FOTO: Tatjana Splichal.


Zimske meglice so še ležale nad Belo Krajino, ko je gospa Nada odprla vrata svoje domačije. Že dolgo ni sprejela obiskovalcev in vprašanje, kdaj se bodo lahko skupine šolarjev, upokojencev in turistov vrnile, je prav tako kot megla viselo v zraku.

Očitno imata epidemija in pridelovanje lana nekaj skupnega: brez potrpežljivosti in vztrajnosti ne gre. Obojega učiteljici na osnovni šoli in nosilki domače obrti Cvitkovič iz Adlešičev ne manjka. Čeprav je trenutno res težko, saj brez obiskovalcev manjka motivacije za delo, upanje vendarle ostaja – vsaj dokler se bo ohranilo bogato znanje, ki so ji ga predali starši.

Iz spoštovanja do njih vsako leto spomladi poseje lan, čez leto dni pa čudovit lanen prtič velikonočni žegen krasi. Saj je lan pač lan, »z njim je delo leto in dan.«

Lan je ovijal tudi Jezusovo mrtvo telo

Strokovnjaki domnevajo, da je lan najstarejša kultivirana tekstilna rastlina, ki so jo gojili že v predzgodovinskem času v Aziji (med Perzijskim zalivom, Kaspijskim in Črnim morjem). Od tam se je širil po svetu: pridelovali so ga v starem Egiptu, kjer so mrtve zavijali v povoje iz lana, enako navado so imeli tudi v Jezusovem času.

V Janezovem evangeliju beremo, da so Jezusovo truplo mazilili in zavili v lanene povoje (Jn 19,40). Vez s tako daljno preteklostjo danes oživi še posebej ob močni simboliki prtiča, ki pokriva košaro z velikonočnimi jedmi.

V Beli krajini nekateri še poznajo ves postopek od semena do platna, a je takih poznavalcev vse manj.


FOTO: Tatjana Splichal.

Zakaj je Bela krajina bela?

Kljub temu da njeno ime danes povezujemo z značilnimi brezami v steljnikih, gre belino pokrajine med Kočevskim rogom, Gorjanci in Kolpo prej pripisati narodni noši. Še v začetku 20. stoletja so Belokranjci svojo belo obleko izdelovali iz doma pridelanega avtohtonega lana.

Naša gostiteljica tudi danes vsega pridela sama, kar velja tudi za seme, s katerim se vse začne. »Ko je najbolj vroče, je lanena bilka razpečena in bunkica, v kateri je seme, najhitreje poči. S snopom enkrat udarim po eni, drugič po drugi strani in snop je prazen,« pripoveduje Belokranjka, ki seme skrbno shrani za naslednje leto.


FOTO: Tatjana Splichal.

Od semena do platna

Izdelati platno za prtič ali celo obleko iz semena je v teh časih, ko nam drsanje po ekranih daje občutek, da je vse dosegljivo tukaj in zdaj, prvovrstni izziv. Brez načrtovanja ne gre, pravi sogovornica Nada.

Najprej je treba skrbno izbrati njivo, kjer lan ni rasel vsaj pet let. Pridelek je odvisen od vremenskih razmer in tega, kako se pripravi zemlja. Nada seje toliko, da lahko vzdržuje svojo dejavnost, od 30 do 60, kakšno leto tudi 70 arov.

Vsaka njiva mora biti ograjena, saj lahko srne v eni noči popasejo vse. Ko začne lan zoreti, pridejo še miši in ptiči. Lansko leto, se spominja, so na njivi ostale le luščine.

Ko je lan visok 3 cm, je treba paziti na bolhača, ki lahko izpije sok iz listkov. Takrat njivo posuje s pepelom. Nato požene plevel. Da ne bi zadušil pridelka, mora iti pazljivo po njivi in ga izpuliti.


FOTO: Tatjana Splichal.

Sinje modro cveti za ivanovo, puli se ga na anino

Ko stopimo iz domačega muzeja, kjer so na ogled zbirke vezenin, skozi meglice prodrejo posamezni sončni žarki na dvorišče – prav tja, kjer se v začetku jeseni zbere vesela druščina pomočnikov.

Posamezna opravila tako pri pridelavi kot predelavi lanu namreč zahtevajo čimveč pridnih in izkušenih rok. Začne se že konec julija, ko je treba lan populiti.

»Pulimo samo lanene bilke: potegneš s korenino vred, zemljo otreseš in daš na kupček.« Če bi lan želi, bi izgubili spodnji del, kjer je bilka najdebelejša in ima največ vlaken. Pri pukanju so se običajno zbrale ženske iz vse vasi.

Pridelek se nato odpelje domov, kjer ga je treba posušiti in otepsti (pridobiti seme). Otepene bilke nato naša sogovornica spet odpelje na travnik, kjer jih pusti ležati tri tedne: kombinacija rose in sonca jih naredi ravno prav prožne za nadaljnjo obdelavo.


FOTO: Tatjana Splichal.

Tučnja, trenje in mikanje lanu

»Če se le izide z vremenom, lan stolčemo in otaremo pred trgatvijo,« opisuje naslednjo postajo gospa Nada, ki mora spet poiskati pomočnike. »Vsako leto nas je manj, vsako leto kdo od naše druščine odide k svetemu Nikolaju (zavetnik župnijske cerkve v Adlešičih, op. a.).

Kmalu ne bo več ljudi, ki bi znali trebiti, tolči,« zamišljeno pripoveduje in dodaja, da je to sicer družaben dogodek, za katerega starejši sami sprašujejo: »Kdaj bo tučnja?« Takrat podoživljajo svojo mladost.

Naslednji postopek vključuje trlico, to je orodje, s pomočjo katerega odpadejo oleseneli deli (trla baba lan). Tako nastane predivo, ki ga je treba še razčesati (mikati) na lesenem grebenu s kovinskimi zobci, da se loči slabše (kodelja) od boljšega prediva (povesmo).


Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Praznična (pomlad 2021). Revijo lahko prelistate TUKAJ.