Na pobudo Vovkovega odbora je Nadškofijski arhiv Ljubljana ob 50. obletnici smrti božjega služabnika Antona Vovka (umrl je 7. julija 1963) pripravil razstavo, ki je bila danes odprta v kapeli Teološke fakultete Univerze v Ljubljani.

Ljubljansko postavitev – sledile ji bodo še v Trebnjem, Novem emstu, Tržiču, Celju in Stični – je po izčrpnem orisu Vovkovega življenja, ki ga je zbranim predstavil soavtor razstave, voditelj nadškofijskega arhiva dr. France M Dolinar, odprl Vovkov naslednik, ljubljanski nadškof dr. Anton Stres. Kot je dejal, je namen razstave dvojen: ob obletnici smrti božjega služabnika nadškofa Vovka želi okrepiti njegovo poznavanje in s tem občudovanje tega velikega pastirja krajevne Cerkve – občudovanje, ki naj prebudi zaupanje vanj in v njegovo priprošnjo v najrazličnejših težavah, ki jih slovenski kristjani srečujejo bodisi kot občestvo ali kot posamezniki. Nadškof Stres je izrazil željo, naj Bog iz tega obnovljenega zatekanja k nadškofu naredi čudež, da »bomo lahko potrjeni v našem zaupanju častili Antona Vovka kot blaženega«.

Drugi namen razstave pa je vpogled v čas, v katerem je bila Cerkev na Slovenskem za Vovkovega časa in je danes. Ta pogled pokaže, kako aktualen je spomin na njegovo junaštvo tudi v našem času. Seveda se je od smrti nadškofa Vovka veliko stvari izredno spremenilo; tudi na političnem področju smo doživeli izredne spremembe, ki jih nadškof Vovk ni mogel niti slutiti, da je vendarle tako blizu dan, kot bo njegove ljubljena domovina postala samostojna in neodvisna demokratična država, zgrajena na spoštovanju človekovih pravic, ki so bile ravno v njegovem času in še posebej, ko je šlo za njegove pravice, tako kruto teptane. Toda po drugi strani se je pokazalo, da težki časi za Cerkev ne bomo nikoli popolnoma minili. Kljub vsem velikim in na videz globokim spremembam se kaže, da gre predvsem za spremembe v ustavnih dokumentih, v raznih deklaracijah, izjavah in sporazumih, manj pa v konkretnem življenju. Ko se je sovraštvo do Cerkve, ki je bilo v Vovkovem času bolj omejeno, strnjeno na političnem in družbenem vrhu takratne države in republike, danes razlezlo veliko širše med naše ljudje, kar je za nadškofa Stresa posebej zaskrbljujoč pojav, nam je zgled Vovkovega poguma, njegove zvestobe Cerkvi, pa tudi vedrine v teh z različnih vidikov temačnih časih še toliko bolj potreben.

Razstava – odprtje so med drugim s pesmijo Anton Vovk Franca Juvana popestrili glasbeniki družine Šuštar – sicer na petnajstih panojih v sliki in besedi ter z nekaj dragocenimi eksponati ponuja vpogled v temeljne postaje Vovkovega življenja in časa.