Pričevanje prvih kristjanov ni bilo omejeno na štiri stene njihovih domov, ampak so ga izvajali tudi v medčloveških odnosih znotraj in zunaj svoje verske skupnosti. Poglejmo na primer ravnanje kristjanov med velikimi epidemijami kuge, ki so v prvih stoletjih po Kristusu preplavljale rimsko cesarstvo.

V antičnem svetu nobena vojna ni vzela toliko življenj kot kuga. Niso vedeli, kaj jo povzroča, kako jo zdraviti in zaustaviti njeno širjenje v nepredstavljivo prenaseljenih mestih. Zato so ob izbruhu vsake epidemije premožnejše družine pobegnile na podeželje, z njimi pa tudi večina zdravnikov. Ubogi meščani so bili prepuščeni sami sebi. Starši so zapuščali obolele otroke, otroci starše in sosed soseda. Skupaj z bogatimi so pobegnili tudi poganski duhovniki in pustili umirajoče brez duhovne podpore, ki bi jim vsaj malo olajšala trpljenje. Vsaka od največjih epidemij (leta 165 in 251) je pokosila od četrtine do tretjine prebivalstva. Presenetljivo pa je, da je bilo to število manjše v mestih s pretežno krščanskim prebivalstvom. Kljub epidemijam je število kristjanov še naprej naraščalo. Medtem ko so drugi pred kugo bežali, so kristjani ostali doma, negovali svoje bolnike in lajšali trpljenje umirajočim. Negovali pa so tudi svoje poganske sosede in prijatelje, ki so jih njihovi sorodniki zapustili.

Pogani so pri kristjanih občudovali nesebično ljubezen do drugih, tudi do neverujočih. Poganom, ki v trpljenju niso videli nobenega smisla in niso bili sposobni tolažiti trpečih ter jim streči, je krščanstvo ponujalo nekaj povsem novega. Ponujalo jim je življenjski smisel, tolažbo in prostor v skupnosti, v kateri so ljudje drug drugega ljubili.

(Teolog in pisatelj Scott W. Hahn v knjigi Živi in pričuj, Družina 2019)

Obiščite nas znova v naših knjigarnah!

Informacije in naročila na:
telefon: 01/360-28-28,
e-naslov: narocila@druzina.si
ali prek naše spletne trgovine na
www.druzina.si