Pred kratkim se je name obrnila prijateljica, ki je potarnala, da si zelo želi neke krščanske družinske skupnosti, a bi za karkoli težko prepričala moža, ker mu je to tuje. Družbo bi že, samo ne ve čisto, kaj naj z družbo, ki je nabrana ravno okoli duhovnosti. Tako ali tako so najbrž vsi čisto preveč pobožni. Druga prijateljica se je spreobrnila, fant ji sicer sledi, a zelo počasi. Pravi celo, da se s tem ukvarja samo zaradi nje. Tretja prijateljica mi potarna, da živijo čisto blizu kapele, a je samo ona tista, ki si želi iti kdaj med tednom k maši ali adoraciji. Za moža je nedeljska maša čisto dovolj.

Vsemu temu naj seveda dodam, kako se vsake kvatre razjezim tudi sama. Zakaj moramo biti žene steber duhovnosti v naših družinah?! Seveda mi slaba volja ni nič koristila. Še bolj me je obračala stran od bistva, ki pa je vredno, da ga postavim pod drobnogled. A še preden sem se aktivistično zagnala v reševanje moške duhovnosti, sem se želela umiriti v sebi.

Mamin mo...