Zemeljsko slovo s. Cecilije Rode, sestre kardinala Rodeta (1929–2024)
Zemeljsko slovo s. Cecilije Rode, sestre kardinala Rodeta (1929–2024)
S. Cecilija, ki se je rodila 17. januarja 1929 na Rodici pri Domžalah, je bila med drugim kar nekaj let misijonarka med gobavci v Iranu, pozneje svetovalka pri vodstvu svetovnih sester usmiljenk v Parizu. Leta 2004 se je vrnila v Mengeš, zadnjih 12 let pa je preživljala v Domu sv. Katarine v Mengšu.
Veliko je molila
Medicinska sestra in njena sosestra usmiljenka s. Metka Tušar, ki je v Domu sv. Katarine med drugim skrbela tudi zanjo, je za Družino povedala: »S. Cecilija je bila izredno skrbna, natančna in razgledana ter izredno širokega srca. Vedno jo je zanimalo, kako se počutijo drugi stanovalci. Skrbelo jo je tudi za naše sodelavce in njihove družine. Vse je vedno izročala v molitev.«
Potrpežljivo prenašala križ bolezni in starosti
Dokler so ji to dopuščale moči, je opravljala manjša dela v domu in skrbela za tamkajšnjo kapelo, nadaljuje s. Metka: »Potrpežljivo je prenašala križ bolezni in starosti. V zadnjem tednu, ko je čutila, da se približuje zemeljsko slovo, se je vsakemu, ki jo je obiskal, nasmehnila, ga pokrižala in ga blagoslovila.«
Veliko let preživela v tujini
Sestra Cecilija Rode, ki je leta 2020 obhajala 70 let redovnih zaobljub, je veliko poklicnega življenja preživela v tujini. Študirala je v Argentini, kjer je tudi postala sestra usmiljenka. V njej je tlela želja po misijonarskem delu. Pot jo je vodila v Iran, kjer je 12 let delovala v naselju gobavcev. Kot profesorica geografije je prenašala znanje na mlajše generacije. Kot je dejala, so bila to njena najlepša leta. Nekaj časa je živela tudi v Franciji, v hiši sester usmiljenk.
O delu v muslimanskem svetu
V pogovoru za tednik Družina s Ksenjo Hočevar pred desetimi leti (37/2014) je o svojem delu med muslimani povedala: »Ko sem leta 1971 prišla v misijone, stara sem bila 'že' 42 let, sem učila v šoli Jeanne d'Arc v glavnem mestu Teheran. Velika šola s 1600 učenkami je bila last sester usmiljenk, a so jo obiskovale v glavnem muslimanke, dekleta iz bogatejših družin. /…/ Ko sem se malo naučila iranskega jezika, so me poslali na sever v mesto Tabriz, zaupali so mi otroški vrtec. /…/ Ljubezen premaga mnogo ovir, kretnje dopolnijo, česar jezik ne zna povedati. Po štirih letih sem odšla v gobavsko naselje, v njem je živelo okoli 600 prebivalcev. Niso bili vsi okuženi, otroci te bolezni ne podedujejo.«