»Vesel sem, da današnjo slavljenko, stoletnico, slavimo tukaj v naši stolnici, ki je tako tesno povezana s Cvetano Priol, saj je tukaj v križni kapeli izrekla svojo življenjsko izročitev Bogu. Globoko je doživljala, da jo je Bog pri krstu naredil za svojega otroka, da je postala ljubljena hči, 'nad katero ima Bog veselje'.« V tem je izvor Cvetaninega poslanstva. Sebe je doživljala kot 'otroka Cerkve' in njemu se je želela darovati: za škofa, duhovnike in redovnice. »Želela je, da bi njeno življenje bilo dar zanje,« je v nagovoru povedal nadškof.

FOTO: Karlo Smodiš

Odnos do Boga poln zaupanja

Kot je dejal, je bil Cvetanin odnos do Boga otroški, pristen, poln zaupanja. Zavedala se je, da je na začetku tega odnosa Bog, ki je prvi naredil korak, kot znamenje ljubezni. Zato je zapisala: »Iskal si me, Gospod pred mnogimi leti in klical si me že v mladosti. Izbral si me za otroka zase in me vodil skozi jasnine in temo, srečo in dvome. Po dolgih letih si mi pokazal moj cilj in moj poklic. Ti brezmejna modrost, ki vodiš naše življenje, ohrani nam vodnike!«

Posebno prihajanje Gospoda k njej je čutila pri sv. maši, pri sv. obhajilu in pri češčenju najsvetejšega. Sama Cvetana pravi: »Kolikokrat sem to izkusila in iz tega prejela moč, tolažbo in oporo«. Nadškof Cvikl je posebej izpostavil tri poudarke in lastnosti, ki »najbolj označujejo našo božjo služabnico Cvetano«. Bila je laikinja, trpinka in mistikinja.

Nadškof Cvikl: »Našla je svoje mesto v Cerkvi, biti ljubezen v srcu svoje matere Cerkve.« FOTO: Karlo Smodiš

Laikinja v službi Cerkve

»V mladosti je Cvetana želela iti v misijone, a je morala zaradi krhkega zdravja to misel opustiti. Svoj poklic je doživljala kot poslanstvo verne krščanske laikinje, ki želi biti priča Gospoda v Cerkvi in svetu. V tem je podobna sveti Tereziji Deteta Jezusa, ki je prav tako želela biti misijonarka, želela je obhoditi ves svet, da bi pričevala za Božjo ljubezen, a je zaradi bolezni spoznala, da je njen poklic »biti ljubezen v srcu Cerkve moje matere«. Našla je svoje mesto v Cerkvi, biti ljubezen v srcu svoje matere Cerkve,« je Cvetanino pot orisal nadškof.

Bolniška postelja postane oltar

»Božja služabnica Cvetana je že v mladosti hudo zbolela in prebolela nekaj hudih bolezni. Pozneje je nekaj let zapored preživela na bolniški postelji. Sama pravi, da je bolniška postelja postala 'oltar', na katerem se je darovala Gospodu. Ni se jezila, ko so prihajale bolezni, ampak je v teh preizkušnjah videla dar iz nebes, saj pravi: 'Če bi morala trpeti 1000 let, bi jih z veseljem pretrpela, ker te neizmerno ljubim … Ljubim te do utrujenosti, Gospod, in se ti zahvaljujem za vse, kar si dal ubogemu otroku, svoji stvari – ti čudovita ljubezen. Oh kako si želim delati za duše. Hočem se žrtvovati v ta namen'.« Tako nadškof o Cvetaninem darovanju trpljenja.

Ni se jezila, ko so prihajale bolezni, ampak je v teh preizkušnjah videla dar iz nebes. (Alojzij Cvikl, mariborski nadškof)

Doživljala je skrivnostne mistične trenutke

»Božja služabnica Cvetana pa je bila tudi mistikinja, saj je veliko pretrpela. Sama je zapisala: »Poglej prebodene roke, poglej prebodeno srce. Ljubezen, ki ne omaguje. Ljubezen, ki osrečuje, ki se darovala je zate«. V tej celostni podaritvi je našla srečo in notranji mir. Zanjo je bila vera vse: vsakodnevno življenje, veselje, trpljenje in preizkušnje … V mističnih trenutkih je doživljala, kako se k njej sklanja usmiljena Božja ljubezen. Iz njenih zapisov lahko hitro ugotovimo, da je bil zanjo Bog najprej ljubezen, ki se njej in vsem, ki so odprtega srca, osebno razodeva.«

FOTO: Karlo Smodiš

Vabilo za zatekanje k Cvetani 

»Ko se nocoj, ob stoti obletnici njenega rojstva, Bogu zahvaljujemo za to čudovito pričevalko preprostega in globokega odnosa z Bogom, prosimo Gospoda, da bi tudi mi lahko doživljali našo vero kot ljubezensko zgodbo med nami in Gospodom, in da bi ta vera postala dejavna v našem življenju, besedah, molitvi … Naj ne bo samo naša vzornica, naj postane tudi naša sopotnica in naša priprošnjica. Ob smrti moje mame sem z veseljem opazil na njeni nočni omarici podobo božje služabnice Cvetane. K njej se je priporočala v težkih dneh bolezni in Gospod ji je naklonil, da je bila skoraj do zadnjega trenutka pri zavesti in je lahko svojo smrt doživela kot izročitev Gospodarju življenja. Bolj, ko se ji bomo priporočali, prej jo bomo lahko častili kot blaženo in našo priprošnjico pri Bogu,« je nadškof Cvikl sklenil nagovor.

FOTO: Karlo Smodiš

Mariborski stolni župnik Marko Veršič je na koncu maše, preden so se v procesiji ustavili ob sliki božje služabnice Cvetane Priol, napovedal njeno leto, ko se je bodo še posebej spominjali, saj bo 11. avgusta naslednje leto minilo 50 let od Cvetanine smrti in po prepričanju mnogih vernikov njenega srečanja s Kristusom. Ob tem je vse povabil, naj se obračajo nanjo v svojih stiskah in zahvalah.