Bela krajina je dežela vitkih bréz, steljnikov, lenobne Kolpe in Lahinje ter vinogradov, ki se pnejo po sončnih pobočjih zakraselih gričev. Je pa tudi dežela cerkva. Če na hitro preletimo zemljevid, se moramo kar potruditi, da odkrijemo nekaj vasi, v katerih ni narisanega krožca s križem na vrhu. Eno izmed najimenitnejših svetišč v Beli krajini je Marijina božjepotna cerkev na Žežlju, nizkem gozdnatem hribu nad Vinico. Cerkev in kapelice s postajami križevega pota pod njo je resda načel zob časa, vendar so zaradi tega še zgovornejše. Kažejo nam, kako okrušena in zbledela je postala naša vera, odkar namesto k božjepotnim cerkvam rajši romamo v nakupovalna središča.

Na začetku Vinice stoji ob glavni cesti župnijska cerkev najdenja sv. Križa z lepo obnovljeno zunanjščino. Pod njo zavijemo pri krajevni tabli z napisom Ogulin v desno na cesto, ki pelje ob pokopališkem zidu. Za križiščem prestopimo na stezo proti Žežlju. Hodimo ob grmičevju, s katerega visijo mačice, in ob sveže preorani njivi, od katere diši po zemlji. Med hišo s sivkasto streho in vinogradom ob njej nadaljujemo navkreber do zelenkaste kapelice, od tam pa se vzpnemo do vznožja križevega pota.

Na bregu pod vinogradoma, med katerima pelje pot, poganjajo trobentice. V krošnji pleza detel, na nebu z glasnim pivkanjem kroži kanja. Med priostrenimi koli, h katerim je privezana trta, vidimo kapelo z rjavimi vrati. Njena notranjščina je asketsko preprosta. Pramen svetlobe osvetljuje kip Jezusa in v belo oblečenega angela, ki drži kelih. Nad potjo je še ena takšna kapela, v njej pa je upodobljena Marija z Detetom.

Na gozdnato pobočje je prislonjenih tudi štirinajst manjših kapelic križevega pota, ki jih je dal postaviti posestnik in gostilničar Jure Benetič. Med zeleno obarvanimi telohi se vrstijo postaje Jezusovega trpljenja: smrtna obsodba, ob kateri si Poncij Pilat si umiva roke, Jezus vzame na rame križ in prvič pade pod njim ... Tam, kjer so zbrane jeruzalemske žene, se pot obrne proti cerkvi. Čez stare kamnite stopnice se vzpnemo do jase, na kateri stoji lesen križ. Kapelice nas pripeljejo prav do cerkve – zadnja je prislonjena na lopo, v kateri so nekoč prenočevali romarji. V njej so našli zavetje tudi tisti, ki se jim ob romarskih shodih zaradi gneče ni posrečilo prebiti v cerkev.

Začetki svetišča na Žežlju so oviti v skrivnost. Stari zapisi pravijo, da so prebivalce okoliških krajev v prvi polovici prejšnjega tisočletja pogosto mučile vremenske ujme. Zaradi obilnega deževja, poznospomladanskega snega in kobilic jih je veliko umrlo od lakote, smrtno bero pa so še povečevale kužne bolezni. Zaradi teh nadlog je dala viniška grofica – kot pravi izročilo – na Žežlju postaviti cerkev v čast Materi Božji. Kdaj natančno se je to zgodilo, ni znano.

Ker so pri Vinici na slovenska tla vdirali Turki, je bil na Žežlju v starih časih tabor, v katerega so se ob nevarnosti zatekali domačini. Ti so nekoč pripravili nenavadno procesijo. Ko so se turški vojščaki namenili preplezati obzidje, so Viničani prižgali vse sveče, ki so jih našli v cerkvi, ter z njimi v rokah hodili pri enih vratih noter in pri drugih znova ven. Turke je pogled na neskončno vrsto ljudi in na ogenj v njihovih rokah tako prestrašil, da so se v velikem strahu razbežali na vse strani.

Današnja cerkev na Žežlju je iz druge polovice 17. stoletja. Njena zgodovina je podobno burna kot zgodovina njene predhodnice. Najhujše čase je doživela v prejšnjem stoletju: leta 1929 je vihar z zvonika odnesel streho, tik pred koncem druge svetovne vojne pa so topovski izstrelki preluknjali še streho cerkvene ladje. Ker je takoj po vojni zaradi težav z gradbenim materialom niso mogli popraviti, se je leta 1950 udrl strop in padel na tla. Pri tem je uničil Marijin kip sredi cerkve, glavni oltar pa je k sreči ostal nepoškodovan.

Trinadstropni oltar na Žežlju je eden najlepših na Slovenskem. Na njem je poleg množice angelov upodobljenih enajst svetnikov. Spodaj si od leve proti desni sledijo sv. Peter, Simon Gorečnik, Juda Tadej in sv. Pavel, nad njimi so sv. Ana, sv. Florijan, sv. Sebastijan in sv. Elizabeta ter na vrhu sv. Barbara, Janez Nepomuk in sv. Lucija. V spodnji vrsti je nad tabernakljem Marija, nad njo pa nadstropje više Presveta Trojica. Sredi cerkve je v zastekleni hišici Marijin tron. Oba Marijina kipa – tako tisti v oltarju kot oni sredi cerkve – sta oblečena.

Včasih so bili na Žežlju vsakomesečni romarski shodi, ki so se jih množično udeleževali slovenski in hrvaški verniki. Še posebej slovesno je bilo spomladi na nedeljo po Kristusovem vnebohodu in septembra na praznik Marijinega imena, ki mu je cerkev posvečena. Največje romanje v zgodovini je bilo poleti leta 1873, ko so na Žeželj ves mesec dan za dnem prihajale procesije romarjev. Njihova stiska je bila velika. V Metliki in okolici je v tistih dneh začela razsajati kolera, obenem pa se je razširila napoved, da bo 12. avgusta na Zemljo treščila repata zvezda. Da bi bila zmeda še večja, je četrtega avgusta v Vinici izbruhnil hud požar, v katerem je pogorelo sedemnajst kmetij.

Marijina božjepotna cerkev na Žežlju je še vedno milosten kraj, kjer se lahko notranje umirimo in znova naslonimo na Boga. Saj nas tudi danes vznemirja veliko črnogledih napovedi in stisk, ki nam vlivajo negotovost in strah. Jezus nam sicer pravi: »Ne bojte se. Jaz sem z vami vse dni do konca sveta,« vendar te besede med vsakdanjim hitenjem in vrvenjem pogosto preslišimo. V miru, ki obdaja mogočno svetišče na Žežlju, jih morda ne bomo.


Nedeljska maša
V župnijski cerkvi najdenja sv. Križa v Vinici je maša vsako nedeljo ob 8. uri in ob 10.30.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Vinica

Višinska razlika: 130 metrov

Dolžina vzpona: 30 minut

Kratek opis poti: Pod župnijsko cerkvijo na začetku Vinice zavijemo na desno na stransko cesto, ki pelje pod pokopališkim zidom. Za prvim križiščem prestopimo na dobro uhojeno stezo. Ta nas ob grmovju pripelje do skupine hiš, od koder se vzpnemo do križevega pota in naprej do cerkve.

Zemljevid: Bela krajina, 1 : 50.000