Zgled nam je dan
Zgled nam je dan
Že vidim v začudenju dvignjene bralske obrvi. Le kaj ima za bregom, ko uporablja takšne čudaške izraze? Naj pojasnim. Nedavno mi je v roke spet prišla knjiga Zlo stoletja (Družina, 2014), v kateri francoski filozof Alain Besançon razmišlja »o komunizmu, nacizmu in edinstvenosti judovskega vprašanja«, kot se glasi podnaslov publikacije. V njej je tudi poglavje o tem, kako sta oba totalitarizma poleg moralnega in telesnega uničenja ljudi prinesla tudi politično uničenje – torej uničenje ljudi v njihovi politični naravi, v njihovi sposobnosti, da z drugimi tvorijo vezi in odnose, s čimer lahko oblikujejo državno skupnost. V tem poglavju sta se bralsko oko in podčrtovalni svinčnik zataknila ob naslednji besedni zvezi, s katero je Besançon opisal (sicer predvsem sovjetsko) postkomunistično obzorje po tistem, ko se je kot hišica iz kart zrušila navidez večna, v temelju pa od vsega začetka trhla stavba komunizma. Na tem obzorju se je namreč pokazalo, da je od vsega skupaj ostalo:...