Že večkrat sem tudi od ljudi, ki od blizu spremljajo moje uredniško delo pri Slovenskem času, slišal vprašanje, zakaj se priloga v tolikšni meri posveča tem(in)am preteklosti. V bistvu gre za vprašanje, zakaj podnaslov te priloge – torej časnik za družbo in kulturo – pogosto »podaljšujem« v smislu časnik za družbo in kulturo spominjanja. Če malce provokativno odgovorim na to vprašanje: kar pač nočem biti član mafije in na pol klošar!

Že vidim v začudenju dvignjene bralske obrvi. Le kaj ima za bregom, ko uporablja takšne čudaške izraze? Naj pojasnim. Nedavno mi je v roke spet prišla knjiga Zlo stoletja (Družina, 2014), v kateri francoski filozof Alain Besançon razmišlja »o komunizmu, nacizmu in edinstvenosti judovskega vprašanja«, kot se glasi podnaslov publikacije. V njej je tudi poglavje o tem, kako sta oba totalitarizma poleg moralnega in telesnega uničenja ljudi prinesla tudi politično uničenje – torej uničenje ljudi v njihovi politični naravi, v njihovi sposobnosti, da z drugimi tvorijo vezi in odnose, s čimer lahko oblikujejo državno skupnost. V tem poglavju sta se bralsko oko in podčrtovalni svinčnik zataknila ob naslednji besedni zvezi, s katero je Besançon opisal (sicer predvsem sovjetsko) postkomunistično obzorje po tistem, ko se je kot hišica iz kart zrušila navidez večna, v temelju pa od vsega začetka trhla stavba komunizma. Na tem obzorju se je namreč pokazalo, da je od vsega skupaj ostalo: »mafija in na pol klošarji, ki nimajo moči niti, da bi se spomnili«.

Marsikdo od tistih, ki ima danes po spletu naključij, po zakulisnih igrah in seveda tudi po večinski volilni volji v rokah škarje in platno, se obnaša kot kakšen mafijec ali na pol klošar.

Ostra, a duhovita oznaka se zdi še kako primeren opis za sedanje slovenske razmere – tudi v luči nedavnega dneva državnosti, kot so ga odpraznovali vladajoči s predsednico republike vred. Saj ni treba posebej opozarjati na številna znamenja, ki kažejo na to, da želijo pri nas imeti ključno besedo ljudje, ki nimajo moči niti, da bi se spomnili, kaj se nam je kot narodu nekoč dogajalo in zakaj smo se kot demokratična in pluralna nacija sploh vzpostavili. V resnici se marsikdo od tistih, ki ima danes po spletu naključij, po zakulisnih igrah in seveda tudi po večinski volilni volji v rokah škarje in platno, obnaša kot kakšen mafijec ali na pol klošar: škarje so v njihovih rokah predvsem zato, da bi si iz skupnostnega blaga izrezali čim večji del, pri tem početju pa se delajo, kot da jih je udarila amnezija in se ne spomnijo, da so njihova ravnanja na isti premici s tistimi dejanji, ki so v drugi polovici 20. stoletja povzročila sistematično politično uničevanje slovenstva. In ne le to: tudi od vseh okoli sebe pričakujejo, da bodo prav tako ravnali, kot da so izgubili spomin in da ne vedo (več) ničesar o državni skupnosti, ki jo danes tvorijo: o izvornih idejah, ki so jo nosile v svojih nedrjih, o pobudnikih, ki so vanjo verjeli in se zanjo žrtvovali, o dejanjih, ki so samostojno državo priklicala v življenje …

Ko negujemo kulturo spominjanja in v skupnostno obzorje vračamo ali pa sploh prvič umeščamo dobre ljudi in prave stvari, ki se jih moramo spominjati, s tem delamo za prihodnost.

Vsaka nacija je halucinacija se je nekoč bral anarhični grafit (zanimivo: bil je in je morda še vedno v neposredni bližini ukradenega Baragovega semenišča v Ljubljani, ki po spornih sodnih odločitvah ostaja ukradeno za vselej; še eno dejanje amnezije). Res so mnogi med nami prepričani, da je demokratična in pluralna slovenska država zgolj halucinacija tistih »zaslugarjev«, ki hočejo denimo imeti »svoj« muzej slovenske osamosvojitve ali »svojo« razstavo o roškem breznu pod Macesnovo gorico … A dejansko je halucinacija samoprepričevanje, da je mogoče na nedemokratični preteklosti graditi demokratično prihodnost slovenske državnosti. Ko torej negujemo kulturo spominjanja in v skupnostno obzorje vračamo ali pa sploh prvič umeščamo dobre ljudi in prave stvari, ki se jih moramo spominjati, s tem delamo za prihodnost.

Ko se denimo spomnimo Antona Vovka (v julijski številki Slovenskega časa ob 60. obletnici njegove smrti), se spomnimo tega, kaj je resnična svoboda: ljubljanski (nad)škof je bil njen steber v času, ko se večini resnična svoboda ni prikazovala niti v sanjah. Če parafraziramo neko misel češkega misleca Tomaša Halika: za zgodovino slovenskega komunizma je bila neomajnost škofa Vovka, kar je bila za nacizem bitka za Stalingrad. K takšni neomajnosti pod sedanjim oblastnim, medijskim, kulturnim …valjarjem kliče tudi naš čas. (Vovkov) zgled nam je dan.

Komentar je naslovni prispevek 159. številke Slovenskega časa, ki je priložena 27. številki Družine.