Papež Frančišek je znova odločno izrekel svoje nasprotovanje ženskemu diakonatu: v nedavnem pogovoru za ameriško televizijsko mrežo CBS je ponovil svoje (že znano) neomajno stališče proti podeljevanju zakramenta svetega reda ženskam.

V televizijskem pogovoru (posnetem v letošnjem aprilu, op. ur.) je voditeljica Norah O'Donnell papeža vprašala: »Konec prihodnjega meseca v Rim pride veliko dečkov in deklic, ki se bodo udeležili svetovnega dneva otrok, in zanima me, ali bo deklica, ki danes odrašča v katoliški družini, kdaj imela priložnost postati diakonisa in v Cerkvi sodelovati kot duhovnica?«

»Ne,« je odvrnil papež.

Papež Frančišek v pogovoru z ameriško časnikarko Norah O'Donnell. FOTO: Vatican Media

Diakonise da, vendar brez posvečenja

O'Donnellova je vztrajala in Frančiška vprašala, ali je ženski diakonat »nekaj, za kar ste odprti«, papež pa je brez pomisleka odgovoril: »Če gre za diakonsko posvečenje, potem ne.« Ob tem je pojasnil, da so »ženske vedno imele vlogo diakonis, brez zakramenta svetega reda«: »Ženske v tem pogledu odlično delujejo kot ženske, ne pa kot duhovnice, da bi služile v smislu duhovniškega posvečenja.«

Ženske so bile tiste, ki niso nikoli zapustile Jezusa. Vsi moški so pobegnili.

Papež je v pogovoru poudaril pomen vloge žensk v Katoliški cerkvi in jih opisal kot »tiste, ki skrbijo za spremembe, za vse vrste sprememb«. Po njegovih besedah so ženske »pogumnejše od moških. Vedo, kako najbolje zaščititi življenje. Ženske so mojstrske varuhinje življenja. Ženske so čudovite. Veličastne so. In pripraviti prostor v Cerkvi za ženske ne pomeni, da jim podelimo posvečeno duhovništvo, ne. Cerkev je mati in ženske v Cerkvi so tiste, ki pomagajo spodbujati to materinskost.« Papež je še poudaril, da so bile »ženske tiste, ki niso nikoli zapustile Jezusa. Vsi moški so pobegnili.«

Frančišek je lani znova potrdil, spominjajo pri spletnem portalu CNA, da ženske ne morejo postati duhovnice ali diakonise sodobne Cerkve, in pojasnil, da je »zakrament svetega reda rezerviran za moške«.

Tri stopnje zakramenta svetega reda

Kot se zdi, ugotavljajo pri spletnem portalu La Croix International, papež Frančišek vlogo žensk v diakonatu razume ločeno od duhovništva. V Katoliški cerkvi poznamo tri stopnje zakramenta svetega reda ali duhovniške službe: episkopat ali škofovstvo, prezbiterat ali duhovništvo in diakonat. Že leta je odprta razprava o dostopu žensk do stalnega diakonata, ki je trenutno na voljo le moškim pod strogimi pogoji: samski moški so lahko sprejeti od 25. leta starosti, poročeni moški pa od 35. leta starosti, pri čemer je v slednjem primeru potrebna privolitev žene.

Diakon lahko slovesno podeljuje zakrament svetega krsta, nosi obhajilo bolnikom in obhaja vernike pri maši, v imenu Cerkve vodi obred sklepanja zakona in ga blagoslavlja, prinaša popotnico umirajočim, vodi bogočastje in molitev vernikov, deli zakramentale ter vodi pogrebni obred in pokop.

Pot od odločitve za diakonsko službo do posvetitve traja od pet do osem let. Vera in zgledno življenje sta temeljni pogoj, da nekdo lahko zaprosi za posvetitev v diakona. Poleg tega je za diakone potrebna tudi temeljita teološka izobrazba, posebej še, če se pričakuje, da bodo stalni diakoni opravljali v Cerkvi tudi nekatere naloge, ki so jih npr. doslej opravljali duhovniki, čeprav osnovna naloga diakona ni duhovništvo, temveč strežništvo, torej ne obhajanje evharistije, ampak služenje.

Kot beremo v Narodnih smernicah za oblikovanje in službo stalnih diakonov v Sloveniji, ki jih je izdala Slovenska škofovska konferenca, »strežništvo besede stalnega diakona obvezuje k oznanjevanju in razlagi Božje besede in bogoslužja, katehiziranju, pripravi na zakramente in evangelizaciji. Stalni diakon ne uči svoje modrosti, ampak Božjo besedo, pri čemer je vedno pozoren na to, kako naj zvesto živi in oznanja evangeljske vrednote ljudem našega časa«. Kot strežnik pri svetem bogoslužju lahko diakon slovesno podeljuje zakrament svetega krsta, nosi obhajilo bolnikom in obhaja vernike pri maši, v imenu Cerkve vodi obred sklepanja zakona in ga blagoslavlja, prinaša popotnico umirajočim, vodi bogočastje in molitev vernikov, deli zakramentale ter vodi pogrebni obred in pokop.

Posvečevanje žensk tudi sinodalno vprašanje

Papež je od začetka svojega pontifikata ustanovil dve delovni komisiji o tem vprašanju pod vodstvom Dikasterija za nauk vere. Sklepi teh komisij doslej še niso bili objavljeni, tema pa je kljub temu sprožila intenzivno razpravo na sinodalnem zasedanju oktobra lani.

Poleg tega so v svetu kardinalov, papeževem devetčlanskem posvetovalnem telesu, ki svetemu očetu pomaga pri upravljanju Cerkve, že decembra lani začeli premišljevati o vlogi žensk. Po besedah salezijanke s. Linde Pocher, pristojne za usklajevanje tega vprašanja, »v svetu kardinalov večina članov priznava nujnost premisleka o vprašanju ženskega diakonata, da bi ugotovili, ali naj se ta možnost odpre za ženske in v kakšni obliki«.

Član omenjenega sveta je tudi nadškof Luksemburga, kardinal Jean-Claude Hollerich, glavni poročevalec sinode, ki je v nedavnem pogovoru za švicarske katoliške medije pojasnil, da »stališče Cerkve do ženskega duhovništva še ni trdno določeno in da bi o njem morali še naprej razpravljati«, čeprav se zaveda, je opozoril, da bo takšna razprava sprožila »precejšnje nasprotovanje«. Po njegovem mnenju bi bilo to stališče »z argumenti mogoče spremeniti«.

Kardinal Jean-Claude Hollerich se zavzema za enakopravnost žensk v Cerkvi. FOTO: Tatjana Splichal

Kot je pojasnil, je večina škofov naklonjena večji vlogi žensk v Cerkvi, sam pa je za to, da bi se ženske v Cerkvi počutile povsem enakopravne, za kar si bo tudi prizadeval. Sicer še ni prepričan, je pojasnil, »ali mora to nujno vključevati tudi duhovniško posvečenje. Ne moremo vsega vezati samo na duhovništvo. To bi bila klerikalizacija.«

Zakaj sploh razprava o posvečevanju žensk?

Zakaj se je v Cerkvi sploh začela razprava o tem, da bi ženske prejele diakonsko posvečenje, in kako gledajo na papeževo stališče, da tega v bližnji prihodnosti v Katoliški cerkvi ne bo? Na naše vprašanje so se odzvali s. Hermina Nemšak FBS, tajnica KORUS-a, ustanove, ki združuje vse slovenske redovnice in redovnike, s. Metka Kos iz mednarodne skupnosti FMM v Ljubljani ter duhovnik, teolog in filozof p. Branko Cestnik.

S. Hermina Nemšak: Upanje, da smo priznane kot diakonise, strežnice, četudi brez posvečenja

FOTO: Tatjana Splichal

Ponovno sem si prebrala nekaj člankov, ki so bili na to temo zapisani leta 2016. Omenim samo: Papež znova briše meje: tudi ženske bi lahko opravljale diakonsko službo. Odločitev bi lahko pomenila začetek zgodovinske spremembe … Papež Frančišek je ustanovil posebno komisijo za preučitev možnosti imenovanja žensk za diakonsko službo, kar pomeni, da bi lahko tudi ženske oznanjale Božjo besedo in vodile pogrebe. In še: Sama beseda diakon izvira iz grške besede diakonos in pomeni strežnik.

Mi vsi, ženske in moški, bodimo v praksi diakoni - strežniki ter odprimo srce in roke za potrebe drug drugega.

Na podlagi tega smo začeli govoriti o tej temi. Ni toliko poudarka o posvečenju, ampak vključevanju žensk v življenje Cerkve. Mislim, da se to korak za korakom dogaja. Prav tako ženske počasi prevzemajo odgovorne in pomembne službe tudi v Cerkvi, četudi brez posvečenja. Papeževa izjava v intervjuju v torek me preveč ne vznemirja, saj gre le za pogovor z novinarko. Njegov stavek »Toda ženske so vedno imele, rekel bi, vlogo diakonis, ne da bi bile diakonise, kajne? …« mi daje upanje, da v Cerkvi smo priznane kot diakonise, strežnice, četudi brez posvečenja. Tudi sama sem prepričana, da papež Frančišek ne bo uvedel diakonskega posvečenja za ženske. Kako se bo to naprej odvijalo, pa prepustimo prihodnosti, mi pa vsi, ženske in moški, bodimo v praksi diakoni - strežniki ter odprimo srce in roke za potrebe drug drugega.

S. Metka Kos: V Katoliški cerkvi še nismo zreli za ženski diakonat

FOTO: osebni arhiv

Vprašanje vloge ženske v Cerkvi je v času papeža Frančiška veliko bolj v ospredju, kajti papež na pomembna mesta v vatikanskih ustanovah imenuje tudi ženske. Papež je občutljiv za ženski genij in tudi v času sinode o sinodalnosti vidimo večjo prisotnost žensk. Njegova izjava o diakonatu žensk me ne preseneča. Mislim, da v Katoliški cerkvi še nismo zreli za ženski diakonat. Morda do tega sploh ne pridemo.

Sama delim vizijo papeža Frančiška, da Cerkev daje večje mesto ženskam v vodstvenih strukturah Cerkve in pri evangelizaciji. Ženske lahko tukaj doprinesemo k večji odprtosti Cerkve, k večji sinodalnosti, ker smo po naravi močnejše v sodelovanju, iskanju novih poti, timskem delu. Papež Frančišek dela velike korake na tem področju in upam, da bodo tudi škofje v večji meri v svojih lokalnih Cerkvah sledili temu.

Pomanjkanje duhovnih poklicev povezujem s šibko vero.

Kar se pa tiče zahtev določenih krogov žensk, predvsem iz zahodnih držav, da bi ženske posvetili v diakonise (diakonsko posvečenje kot pri moških), sem mnenja, da tega ne potrebujemo. V tej zahtevi nekaterih žensk vidim med drugim željo, da bi bile enakovredne moškim, ki so posvečeni. Zavedam se, da je v določenih škofijah veliko pomanjkanje duhovnikov in diakonov, zato se ženske tudi zaradi teh okoliščin sprašujejo o tem. Vendar dvomim, da bi posvečevanje žensk rešilo to vprašanje. Pomanjkanje duhovnih poklicev povezujem s šibko vero. V protestanskih Cerkvah se pastorji lahko poročijo, v nekaterih Cerkvah so tudi ženske posvečene, pa imajo prav tako veliko pomanjkanje duhovnih poklicev.

Vprašala sem tudi sestre v skupnosti, kaj mislijo o tem vprašanju. Ena izmed njih je odgovorila: »Če bodo posvečevali ženske, bodo izrinile moške. To bo tako kot pri ministrantih. Če v župniji uvedejo ministrantke, se večkrat zgodi, da izrinejo fante, ker se dekleta hitreje učijo in prilagodijo.« Mislim, da je v tem precej resnice. Zato zaupam papeževemu razločevanju, kako spodbujati razmislek v Cerkvi o tem vprašanju. Želim si, da bi razmislek komisij, ki proučujejo vlogo diakonis v času sinode o sinodalnosti, pripeljal do novih oblik, kako smo lahko ženske bolj aktivno vključene v življenje Cerkve 21. stoletja. Vsekakor bo potrebno ta vidik vključiti tudi v formacijo bodočih duhovnikov.

P. Branko Cestnik: Ni rečeno, da diakonis sploh ne bo

FOTO: Ana Sajovic

Z vprašanjem antičnih diakonis sem se intenzivno ukvarjal pri pisanju romana Sonce Petovione. Zaključni lik romana je namreč diakonisa Tiana, ki prevzame vodenje prve skupine kristjanov na antičnem Ptuju, ko ta skupina še nima duhovnika ali škofa. Da so v antični Cerkvi obstajale diakonise in da so v nekaterih skupnostih imele pomembno vlogo, je namreč nedvoumno. Ohranjena je tudi molitev, s katero je škof postavil diakoniso. V romanu sem se potrudil, da prikažem obred posvečenja in vzpostavitve diakonise: ptujsko diakoniso Tiano v mojem romanu posveti škof v Sremski Mitrovici. Približno tudi vemo, kaj so diakonise v zgodnjem krščanstvu počele in da njihova dejavnost ni bila vključena v dejavnost službenega duhovništva. Ob čemer je bil naziv diakonisa včasih prihranjen za žene diakonov in torej v tem primeru ni pomenil neke posebne službe.

Ali je možno obuditi službo antičnih diakonis v času sodobnega krščanstva? V 19. stoletju se je s tem vprašanjem ukvarjal sv. Anton Marija Klaret, ustanovitelj klaretincev. Videl je, da so v Cerkvi ženske, ki rade pomagajo bližnjemu in veliko dobrega naredijo po župnijah. Menil je, da bi te ženske lahko bile postavljene v žensko diakonsko službo, kakor so jo poznali v zgodnjem krščanstvu. Ko je svojemu škofu predlagal ustanovitev reda diakonis, je ta predlog zavrnil. Za časa papeža Janeza Pavla II. je bila ustanovljena teološka komisija, da bi preučila vprašanje diakonis. Izsledke te komisije lahko preberemo na internetu.

Po zgledu antičnih krščanskih skupnosti bi lahko v diakonise postavili tiste ženske, ki že danes ogromno dobrega naredijo za svoje župnije ... Take ženske najdemo skoraj v vsaki večji župniji.

Vprašanje je postalo ponovno vroče ob trenutnem sinodalnem dogajanju. Vendar je ob tem prišlo do mešanja pojmov. Nekateri službo diakonise razumejo kot del službenega duhovništva. Ko se zavzemajo za obuditev ženske diakonske službe, v bistvu hočejo skozi slednjo priti do ženskega službenega duhovništva. Pred kratkim je papež zelo jasno povedal, da duhovniško posvečenih diakonis v Cerkvi ne bo.

Ali potemtakem diakonis sploh ne bo? Ni rečeno, da jih sploh ne bo. Potrebno bo zelo jasno opredeliti, kaj so in kakšne so njihove naloge. Po zgledu antičnih krščanskih skupnosti bi lahko v diakonise postavili tiste ženske, ki že danes ogromno dobrega naredijo za svoje župnije, prevzemajo vodstvene naloge in so kot osebnosti moralno in duhovno za zgled ostalim. Take ženske najdemo skoraj v vsaki večji župniji. Obenem pa bo potrebno teološko utemeljiti in ljudi jasno poučiti, v čem to novo (staro) žensko diakonstvo ne more biti enako klasičnemu moškemu diakonstvu.