Nadaljevanje iz: Ženske, partizani, Ozna, Mlinarjev Janez, Danila Kumar [1]

Leta 2004 je izšla knjiga Alberta Svetine - Erna, pomočnika Ivana Mačka - Matije v Ozni leta 1945, Od osvobodilnega boja do banditizma, v kateri je navedel celo vrsto takšnih in drugačnih zgodb, kjer so sodelovale ženske. Na Mačkovem sedežu Ozne na Stražnjem Vrhu nad Črnomljem in v partizanskem glavnem štabu je opisal pravi kupleraj med partizanskimi funkcionarkami in funkcionarji (str. 136–138).

Komunisti so med vojno umorili 5.997 civilistov, od tega 2.443 žensk

Sedež Ozne na Stražnjem Vrhu nad Črnomelj je bilo središče za komunistično nasilno pot na oblast. Tam so krmilili vse pomembne »akcije« najprej Vosa, nato po preimenovanju, pa še Ozne proti tistim, ki so komunistom ovirali pot na oblast. Ozna je to pot trasirala s trupli umorjenih Slovencev. Najnovejši podatki iz leta 2024 so, če navedem le tri, da so komunisti med in po njej ubili 16.049 vojakov Slovencev. Še grozljivejša sta druga dva podatka: samo med vojno, brez upoštevanja povojnega nasilja, so umorili 5.997 civilistov Slovencev, od tega 2.443 žensk.

Poglejmo, kaj je torej Albert Svetina napisal v poglavju Ženske na Stražnjem Vrhu.

Vinjenim je zdravnik Kanoni pomagal z injekcijami

»Pred odhodom k Titu v Drvar je Maček med drugim govoril o disciplini na Stražnjem Vrhu med svojo odsotnostjo. Z vidika splošne morale je med moškimi in ženskami prepovedal vse intimne stike. Pri tem je bil zelo neposreden, nespodoben in vulgaren. Dejansko stanje na bazi pa je bilo daleč od tega. Moški in ženske so živeli v istih prostorih. Veliko se je pilo in nekateri so bili tako vinjeni, da jim je bilo treba pomagati z injekcijami. Zdravnik Kanoni, ki je bil z nami na bazi, je bil prav tako zelo pogosto pod vplivom alkohola. V takem stanju nam je dajal tudi injekcije in pogosto je tako zabodel, da je zadel kost ali pa je zdravilo steklo mimo.«

Oznovci na Stražnjem Vrhu, razen glavne »tajnice« Zorke Čekič so vsi ostali imeli do ramen krvave roke z umori Slovencev.

Bili so mladi, spočiti in dobro hranjeni

»Zore in Hilda Sedej sta bila skupaj; oba sta pila. Večina oznovcev je imela ženske. Bili so skupaj in življenje je teklo naprej z Mačkom ali brez njega. Kako se ne bi ukvarjali z ženskami, če pa so bili mladi, spočiti in dobro hranjeni. Ženske so na Stražnjem Vrhu v glavnem opravljale razna tajniška dela; vodile so administracijo, tipkale in podobne stvari. Poleg tajnic so bile še kuharice in bolničarka.«

Maček je bil surov tudi do svojih sekretark

»Maček je imel ob sebi vedno svojo sekretarko. Ko sem prišel na Stražnji Vrh, je bila pri njem Vida Kulovec. Tako kot do moških sodelavcev je bil Maček surov tudi do svojih sekretark. Ob sebi je hotel osebo, na katero je lahko zlil ves svoj gnev. Vida Kulovec je vzdržala. Vse je pretrpela, samo da je bila sekretarka pri načelniku Ozne za Slovenijo. Delo pri Mačku je imela za veliko priznanje in tako se je tudi obnašala. Za Mačka je bila prava.«

Razvratne ženske s sedeža Ozne na Stražnjem Vrhu

»Ob sobotah je Maček ženskam navadno dovolil, da so zapustile bazo. Ko sem s Stražnjega Vrha prihajal v glavni štab, se mi je komandant /Franc Rozman/ Stane pritože­val, da ima ob sobotah pravi kupleraj. Ženske iz oznovske baze na Stražnjem Vrhu so prihajale v glavni štab, čezmerno pile in se nato neprimerno obnašale. Komandant Stane se je od tega početja strogo ogradil. Prihodov žensk s Stražnjega Vrha se je hotel znebiti. Prosil me je, ali lahko pomagam, da bi razvado preprečili. Vendar nisem mogel, ker jim je dovoljenje dajal Maček.«

Govorice in šale o debelem Jaki Avšiču ter mali Tini s sedeža Ozne

»Glavni štab je bil edini kraj, kamor jim je Maček dovolil hoditi s Stražnjega Vrha. Drugam niso smele. Ko so v glavni štab prihajali partizanski oficirji in videli te razmere, so pripovedovali, kako je to nemoralno. Med ženskami na Stražnjem Vrhu so bile tudi take, ki so bile na slabem glasu že prej v partizanskih enotah. Mladi kmečki fantje, ki so jih poznali, so pripovedovali zanimive zgodbe. Tak sloves so obdržale tudi v Beli krajini.

Moja namestnica Tina je bila pogosto pri Avšiču, ki ni bil poročen. Zanj bi dala vse. Bila je majhna in drobna, on pa je imel gotovo več kot sto kilogramov. Ko se je ob sobotah z Mačkovim dovoljenjem odhajala zabavat v glavni štab, je bila stalno ob njem. Na ta račun so pozneje na naši bazi in v glavnem štabu nastale razne govorice in šale.«

Partizanski komandanti so ženske izsiljevali

»Pritisk na ženske je bil v partizanih posreden. Partizanski komandanti so namreč ženske izsiljevali, ali so pod pritiskom privolile v posilstvo ali pa so morale ponoči na stražo. Moja poznejša žena Cveta Zimic, ki je bila pred prihodom na Stražnji Vrh partizanka v Gorjanskem odredu, je morala na stražo. Ko je bila zima in mraz, sta šli po dve na stražo in vso noč prejokali. Po dve, štiri pa tudi po šest ur so bile zunaj na straži. Zlasti če je bila ženska lepa, so jo v četah in bataljonih izsiljevali na ta način. Če se je vdala, je imela od tega ugodnosti. Med pijanostjo se je to pogosto dogajalo. Čim večji čin je imel komandant, imenitneje je bilo.«

Nihče si ni upal javno govoriti o dogajanju

»Ko sem bil na partijskih sestankih v četah in bataljonih, se ni nihče upal o tem javno govoriti. Zanosilo pa je več žensk in te so nato poslali na razna manj izpostavljena mesta, zlasti v partijsko šolo na Rog ali v Trebušo na Primorsko, kjer ni bilo bojev.

V zvezi z oznovskim odnosom do ženskega vprašanja je značilen dogodek, ki se ga spominjam prav z oznovske baze na Stražnjem vrhu. Na proslavi septembra 1944 se je, kot vedno ob takih priložnostih, veliko pilo. Ko se je zvečerilo in so gostje odšli, mi je ostalo samo še, da preverim stražo. Ker sem odgovarjal za varnost baze, sem šel vsako noč dvakrat, najprej ob enajstih zvečer in nato še okrog treh ponoči, preverit stražo. To so bile nevarne ure. Menjava straže je bila okrog desetih, potem pa do jutra ni bilo nobene kontrole več. Bal sem se, da se mi kaj zgodi in bom ob glavo.«

Ivan Maček - Matija z ženo Cveto in prvorojencem Matjažem, Stražnji Vrh, pomlad 1944.

Vedel sem, da sta bila tam Maček in bolničarka

»Imel sem ročno luč in odšel najprej proti Mačkovi zidanici, ob kateri je bila straža. Ker sem nedaleč slišal neke glasove, sem opozoril stražarja in odšel pogle­dat. Hotel sem preveriti, kaj je. Ko sem prišel blizu vinograda, sem posvetil naokrog in v senci svoje luči videl, da je nekaj skočilo v vinograd, ostal pa je generalski plašč. Vedel sem, da sta bila tam Maček in bolničarka, ki je bila najlepša ženska na bazi. In spomnil sem se, kaj mi je Maček rekel glede morale, preden je odšel v Drvar. Ko sem zagledal generalski plašč, sem ga obšel in se naredil, kakor da nisem ničesar opazil. Bal sem se, da bi šel naprej. Vedel sem, da so to življenjske stvari in sem to pustil. Prav tako pa mi je bilo jasno, kaj bi pomenilo, če bi to, kar sem videl, razkril. Naslednji dan je bolničarka prišla k meni in me v joku prosila: 'Erno, to, kar si včeraj videl, veš, kaj pomeni. Dve glavi, tvojo in mojo.' Odgovoril sem ji, da nisem nič videl in da nič ne vem. In potem je bilo vse tiho; jaz sem bil tiho, Vera je bila tiho in Maček je bil tiho. Po tistem me tri dni ni klical k sebi. Pred tem in pozneje sem mu moral poročati vsak dan. Ker me je poznal, je vedel, da tega ne bom nosil naprej.«

1/4