15. avgust je tako dan, ki ga povezujemo z Marijinim odhodom s tega sveta. Papež Pij XII. je leta 1950 slovesno razglasil versko resnico, da je bila Marija »po končanem teku svojega zemeljskega življenja s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo«.

V Sloveniji je Marijino vnebovzetje v verskem izročilu globoko zakoreninjeno. O tem pričajo mnoge cerkve, svetišča in kapelice posvečene Mariji. Pomen praznika je sporočilo o upanju in milosti, saj nam govori, da je žena, ena izmed nas, Marija, dosegla polnost življenja, ki ga kristjani v polnosti uzremo šele v večnosti. Ali kakor poje znana šmarnična pesem: »Kar nam je Eva nesrečna zgubila, roža Marija nam je zadobila.«

Zaspanje in vnebovzetje Device Marije, ikona na lesu.

Praznovanje Marijinega praznika pa je prav tako veliko priznanje in poudarek plemenitosti in poklicanosti vsake ženske, žene in matere. Na ta dan, pri nas, odkar je Slovenija samostojna država, na praznik Vnebovzete obnavljamo svojo izročitev Materi Božji s posebno molitvijo.

Knjiga Marija skozi stoletja

Je bila Marija človeška ali božja? Jo spoštujemo zaradi njene ponižnosti ali moči? Katero je njeno mesto v nebesih? Zgodovinski in religiozni lik Marije je skozi stoletja navdihoval več ljudi kot katera koli druga ženska. Za katoličane, protestante, jude in muslimane ter za umetnike, glasbenike in pisatelje je lik Marije vir številnih interpretacij in navdiha. V knjigi Marija skozi stoletja avtor Jaroslav Pelikan preučuje Marijin svetopisemski portret skozi analizo Nove in Stare zaveze, preučuje, kar je bilo zapisanega o Marijinem življenju ter kako so se vsi ti podatki o njej združili v doktrinaren nauk. 

Mojster Legende sv. Lucije, Marija, Nebeška kraljica, ok. 1485, National Gallery of Art, Washington, zbirka Samuela H. Kressa. VIR: Wikimedia

Raziskuje pogled na Marijo v pozni antiki, ko sta lika Marije, Kristusove matere, in Eve, »matere vseh živih«, predstavljala pozitivni in negativni simbol ženske. Govori o tem, kako se je vzhodna cerkev spominjala Marije in kako je bila upodobljena v Koranu. Nadalje razlaga, kako je paradoks Marije kot device in matere oblikoval prav tako paradoksalen katoliški pogled na spolnost in nenazadnje, kako je reformacija zavrnila čaščenje Marije, hkrati pa omogočila, da je bila vzor vere protestantom. Knjiga se naposled dotakne tudi o Marijine vloge v politični in družbeni zgodovini ter njenem mestu v umetnosti.

Retrospektivni pregled števil­nih tematik, obravnavanih v pričujoči knjigi, nam nakaže različna področja zgodovine, za katera je osrednja vloga Marijinega lika nepogrešljiv interpretacijski ključ. (Jaroslav Pelikan)

Marija, tako Pelikan, je ženska za vse čase (prim. »Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi.« Lk 1,48). Takole pravi: »Skoraj dvajset stoletij se že te besede iz Magnificata uresničujejo znova in znova, in doslej so si le najbolj grobi upali biti izjeme. Retrospektivni pregled števil­nih tematik, obravnavanih v pričujoči knjigi, nam nakaže različna področja zgodovine, za katera je osrednja vloga Marijinega lika nepogrešljiv interpretacijski ključ. Vera ali nevera opazovalca pri tem ne igra vloge; tudi tisti, ki sami nimajo ali ne zmorejo vere, morajo namreč doumeti vero drugih dob, če te želijo zares razumeti. Zgodovino duhovnosti in pobožnosti Zahoda je ne­mogoče razumeti brez upoštevanja vloge Device Marije.«

El Greco, Ikona Zaspanja Device Marije, 16 stoletje. Koimisis tis Theotokou, Ermoupolis, Siros. VIR: Wikimedia

»V svoji funk­ciji predstavnice človeškega rodu je Marija […] edinstveno izrazila občutljivo razmerje med Božjo milostjo in človekovo svobodo, ko je s svojo prostovoljno privolitvijo v Božji načrt odrešenja po njenem Sinu, "Zgodi se mi po tvoji besedi", sprožila sosledje dogodkov, ki so nazadnje, s Kristusovo smrtjo in vstajenjem, pripeljali do odrešitve človeštva in njegove zmage nad grehom in smrtjo. Marija je zmagala nad slehernim grehom – izvirnim in dejanskim – prek enkratnega daru, ki ga je prejela zaradi zaslug Jezusa Kristusa: namreč tega, da ji je bilo zaradi njenega brezma­dežnega spočetja prizaneseno z bremenom izvirnega greha.«

O avtorju

Jaroslav Pelikan [1923-2006] je bil sterlinški zaslužni profesor zgodovine na univerzi Yale, prejemnik številnih častnih doktoratov univerz po vsem svetu ter nagrad in odličij številnih akademskih združenj in ustanov. Leta 1983 je prejel Jeffersonovo nagrado, najvišje priznanje vlade ZDA za delo na področju humanističnih ved, leta 1989 pa je od Ameriške akademije za religijo prejel Nagrado za odličnost. Od leta 1994 je bil član Predsednikovega odbora za umetnost in humanistične vede, od 1994 do 1997 pa predsednik Ameriške akademije znanosti in umetnosti.