Zelo dobro sem razumel, da ne gre za zahtevnost na področju poznavanja obnovitvenih del objektov, prirejanja dogodkov, ki nimajo jasne oznanjevalne note, odličnega religioznega servisiranja ipd. V želji po »zahtevnih vernikih« sem prepoznal kristjane, ki so željni Kristusa, njegove besede, njegove navzočnosti v zakramentih, v občestvu; tiste, ki se te želje dobro zavedajo, in tiste, ki sicer iščejo to, kar je Kristus, a to iščejo na varljivih mestih. Razumel sem, da gre za tiste, ki so zahtevni na področju, ki se nanaša na Boga. S tega vidika je želja tistih faranov poštena: kakor se od kuharja pričakuje dobra jed, se od duhovnika pričakuje dobro pričevanje za Gospoda.

Zdi se mi, da zahtevni verniki v tem, kar se nanaša na Boga, dajejo najprej veliko spodbudo za osebno vero posvečenih. Že apostol Pavel je zapisal, da se želi okrepiti v občestvu vernih kristjanov v Rimu, ko bo skupaj z njimi sodoživljal vero, ki je vsem skupna (prim. Rim 1,12); Jezus si je v Getsemaniju žel...