Zveza zgodovinskih društev Slovenije je med 30. septembrom in 2. oktobrom v Celju organizirala svoje 32. zborovanje. Potekalo je pod naslovom Ženske skozi zgodovino. S svojimi referati je nastopilo 41 domačih in tujih strokovnjakov predvsem zgodovinarjev. Hkrati z zborovanjem so izdali tudi obsežen zbornik, v katerem je bilo na 396 straneh (velikosti A4) objavljenih vseh 41 referatov. To je hkrati doslej najobsežnejši prispevek k preučevanju zgodovine žensk na Slovenskem, saj so iz zelo različnih zornih kotov predstavili zgodovino žensk, ženskega gibanja in vlogo žensk v preteklosti. Naj iz njega omenim vsaj kakšno zanimivost.

Danila Kumar

Da je komandant 7. korpusa Pero Popivoda grd moralni pokvarjenec

Prispevek Janeza J. Švajncerja Ženska v slovenski vojni in vojaški zgodovini je poln zanimivih podatkov in je odprl eno od neraziskanih tem novejše slovenske zgodovine. Opozoril je, kako malo je doslej v sicer obsežni publicistiki bilo obdelano vprašanje nasilja nad ženskami v 20. stoletju na Slovenskem, še posebej med drugo svetovno vojno in po njej. Zapisal je naslednje: »Sicer pa, da ne bomo borkam krivični, ali si je mogoče zamisliti, da bi leta 1944 ena izmed njih jasno in glasno povedala ali zapisala v Naši ženi, da je komandant 7. korpusa Pero Popivoda grd moralni pokvarjenec, ki spolno izkorišča podrejene ženske. Niti potem, ko se je leta 1948 njegov lik zaradi Informbiroja spremenil iz svetlega v temnega, ni tega storila nobena, ali vsaj ne dovolj opazno. Nobena, ali vsaj ni znano, ni prijavila niti katerega drugega poveljnika, ki jo je z grožnjami silil k nečemu, česar ni sama hotela, in to pogosto tudi dosegel.«

Kip Danile Kumar pred osnovno šolo Ježica v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Partizanka ali prostitutka?

V nadaljevanju je omenil primer mlade študentke medicine iz Ljubljane Juge Bregant, ki je odšla v partizane julija 1942: »Že leta 1941 je pomagala zdraviti ra­njence, v partizane pa je odšla tudi zato, kot ji je rekla mama, da se ji ne bo zgodilo kaj takega kot tistim dekletom, ki jih Italijani posiljujejo po zaporih. Prišla je v partizanski tabor pri Podlipoglavu. V letih po vojni, ko je samo še bolehala in se s tuberkulozo in rakom bojevala za življenje, je napisala svoje spomine. Namenila jih je svojim trem otrokom, dokončala pa jih ni nikoli.« Med drugim je zapisala naslednje: »Najbolj me je v tem času prizadel odnos moških tovarišev do žensk, kar sem pravzaprav preživljala in se nisem mogla vživeti v ta odnos skoraj celo leto. Ko sem odšla v partizane, sem mislila, da spol ne bo igral nobene vloge, da bo tovarištvo tista vez, ki bo preprečila, da bi se vojna posurovelost, ki je nujna, ne odražala tako v partizanskih vrstah. Ker sem bila tudi študentka, in to medicine, so tovariši smatrali, da je to toliko kot prostitutka in da komaj čakam, da se me kdo usmili. Bili so tovariši, s katerimi sem po pametnem razgovoru uredila to vprašanje, bili pa so zopet drugi, ki tega niso razumeli in so smatrali, da se pretvarjam in da sem prišla v partizane zato, da bi imela čim več moških.«

Vodstvo osnovne šole Črnuče še vedno posiljuje otroke s komunistično »narodno herojinjo«, v resnici pa zločinko, Danilo Kumar. FOTO: Ivo Žajdela

Komandir jo je »snubil« z nakradeno robo

»Naša Gubčeva brigada je imela borbe in akcijo blizu Škocjana. Ker sem bila bolničarka bataljona, sem morala ostati v taborišču in prevzeti odgovornost mlajšega dežurnega bataljona. Starejši dežurni me je odpeljal okrog straž, in mi tudi povedat, kako moram obiti straže. Bila je temna noč, taborišče smo imeli sredi gozda. Začela sem z obhodom straž. Ker nisem bila vajena, sem se parkrat izgubila, bilo me je strah, da ne bi zašla v gozdu in se izgubila od svoje edinice. No, tudi to noč sem srečno prestala, čeprav sem se ves čas bala, da svoje dolžnosti ne bom pravilno izvršila. Ko sem legla in zaspala, so se vrnili tovariši. Tudi naš komandir, ki je bil z njimi, je precej okajen poizkušal z raznimi izjavami in pa dobrotami, ki jih je prinesel iz rekvizicije, doseči, da bi zadostil svojim fiziološkim potrebam. Ker je uvidel, da iz te moke nebo kruha, je pač opustil namen in me drugo jutro nagnal v strelce, čeprav sem kot bolničarka imela mnogo dela s povoji in bolniki.«

Vodstvo je osnovno šolo Ježica v Ljubljani preplavilo z napisi o partizanski zločinki. FOTO: Ivo Žajdela

Herojinja ali zločinka

Njeno pripoved je Švajncer sklenil z naslednjim primerom: »Kar je doživela mlada medicinka Juga Bregant, je skoraj gotovo skusila še marsikatera partizanka, toda bile so tudi drugačne. Popolnoma drugačna je bila zanesljivo Danila Kumar - Andreja, namestnica bataljonskega komisarja v Tomšičevi brigadi jeseni 1943. V bataljonu so vedeli, da vztraja pri smrtni obsodbi za hrabrega vodnika Jožeta Čakša - Pepeta zato, ker je bil lep fant, v njej pa sploh ni hotel videti ženske. Dosegla je, da so ga ustrelili.«

Med drugim je Švajncer navedel, da je t. i. partizansko spomenico 1941 od 1.811 Slovencev dobilo kar 327 žensk, kar je razmeroma veliko. Z redom »narodnega heroja« je komunistični režim odlikoval 175 Slovencev, med njimi je bilo kar 20 žensk. Danila Kumar je bila po vojni razglašena za »narodno herojinjo« (velja, da so bili za »narodne heroje« razglašeni tisti, ki so za komunistično revolucijo opravljali najbolj umazane in zločinske posle) in po njej je še danes poimenovana osnovna šola na Ježici v Ljubljani. Pa čeprav je Janez J. Švajncer pred dvajsetimi leti javno izpostavil, da je bila zločinka. Takrat sem tudi jaz zapisal, naj si vodstvo šole prebere, kaj o Kumarjevi piše v knjigi Francija Strleta Tomšičeva brigada 1943 (Ljubljana, 1989) na straneh 306, 482, 494 in 519. 

Ljubljanska sramota. Nikakor ni edina podobna. Z njo posiljujejo otroke. FOTO: Ivo Žajdela

Vse štiri knjige o Tomšičevi brigadi imajo več kot 3.000 strani

Najprej, kdo je bil Franci Strle, avtor štirih zelo debelih knjig o Tomšičevi brigadi? Prvo, Tomšičeva brigada. Uvodni del, je izdal leta 1981 in ima 609 strani, drugo Tomšičeva brigada 1942–1943, je izdal leta 1986 in ima 946 strani, Tretjo, Tomšičeva brigada 1943 je izdal leta 1989 in ima 711 strani. Leta 1995 so, že po Strletovi smrti, izdali še četrto, Tomšičeva brigada 1944 (ta je izšla pri Obzorjih v Mariboru, prve tri pa v Ljubljani) ki ima 747 strani (pete, za leto 1945, več ni napisal, prehitela ga je smrt, škoda).

Vse štiri knjige imajo več kot 3.000 strani. Orjaško delo. S tem vsebuje tudi polno najrazličnejših podatkov in pričevanj. Opisano je vse pomembnejše, tudi veliko tako imenovanih nepravilnosti in zločinov. Prve tri knjige so izšle še v času komunističnega režima. Vse štiri knjige so bile pregledane s strani poznavalcev. Objavljenim podatkom lahko torej verjamemo. Torej tudi temu, kar je napisal o komunistični »heroinji« Danili Kumar.

Naložba levičarjev v prihodnost: indoktrinirani otroci, ki bodo tako bolj dojemljivi za partizansko mitologijo. FOTO: Ivo Žajdela

Danila Kumar proti za vse enaki kuhinji

V tretji knjigi (Tomšičeva brigada 1943) je najprej napisal (str. 306), enota je bila nekje pri Rakeku, bilo je 24. septembra 1943, naslednje: »Čez dan je vladalo zatišje. Poveljstva je vznemirila samo odredba glavnega štaba, ki je prepovedovala posebne kuhinje za štabe. Proti temu predpisu je najodločneje ugovarjala namestnica političnega komisarja 2. bataljona Danila Kumar - Andreja, ki se ni mogla sprijazniti s tem, da bo morala jesti enako hrano kot nekdanji belogardisti, ki jih je bilo po četah vse polno. Toda njeno hudovanje ni nič zaleglo in tako je bilo prav.«

Tako v Ljubljani indoktrinirajo otroke s slavljenjem komunističnih zločincev. FOTO: Ivo Žajdela

Partizanski umor Jožeta Čakša - Pepeta

Drugi, najhujši in najbolj zločinski »dogodek«, ki ga ima na grbi komunistična »heroinja« Danila Kumar, se je zgodil na Goljaku (vzhodno od Ilirske Bistrice in južno od Snežnika) v začetku novembra 1943. Strle je napisal (str. 482): Drugi bataljon Tomšičeve je v vojašnicah na Goljaku prebil pet dni, ne da bi ga napadli Nemci. To bivanje bi potekalo brez vznemirjenja, če borce ne bi pretresla krivična smrtna obsodba, katere žrtev je bil vodnik Jože Čakš - Pepe.« Kot je napisal Strle, je bil Čakš »proletarec z Livade v Ljubljani«, bil je izučen za pečarja.

Zakaj so Čakša »obsodili« na smrt? Glavni razlog naj bi bil, ker je poveljeval patrulji, v kateri so bili še trije novinci iz Zarečja pri Ilirski Bistrici. Partizani so takrat že sistematično na silo »mobilizirali« moške v svojo vojsko. Prosili so ga, če lahko »skočijo« domov pogledat, češ da se bodo zagotovo vrnili. Niso se, Čakš jih je v gozdičku Nad boriči čakal zaman cele tri dni. Vedel je, da bo zaradi tega kaznovan, ko se bo vrnil v enoto. Strle je nadaljeval: »Njegova tolikokrat izpričana hrabrost mu ne bi pomagala, kajti pri bataljonski sekretarki KPS Andreji /Danili Kumar/ je bil slabo zapisan. Zamerila mu je, ker se je znebil marsikatere pikre na njen račun. Na glas je povedal pač tisto, kar so drugi le šušljali. Užaljena je bila tudi zaradi tega, ker so najlepša dekleta po vaseh pogledala za njim. Dobil je vsako, če se je samo malo pomujal, partizanke Andrejinega tipa pa sploh ni imel za žensko. Vse to je imel v mislih vodnik Pepe, ko je odlašal z odhodom na Goljak. Ponj so prišli Franci Šlajpah - Pogačev, Ivan Šket - Trček in Ivan Božič - Jovo. In vse se je zgodilo tako, kot je slutil.«

Vodstvo šole je zunanjost označilo z imenom partizanske zločinke. FOTO: Ivo Žajdela

Danila Kumar: Mora umreti, za zgled drugim

In potem: »Proti smrtni kazni so bili vsi, zlasti četni komandir Lojze Uršič ter politični komisar Ivan Dorbež - Bojan in njegov namestnik Franc Janša - Karl, pa ni nič pomagalo. Komandant Jože Boldan - Silni in politični komisar Ivan Božič - Jovo sta se pozno v noč prerekala z Danilo Kumar - Andrejo, češ da je vodnik Pepe še mlad in hraber, da mu je treba spodrsljaj oprostiti, Andreja pa je vztrajala, da mora prav zato umreti za zgled drugim. Jovo je popustil in tako je prevladala Andrejina trditev o nujnosti železne discipline. Toda obsodba vodnika Pepeta ni zlomila. Pred smrtjo je strl ročno uro, da se rabelj ne bi mogel okoristiti z njo.«

Kip partizanske zločinke pred osnovno šolo Ježica v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Z zločini je tlakovala pot komunistom na oblast

Danila Kumar je imela torej silno avtoriteto, pravo strahovlado, da je celo Komandant Jože Boldan - Silni in politični komisar Ivan Božič - Jovo nista mogla prepričati, da gre za, milo rečeno, prehudo »obsodbo«. Toda takšne brezobzirneže, ki jim človekovo življenje ni pomenilo nič in so »pošiljali« v smrt ljudi po tekočem traku, je čakala posebna komunistična oziroma Kardeljeva in Kidričeva nagrada: za stvar komunizma oziroma zaradi tlakovanja poti s trupli ubitih komunistom na oblast so jo, tako njo, kot še mnoge podobne zverine, nagradili z najvišjim odličjem, z »redom narodnega heroja«. In Kardeljevi nasledniki jo častijo še leta 2024 ter jim na misel ne pride, da bi osnovno šolo, torej tako občutljivo organizacijo, kot je vzgojno-izobraževalna ustanova, preimenovali v nevtralno ime Osnovna šola Ježica.

V tistem času je iz Tomšičeve »pobegnilo« (ali »dezertiralo«) kar 377 »borcev« (Strle, 493).

Kip Danile Kumar pred osnovno šolo Ježica v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Danile Kumar ni nihče maral

Strle je npr. na str. 494 napisal: »Med partizani in poveljniki 2. bataljona je povzročila hudo nejevoljo krivična obsodba nad vodnikom Jožetom Čakšem - Pepijem. Borci so razumeli, da je lahko nekdo ustreljen zaradi tega, ker se umakne pred tanki brez povelja, niso pa mogli razumeti tega, da je lahko ustreljen hraber partizan samo zato, ker je osumljen, da se je zadržal pri ljubljenem dekletu. Bataljonski sekretarki KPS Danili Kumar-Andreji ni nič pomagalo, da je bila hrabra in zaradi hrabrosti pohvaljena; vseeno je ni nihče maral. Večinoma so samo iskali priložnosti, da bi jih premestili v kako drugo enoto zunaj njenega dosega. To sta najprej naredila politični komisar Ivan Dorbež - Bojan in politdelegat voda v 2. četi 2. bataljona Janez Dekleva - Čeki, pozneje je bilo s tem povezanih celo nekaj pobegov. Ideološka gorečnost ni nikoli dobra, kajti komunist mora biti najprej človek in šele nato član stranke, ne pa narobe.«

Vodstvo šol na Ježici in v Črnučah ni nič storilo. Še vedno jo častijo in njeno »herojstvo« vsiljujejo mladim ljudem, šolski mladini. Le kakšna naj bo naša mladina, če jo vzgajajo v ustanovi, ki nosi ime po takšnih moralnih izprijencih. Pa to še zdaleč ni osamljen primer.

Kupleraj na sedežu Ozne na Stražnjem Vrhu

Leta 2004 je izšla knjiga Alberta Svetine - Erna, pomočnika Ivana Mačka - Matije v Ozni leta 1945, Od osvobodilnega boja do banditizma, v kateri je navedel celo vrsto takšnih in drugačnih zgodb, kjer so sodelovale ženske. Na Mačkovem sedežu Ozne na Stražnjem Vrhu nad Črnomljem in v partizanskem glavnem štabu je opisal pravi kupleraj med partizanskimi funkcionarkami in funkcionarji (str. 136–138).

Teharska graščina Mlinarjev Janez, kamor so si oznovci vozili ujetnice in jih posiljevali. FOTO: Ivo Žajdela

Oznovsko posiljevanje ujetnic s Teharij v Mlinarjevem Janezu

Svetina je omenil (str. 209), da so se oznovci leta 1945 vsak konec tedna iz Slavije, sedeža Ozne v Ljubljani, vozili v Celje, kjer so na nekem gradu blizu Celja »prirejali orgije«, kot je zapisal. Po letu 1990, ko se je začelo govoriti o množičnih pobojih na Celjskem in o Teharjah ter o tamkajšnjem uničevalnem taborišču, se je omenjala tudi teharska graščina Mlinarjev Janez, kamor so si oznovci vozili ujetnice, jih tam posiljevali, nato pa jih dali ubiti (Demok­racija, 1. 1. 2004, str. 45). Novodobni lastnik graščine o tem »ne ve nič« oziroma je celo trdil, da se v zdaj njegovi graščini ni dogajalo nič spornega. Očitno ima možakar nekaj problemov z razumevanjem povojne celjske morilske zgodovine. Čeprav je od druge svetovne vojne do takrat preteklo že 80 let, še vedno ni raziskano vojaško nasilje nad ženskami, čeprav so splošno znani podatki tudi o posilstvih npr. ruskih vojakov v Prekmurju leta 1945.

Ivo Žajdela, Ženske skozi zgodovino, Mlinarjev Janez, Danila Kumar, Demokracija, 25. 11. 2004

Konec v: Ženske, partizani, Ozna, Albert Svetina, Ivan Maček, Stražnji Vrh [2]

1/12