj z opazovalcem Rapetom že na vojaškem poletu v smeri Italije, kar lahko štejemo kot prvi polet letala po nalogu Narodne vlade v Ljubljani. Na travniku v Spodnji Šiški, kjer je Plehan pristal, se je razvilo prvo povojno letališče, ki je v petnajstih letih obstoja pomenilo pomemben mejnik v razvoju slovenskega vojaškega in pozneje športnega letalstva.


Pristal je na travniku v ljubljanski Šiški

Plehan je bil v vojsko rekrutiran že oktobra 1914. Po začetnem urjenju in končanem usposabljanju so ga premestili na balkansko bojišče. Sprva je bil zaposlen kot pisarniški delavec na letališču Igalo, a letala so ga tako navdušila, da se je prijavil za pilota. Bil je sprejet in pot ga je sredi leta 1916 vodila v osrčje monarhije, kjer se je izšolal in postal eden izmed redkih vojaških pilotov avstro-ogrske monarhije. Potreba po letalcih je bila velika, zato so ga kmalu premestili v Galicijo, kjer je izvajal številne bojne polete, od izvidniških in opazovalnih poletov do usmerjanja topniškega ognja, bombardiranja ter podpiranja pehote.

Večkrat je bil udeležen v spopadih z nasprotnikovimi letali in enkrat sodeloval pri sestrelitvi ruskega voisina. Vse bojne polete je dokumentiral v svoji letalski knjižici. Konec vojne je dočakal kot inštruktor letenja v Celovcu, od koder je ob razpadu monarhije prebegnil v Državo SHS. Na travniku v Šiški, kamor je priletel, so se začeli zbirati še drugi piloti, letalski opazovalci, mehaniki in preostalo osebje, ki so s svojim prostovoljnim delom omogočili nastanek prve letalske enote, letalske stotnije v Ljubljani. Kmalu po združitvi Države SHS s Kraljevino Srbijo je Plehan prenehal opravljati vojaško službo.

Tiste nedelje ni ostalo le pri pogovoru

»Še danes se živo spominjam, ko sem bil neko nedeljo na obisku pri starih tetah Anici Plehan in Minki Mente (obe rojeni Tarman),« je v uvodu opisal okoliščine nastanka knjige njen avtor Peter Tarman. »Kot otrok sem ju obiskoval skoraj vsak konec tedna. Živeli sta v skupnem gospodinjstvu, obe tedaj že dolgo časa vdovi. Vedeli sta za moje zanimanje za letalstvo, saj sem se kot srednješolec pripravljal na tečaj za športnega pilota jadralnega letala.

Sedeli smo v kuhinji in se – kot že velikokrat pred tem – pogovarjali o preteklih dogodkih. Na mojo pobudo je beseda pogosto nanesla na starega strica Mirka in njegove letalske prigode med prvo svetovno vojno. Moje zanimanje in domišljijo sta vedno znova vzbudila velik lesen propeler v kotu sobe in uokvirjena starinska fotografija Mirka v letalski uniformi. Tiste nedelje ni ostalo le pri pogovoru. Teta Anica je odšla v spalnico in dolgo je ni bilo nazaj.«
Mirko Plehan z odlikovanji

Letalski album pilota Mirka Plehana (1914–1918)

»Vrnila se je z dvema škatlama, eno kartonasto in eno leseno, ter veliko rdečo mapo, kar je verjetno izbrskala iz nekega temačnega kota v omari. Obe škatli sta bili polni fotografij in različnih dokumentov, v mapi pa je bilo zaupno letalsko poročilo o italijanskih utrdbah blizu frontne črte na reki Piavi. Navdušenje je bilo popolno, ko mi je teta fotografije izročila, da bi se tako ohranil spomin na moža Mirka, saj svojih otrok nista imela.

Mirko Plehan (desno) pred letalom

To je bila tudi zaveza, ki je pripeljala do nastanka te knjige. Podnaslovil sem jo Letalski album pilota Mirka Plehana (1914–1918). Album predvsem zato, ker je v knjigi poudarek na fotografskem gradivu, saj Plehanova zapuščina obsega več kot 300 fotografij. Vrednost fotografij je toliko večja, ker so večinoma opremljene s kratkim opisom dogodka ali datumom nastanka. Skoraj celotno fotografsko gradivo v knjigi izhaja iz Plehanove zapuščine.«

Prvi vojaški pilot v Državi SHS

»Čeprav so bili letalci pogumni, neustrašni in požrtvovalni, marsikdaj bi jih lahko označili za junake, ne smemo pozabiti, da je bila vojna polna grozot in je v svojem bistvu služila ozkim elitam za doseganje njihovih ciljev,« je spomnil avtor. »Zato je kakršno koli poveličevanje vojne prek pogumnih mož, ki so se znašli v njej, nesprejemljivo. Letalci so bili, kot vsi vojaki, tako ali drugače žrtve vojne. Tudi tiste, ki jim je bila sreča naklonjena in so vojno preživeli, je prikrajšala za mladost in morda najbolj produktivno obdobje njihovega življenja.«


Položaj letališča v Šiški leta 1918 (hrani družina Gulič).

Ta zapis spremlja Mirka Plehana od začetka, kot pisarniškega delavca na letališču, pilota učenca, vojaškega pilota in učitelja letenja v avstro-ogrski vojski. Sodeloval je na vseh treh glavnih avstro-ogrskih bojiščih: na balkanskem, ruskem in italijanskem. Upanje v svetlo prihodnost novonastale samostojne južnoslovanske države je bilo vzrok, da je prebegnil iz avstro-ogrskega letalstva in tako postal prvi vojaški pilot v Državi SHS ter izvajal polete po nalogu takratne Narodne vlade v Ljubljani.

Opravljal je izvidniške in opazovalne naloge

Mirko Plehan je letel na različnih tipih avstro-ogrskih letal, večinoma na tistih, ki so bila namenjena izvidniškim in opazovalnim nalogam, odkrivanju topništva, podpori pehote in bombardiranju nasprotnikovih položajev. Čeprav te naloge niso bile tako odmevne kot na primer dejanja lovskih letalcev, so bile morda še pomembnejše, saj so se na podlagi zračnih opazovanj in fotografskih podatkov poveljstva odločala o naslednjih dejanjih. Tudi bombniške akcije, ki so omogočile napadanje pomembnih ciljev daleč v zaledju sovražnika, so bile novost, saj so v vojnah prvič premaknile zaledno območje daleč v notranjost, za frontno črto.


Letalo, s katerim je Plehan najpogosteje letel (ilustracija Tomaž Perme).

Mirko je vojno preživel. Čeprav se je kmalu po združitvi Države SHS s Kraljevino Srbijo umaknil iz vojaške službe, so letalstvo in tehnične novosti ostali njegova strast vse življenje.

Knjiga je obogatena s številnimi fotografijami

Avtor Peter Tarman se je pri pisanju oprl na ohranjeno Plehanovo zapuščino – pisma in dopisnice, letalsko knjižico, v katero je zapisoval svoje polete, fotografije, spominske zapise in lastne dolgoletne raziskave. Pri tem ni zanemarljivo tudi dejstvo, da je Peter odraščal z zgodbami o starem stricu, ki ga sam sicer nikoli ni poznal, jih vestno zapisoval ter jih kritično primerjal z ohranjenim gradivom, strokovno literaturo in arhivskimi viri, ki jih večinoma hrani dunajski vojni arhiv.


Avtor knjige Peter Tarman. Foto: Ivo Žajdela

Rezultat je zgodba, ki je ne spremljamo le v obliki besedila, temveč je obogatena tudi s številnimi fotografijami in nekaterimi ohranjenimi predmeti, ki so izjemni pričevalci tistega časa. Ob tem so rekonstruirana tudi letala, s katerimi je letel Plehan, v dodatku pa dodani tudi prepisi vseh pomembnejših virov, spominska zapisa in kronologija z viri. To daje delu še posebno vrednost izdaje primarnega vira, česar bodo veseli predvsem zahtevnejši preučevalci in zgodovinarji.

Zgodba Mirka Plehana je posebna

Kot je v uvodu zapisal Marko Ličina iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije je zgodba Mirka Plehana »posebna, kot so posebne vse usode posameznikov, hkrati pa ni le pripoved o enem izmed slovenskih pilotov, temveč o veliki večini letalcev, ki so predstavljali hrbtenico avstro-ogrskega letalstva, vendar prav zaradi svojih tedanjih nalog niso nikoli dobili podobne obravnave kot piloti lovskih letal. Tako predstavlja pomemben prispevek k zgodovini prve svetovne vojne in avstro-ogrskega, jugoslovanskega ter slovenskega letalstva.«

Več v priponki.

Tarman Peter, Mirko Plehan, uvodni besedi.doc