Kot poštenjak in vrhunski umetnik ob tem ni zamolčal dejstva, da se statistika sicer ujema s sodobnimi »standardi«, vendar je to zgolj naključna posledica ključnega dejstva preference, ki je seveda izbor najbolj kakovostnih programskih predlogov.

Prazniki, ki so v času, ko se v naravi v vsej raznobarvnosti začne znova prebujati življenje, namenjeni ženskam in materam, me navdajajo z mešanimi občutki. Seveda se tega, da me opomnijo na dar življenja, kot mi je zaupano, in da na ta dar spomnijo tudi druge, veselim. Nelagodje me navda, kadar se v družbi nanje gleda z dihotomičnimi očali, ki so bila v določenem obdobju režimsko predpisana dioptrija, in se jim nekateri za nič na svetu niso pripravljeni odpovedati.

V dneh pred dnevom žena me je namreč dosegla utemeljitev nagrad ženske o ženskah, ki jo podeljuje Mesto žensk, in sem jo z zanimanjem prebrala. In potem znova … letnico. 2024. Ne, nisem se zmotila: ne v stoletju, mogoče v planetu. Na nekem, menda mu vladajo ženske, se je čas očitno ustavil in na njem revolucija in boj za njene pridobitve kar še traja.

Nelagodje me navda, kadar se v družbi nanje gleda z dihotomičnimi očali, ki so bila v določenem obdobju režimsko predpisana dioptrija, in se jim nekateri za nič na svetu niso pripravljeni odpovedati.

Za svoj planet bi si želela, da bi bil – zemlja ljudi. In da bi se na njem vsak zavedal, kako dragocen je in, s časom tudi bolj in bolj, kako velika odgovornost in svoboda sta mu zaupani. Če kaj, bi si želela, da bi nas ženske opredeljevala privrženost življenju. In to ne le v nekem ozkem pojmovanju, ampak življenju v vseh njegovih pojavnih oblikah.

Da bi se zavedale, kaj nam je zaupano, kaj predstavljamo in kako pomembno je, da zastavimo svoj vpliv za bistvene reči. Da rečemo ne uničevanju planeta, da rečemo ne vojni, ne pobijanju, da rečemo ne vsemu, kar življenju nasprotuje. Predvsem pa, da rečemo da življenju, da medsebojnemu spoštovanju in sprejemanju, da pravici do sožitja v različnosti, da zavestnemu odločanju za dobro, da človekovemu dostojanstvu, ki je eno in neizpodbitno za vsakega človeka, da sočutju. In to ne na manifestacijah, ne s transparenti v rokah, ampak da to iz globin svojega srca povemo s svojim življenjem.

Želim si, da rečemo da življenju, da medsebojnemu spoštovanju in sprejemanju, da pravici do sožitja v različnosti, da zavestnemu odločanju za dobro.

Simone de Beauvoir je pred 75 leti objavila knjigo Drugi spol, ki z izhodiščno idejo, da moški, poroka in otroci žensko postavljajo v podrejen položaj, še danes ostaja eden od temeljev feminističnega boja. Malone v istem času je nedaleč od nje o ženskah, spolih, njuni rodovitni in dopolnjujoči se različnosti pisala Madeleine Delbrêl. O vlogi žensk in njihovem boju za človeka vredno življenje ni le pisala, ampak je to tudi živela. Verjetno ne edina.

Ob njej premišljujem o ženskah, ki so mi bile s svojim zgledom v navdih. Tistih, o katerih sem brala, in tistih, ki mi jih je (bilo) v življenju dano poznati.

Eden najmočnejših, nedojemljivih, verjetno nedosežnih ostaja zgled mater, ki so v manihejskem vrtincu sovraštva izgubile otroka, otroke, od katerih se niso mogle posloviti, ki jih niso mogle še zadnjič popestovati v svojem neutolažljivem naročju, v naročju, iz katerega so v bolečinah izšli; ki jih nikdar niso mogle pokopati, ki so jih objokovale in za njimi žalovale le na skrivaj; ki jih nikdar niso dočakale in jih nikdar ne nehale čakati … In ki so odpustile. Odpustile vsem. Tako so ostale človeške in dostojanstvene do konca, umrle kot ljudje.

Exupéryjeva knjiga o počlovečeni zemlji ima v slovenskem prevodu naslov Veter, pesek, zvezde. Svetloba nekaterih se v jasnih nočeh iskri, ko jih že davno ni več.