Uprizoritev drame Talka pisatelja Paula Claudela je bila zasnovana za cistercijanski samostan v Kostanjevici, kajti tudi v Claudelovi zamisli se glavnina igre odvija v svetem samostanskem prostoru. Za Festival Ljubljana (v petek, 10. julija) pa je za samostanski vrt in hodnike služilo predverje ljubljanskih Križank in s tem je bil razkrit poudarek drame, da bo namreč delo spregovorilo o najglobljih plasteh človeške duše.

Anuša Kodelja kot Sygne in Gregor Čušin v vlogi barona Toussaint Turelure (fotografije: Barbara Čeferin/APT Novo mesto)
 
Zgodba se odvija v septembru l. 1812, ko je bil Napoleon še v Moskvi in ko Francija še ni zacelila globokih ran svoje krvave revolucije. Glavni junakinji Sygne de Coûfontaine je znova uspelo pozidati družinski grad in odkupiti cistercijansko opatijo, v kateri ležijo vsi njeni pobiti dragi. Eden izmed njih je bil izvzet, daljni bratranec Georges de Coûfontaine, ki je ostal zvest kralju in se je sedaj vrnil iz tujine. Med njima se prebudi zelo lepa romanca, saj gre za dvoje ranjenih in ljubečih se bitij, tako si vzajemno podarita roko. Za Claudela gre pri takšni obljubi iz čiste ljubezni za neke vrste skrivno poroko, saj izraža čisto podaritev dveh oseb, zato je zanj še bolj obvezujoča kot tista, ki je sklenjena uradno pred Cerkvijo. Prav to pa povečuje napetost igre.
V drami nastopi pravi zaplet, ko Georges razkrije svoji dragi, da je iz ujetništva osvobodil papeža Pija in ga skril v opatiji. Dramatičnost se stopnjuje, kajti za skrivna stanovalca samostana zve baron  Toussaint Turelure, sin služabnice de Coufontaineovih, tudi  bivši novic samostana, ki pa je postal revolucionar in kot tak pobil vse Sygnine sornike. Baron, ki se je povzpel do prefekta pokrajine Sene Marne, izsiljuje Sygne s poroko, s katero bi lahko rešila življenje svetemu očetu kot tudi svojemu ljubljenemu bratrancu. Sygne tako postane »talka« svojega izsiljevalca.
Toda največja talka je Sygne sebi sami, se pravi svoji vesti. Kajti njen duhovni voditelj, duhovnik Badilon, ji pravi, da te žrtve od nje Bog ne zahteva, pa vendar, če se bo žrtvovala, bo rešila svetega očeta Cerkve in tudi še zadnjega predstavnika iz rodbine de Coûfontaine.
Claudel svojo dramo stopnjuje naprej, zakaj vprašanje je, katera ljubezen je globlja, bližja večnosti in s tem tudi bolj Božja. Kaj pomeni ljubiti kakor Kristus? Claudel je v zasnovi te drame postavil na oder podobo križanega, ki spremlja glavno junakinjo, ki pade na kolena in moli: »Naj gre ta kelih mimo mene!« Ter potem še dodajo: »Ne moja, ampak Tvoja volja se zgodi!«
Protagonistka nadaljuje svojo pot k podobnosti s Kristusom, ker se odloči, da sprejme nase tudi greh svojega izsiljevalca, morilca njenih dragih. Ne samo, da se z njim poroči in mu rodi otroka, ki bo nasledil ime in imetje njene rodbine, njena evangeljska ljubezen do sovražnikov gre celo tako daleč, da prestreže smrtno nosno kroglo, se pravi, da zanj resnično podari svoje življenje.
Njen pravi izvoljenec, Georges pa vztraja v ponosu moškega, tudi v zvestobi rojalista, zato se želi maščevati, da bo opral ta svoj ponos. Sam že na začetku drame pove: »Ko ljubiš globoko, je zelo težko odpuščati«. Tudi Sygne ve, da vsega človek ne more odpustiti, zato na rotenje svojega nasilnega moža, ko moleduje za odpuščanjem, samo molči. Popolno lahko odpušča samo Bog, človeku pa ostane, da se lahko žrtvuje in ljubi.
Te najvišje ljubezni, ne zmore vsak človek, saj gre za mistično ljubezen, ki jo lahko vsak sprejme le v svoji čisti svobodi, nihče mu je nima pravice ukazovati.


Pavle Ravnohrib kot duhovnik Badilon

Tokratno postavitev Claudelove drame spremljajo komentarji francoskega psihoanalitika Jacquesa Lacana, ki je napisal razmišljanje k trilogiji, kamor spada tudi Talka. Fragmenti njegovega besedila najprej gledalcu pomagajo, da postaviti prizore v zgodovinski okvir, potem pa ga na obzorju svoje teorije o grški tragediji usmerja v nujen izhod, ki je smrt. Smrt je za Lacana edino absolutno, kjer se lahko uresniči najgloblja Želja. Toda s tem Lacan spregleda še globlji krščanski vidik Claudelove drame, drame mistične ljubezni, ki pravi : umreti tudi za svojega sovražnika in ga iti poprej iskat še v njegovo temno grešnost! Tega Lacan ni mogel razumeti. Tudi veliki krščanski pisatelj Bernanos ne, zato mu ta drama ni bila blizu. Vendar je Bernanos kot katoliški romanopisec imel prav, Claudelove drame ne morejo predstavljati socialnega programa krščanstva, kajti takšnega izjemnega mističnega daru ljubezni, je lahko deležno le čudežno bitje, ki je žensko srce.
Igralci Gregor Čušin kot baron Toussaint Turelure, Pavel Ravnohrib kot duhovnik Badilon in Janez Hočevar kot papež Pij so na izjemni višini in posegajo v sam vrh slovenskega gledališča. Toda tudi mladi iz AGRTFja presenečajo, posebno še Anuša Kodelja kot Sygne in Borut Doljšak kot Georges. Projekcije so režiserju Matjažu Bergerju dodatno pomagale, da je pokaz svoj veliki talent. Predstava pa kot celota v svoji zasnovi kot tudi v svoji izvedbi gledalcu pomaga, da bo o Talki še razmišljal in da jo ne bo mogel pozabiti.


Ob Anuši Kodelja v vlogi Georga nastopi Borut Doljšak.

Predstava Talka novomeškega Anton Podbevšek teatra bo spet na sporedu septembra v samostanskem kompleksu na Kostanjevici (datume pšredstav najdete na njihovi spletni strani).