Foto: Tatjana Splichal

V 90. letu starosti je ponoči v Ljubljani umrl Anton Drobnič, pravnik, pričevalec, predsednik Nove Slovenske zaveze, družinski oče, če omenimo le nekaj njegovih življenjskih vlog.

Anton Drobnič se je rodil leta 1928 na Blokah in odraščal v številni družini. Med drugo svetovno vojno se je pridružil domobrancem in se kot mladoletni vojak Slovenske narodne vojske pred komunističnim nasiljem skupaj s soborci umaknil na Koroško, se nastanil na Vetrinjskem polju, bil vrnjen, preživel grozote v Zavodu sv. Stanislava, bil avgusta 1945 izpuščen in imel enoletno prepoved šolanja. Šolanje je nadaljeval septembra 1946 na ljubljanski klasični gimnaziji, kjer je spoznal bodočo ženo Lidijo.

Kot zagovornika demokracije in pravnega reda sta se vključila v organizacijo, katere namene je bil odcepitev Slovenije iz Jugoslavije na demokratičen, torej nenasilen način. Organizacija je bila leta 1949 razkrita in poslana sta bila na »prevzgojno« prisilno delo (delno sta ga, ne sicer sočasno, preživela na istem kraju, v taborišču Ferdreng na Kočevskem).

Po prestanem prisilnem delu je nadaljeval študij na klasični gimnaziji ter se vpisal na ljubljansko pravno fakulteto, kjer je diplomiral leta 1955, leta 1969 pa je opravil pravosodni izpit. Od leta 1956 je bil zaposlen kot pravni referent na tedanjem Državnem zavarovalnem zavodu, Direkciji za SR Slovenijo v Ljubljani, kjer je opravljal splošno pravne zadeve in posebne zavarovalniške pravne posle na kazenskem, finančnem in upravno-pravnem področju. Pri vnovični reorganizaciji zavarovalništva leta 1967 je vodil pravne in organizacijske posle pri ustanovitvi zavarovalnice Sava in nato pri ustanovitvi pozavarovalnice. Kot višji svetnik je opravljal dela pomočnika in namestnika generalnega direktorja ter vodje splošnega sektorja. Nekaj časa je bil tudi zunanji predavatelj za zavarovalno pravo na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.

Poklicno pot je v 70. letih nadaljeval kot samostojni odvetnik (v odvetniški pisarni se je pridružil ženi Lidiji), oktobra 1990 pa ga je tedanja slovenska skupščina imenovala za prvega generalnega državnega tožilca. Med drugim je bila v času njegovega vodenja tožilstva leta 1996 ustanovljena Skupina državnih tožilcev za posebne zadeve, zadolžena za pregon organiziranega kriminala. Na položaju prvega tožilca je bil izpostavljen številnim politično motiviranim poskusom diskreditacije in odstavljanja – tudi zaradi njegovega zavzemanja za rehabilitacijo ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana. Kljub številnim oviram je bil prav Anton Drobnič najbolj zaslužen za dejansko razveljavitev sodbe zoper škofa Rožmana – na podlagi njegovih zahtev je vrhovno sodišče leta 2007 sodbo razveljavilo in jo vrnilo pred okrožno sodišče, ki je leta 2009 kazenski postopek zoper medvojnega ljubljanskega ordinarija dokončno ustavilo.

Anton Drobnič se je v javni spomin zapisal kot predsednik društva Nova Slovenska zaveza in človek, ki se je z jasno besedo opredelil do nekdanjega nedemokratičnega sistema ter medvojnih in povojnih pobojev. To njegovo poslanstvo je izviralo iz prepričanja, ki ga je pred nekaj leti ubesedil v pogovoru za revijo Zaveza: »Že pred padcem komunizma in osamosvojitvijo Slovenije sem svoje preživele prijatelje in znance opozoril, da nismo ostali živi kar tako brez smisla in dolžnosti, ampak nas je Bog rešil tedanje krute smrti zato, da bomo pričali o resnici. Pa tudi na to, naj ne pričakujemo priznanja ali celo nagrade, ampak nasprotovanje in blatenje vse do smrti. Res so nekateri oblateni že odšli, druge nas ne čaka nič boljšega, a vendar je treba vztrajno in neomajno pričati o resnici. Tudi sam se trudim spoznati in govoriti resnico, tudi kaj narediti, da bi resnico laže spoznali še drugi. Uspeha ni veliko, ga pa vendarle je vsaj toliko, da moje delo ni bilo zaman.«

Bil je tudi med ustanovitelji ustanove Memores (skupaj z dr. Jožetom Dežmanom in drugimi), ki naj bi skrbela za kakovostno obravnavanje bolečih zgodovinskih tem iz slovenske polpretekle zgodovine.

Ko se ob njegovi smrti oziramo na ogromno delo, ki ga je opravil pri ozaveščanju javnosti o totalitarni preteklosti in njenih lovkah, ki ovijajo sedanjost, si smemo priklicati v spomin njegovo optimistično napoved: »Nekoč bo tudi Slovenija postavila komunizem ob bok nacizmu in fašizmu ter ga obsodila kot zločinsko ideologijo in zločinsko družbeno prakso. Ne dvomim, da bo obsodila tudi neštete zločine, ki jih je boljševiški komunizem v Sloveniji storil med vojno in po vojni. Resnica in pravica sta Božji dekli, zato sta lahko tudi počasni, saj sta večni in ne umrjeta. Pa vendar ne smemo samo čakati, kdaj se bo pravica sama prebila skozi goro molka, laži in prevar.«

Njegov poziv k dejavni državljanski drži in zgled demokratične jasnosti, ki nam ga je zapustil z lastnim ravnanjem, ostajata velik izziv in vabilo k spremembam slovenske družbe.