»Ostanite dobri kristjani in odgovorni državljani! Bog z vami!« S temi besedami je 13. septembra lani v nekdanji kočevarski vasi Ferdreng sklenila svoj nagovor Lidija Drobnič, nekdanja taboriščnica v ferdrenškem koncentracijskem taborišču in spiritus movens slovesnosti, ki so od slovenske osamosvojitve dalje ohranjale spomin na trpljenje stotin žensk, zaprtih in mučenih zgolj zato, ker so zaradi demokratične naravnanosti in nezatajevane vernosti štrlele iz komunistične oblastne uravnilovke.

Na lansko drugo septembrsko nedeljo si zbrani v Ferdrengu nismo mogli misliti, da je bil to eden zadnjih (morda celo zadnji) javnih nastopov žene, ki je s svojo življenjsko držo poosebljala srčnost in doslednost v prizadevanju za življenje v resnici kot tistem viru, iz katerega se po sistematično vcepljanih lažeh totalitarnih desetletij edino lahko napaja svobodna demokratična družba. Svojci so namreč v nedeljo, 3. januarja, z žalostjo sporočili, da je tega dne Gospod v svoj objem poklical zvesto služabnico – mamo, babico in prababico Lidijo.

Prav v navedenem klicu: »Ostanite dobri kristjani in odgovorni državljani!« lahko vidimo svojevrstno duhovno oporoko maja 1931 rojene pravnice, političarke, publicistke, organizatorice, nekdanje politične zapornice, še prej gojenke sester hčera Marije Pomočnice v rodni Ljubljani. Sama je namreč v življenju dosledno uresničevala takšno držo. Kljub vsem pritiskom in krivicam, ki jih je doživljala ne le ob krvavo nasilni zori revolucionarnega prevzema oblasti (v Ferdreng je bila kot dijakinja, članica prodemokratskega gibanja, poslana julija 1949, od tam v taborišče v Škofji Loki), temveč tudi skozi kasnejša obdobja, je namreč prav iz globoke osebne vernosti in zavezanosti demokratičnih državljanskim načelom obvarovala tisti osebnostni temelj, na katerem je postavljena trdna stavba njenih številnih javnih pobud, uresničenih skozi članstvo v krščansko-demokratski Novi Sloveniji in njeni ženski zvezi, Združenju univerzitetnih izobraženk Slovenije, Društvu političnih zapornikov, komisiji Republike Slovenije za izvajanje zakona o popravi krivic, zvezi nekdanjih gojenk Hčera Marije Pomočnice, če naštejemo le nekaj združenj, ki so nastale tudi na njeno pobudo.

Iz tega temelja je zrasla tudi znamenita pobuda za ustavnosodno presojo poniglavega poimenovanja ene izmed ljubljanskih vpadnic po nekdanjem jugoslovanskem diktatorju; prav pravni interes, ki ga je Lidija Drobnič kot nekdanja žrtev brutalnega titoizma izkazala pred ustavnim sodiščem, je tlakovala pot k prelomni odločbi, ki je dostojanstvo živih in mrtvih slovenskih državljank in državljanov jasno postavila pred ideološke igrice malih lokalnih samodržcev.

Kot neutrudna borka za ohranitev temeljnih človekovih pravic pa je v javni prostor prinašala še eno izredno pomembno sporočilo – sporočilo o globoko smiselnosti trpljenja, ki so ga nanjo in številne druge žrtve nalagali totalitarni oblastniki. Morda se komu to trpljenje sicer zdi nesmiselno, je dejala ob 70. obletnici vzpostavitve ferdrenškega taborišča za prisilno delo, »toda trpljenje človeka utrjuje, če ve, čemu je namenjeno. Res je, ni mi žal za to trpljenje, in vprašanje je, kakšen človek bi bila. Zavedala sem se le in tako tudi večina taboriščnic, da bomo s svojo pokončno držo, z duhovno močno osebnostjo prispevale majhen, a bistven del za demokratizacijo naše družbe. Vedele smo, da vse naše delovanje spremlja Vsemogočni in skrbi, da ne omagamo na tej težki poti.«

Sama je to težko pot prehodila z roko v roki z možem Antonom (1928–2018; kako pomenljivo: oba sta umrla v mesecu januarju v 90. letu življenja). Res je, zapis ob njegovi smrti smo naslovili tako rekoč enako kot ta spominski zapis: Zgled demokratične jasnosti. Za podoben naslov smo se odločili zavestno, saj sta bila ne le kot dejavna posameznika, temveč tudi kot ljubeč zakonski par resnično zgled demokratične jasnosti in srčnosti – vsak s svojimi lastnostmi, a vedno kot dopolnjujoča se celota. Naj se sklenjena pri Gospodu, kot sta dejala v pogovoru za Družino ob bisernem zakonskem jubileju, veselita večnega »življenja drug ob drugem«, »hvaležna Bogu za najino družino (imava štiri čudovite otroke, prave zaklade, in številne vnuke in pravnuke)«, za to, da »sva smela biti pričevalca o dogodkih polpretekle zgodovine z jasno besedo in jasnimi stališči«; hvaležna tudi »za samostojno Slovenijo, ki žal še ni scela osamosvojena«, a je vendarle na tej poti, ki jo je nespregledljivo utirala tudi gospa Lidija.


FOTO: arhiv Družine/T.P.