Foto: Tatjana Splichal

Ste poročeni, imate dva otroka. Kaj vam pomeni družina?
Vse na svetu. Ko se poročiš in dobiš otroke, se ti prioritete bistveno spremenijo. Če prej o teh stvareh le govoriš, si potem za prihodnost dolžan skrbeti, da imajo tvoji otroci hrano in streho nad glavo. Vesel sem, da imam tako dobro ženo, ki me podpira. Nimam problemov glede najinih usklajevanj, koliko otrok in kaj si želiva. Glede otrok sva blagoslovljena in s tem nisva imela nikoli težav. Imava kar nekaj prijateljev in znancev, ki se trudijo in so v težkem položaju, prav zato sva Bogu še toliko bolj hvaležna za ta dar, ki ga imava.

Imam pravi podatek, da je na poti tretji otrok?
Res je. Rok je novembra, in če Bog da, se bomo veselili tretjega otroka.

V uvodu v volilni program, politiko primerjate s starševstvom, z očetovstvom in materinstvom. Politika naj bi skrbela za dobrobit naroda, ne samo za jutrišnje potrebe, ampak tudi za to, kaj bo čez 5, 10, 20 let?
Mislim, da je ta primerjava na mestu. Tako kot morata oče in mama skrbeti za družino, da čez mesec preživi in poskrbeti, kako bodo stvari tekle čez nekaj let: streha nad glavo, šolanje in podobne stvari, je politika zelo podobna stvar, samo na mnogo širšem področju. To je skrb za dobrobit države in vseh njenih državljanov. Sam jemljem politiko kot nekaj zelo plemenitega, da skrbiš za skupno dobro, za razvoj skupnosti in da od tega razvoja vsi ljudje nekaj imajo. Če razumeš politiko kot poslanstvo, potem je delo v politiki izjemno lepo.

Kateri so danes ključni problemi Slovenije?
Če sem zelo konkreten in se oprimem podatkov Evropske komisije, OECD, domačega UMAR ipd., v prihodnjih desetih letih Slovenijo čakajo trije ključni izzivi. Prvič: staranje prebivalstva, drugič: visok javni dolg in tretjič: ne najbolj spodbudno in predvidljivo poslovno okolje. To so trije izzivi, s katerimi se mora politika nujno soočiti, če želi stvari premakniti naprej.
Če ne bomo nič spremenili glede staranja prebivalstva, potem bomo leta 2050 deveta najstarejša država na svetu. Povprečna starost mame, ki rodi otroka, je zdaj že preko 30 let, rodnost je 1,5 otroka na mamo, kar je malo celo v primerjavi z Evropsko unijo. To je zaskrbljujoče. Posledice tega se kažejo pri pokojninskem sistemu, ki je nevzdržen, in pri zdravstvenem sistemu, ko vedno več starejših potrebuje primerno oskrbo, kar je še dodaten pritisk na sistem, ki že zdaj ni dober. Zato je potrebna družinska politika. Če želimo več veselja do življenja, več otrok, večjih družin, je potrebno sprejeti tudi ustrezne ukrepe. Če sprašujete mlade, zakaj se ne odločijo za družino, za več otrok, izpostavljajo službe, stanovanja in pa pozitiven odnos družbe do usklajevanja poklicnega in družinskega življenja.
Drug pomemben izziv je velika zadolženost. Leta 2008 smo imeli 23 % BDP našega javnega dolga, zdaj ga imamo okrog 75 %. Problem je izrazit skok navzgor. In če smo to izgubljeno desetletje, ki smo ga zdaj, upam, zapustili, preživeli s tem, da smo se zadolževali, je problem v tem, da če pride nova kriza, nimamo več manevrskega prostora, da bi sedanji standard lahko vzdrževali z dodatnim zadolževanjem. Še en podatek je zanimiv: Slovenija je danes bolj zadolžena, kot je bila Jugoslavija ob razpadu. Jugoslavija je imela leta 1989 16 milijard evrov dolga, Slovenija ga ima danes 30 milijard, in to nam vsako leto povzroči za dodatno milijardo obresti, kar je vsako leto za en drugi tir. To so bremena, ki jih nalagamo prihodnjim generacijam, s katerimi se bomo morali v prihodnosti soočiti.
Tretji izziv je, da ustvarimo pogoje za močno gospodarstvo. Tukaj je treba poenostaviti stvari, saj je v državi preveč predpisov, predvsem pa moramo zmanjšati obdavčitev plač. Včasih se zdi smešno, da so plače v Sloveniji bolj obdavčene kot alkohol, kot dobiček in podobne stvari. Prioritete so malo narobe postavljene.

Imate kakšne konkretne rešitve za demografski problem, za to, da mladi ne bi več odhajali v tujino? Verjetno gre tu za sistem veznih posod različnih družbenih dejavnikov …
Tukaj morava biti zelo poštena. Kdorkoli bo govoril, da obstaja čarobna paličica, s katero bomo ta problem rešili čez noč, bo lagal. Problem je zapleten in ga je treba reševati na več področjih.
Mladi torej želijo službe, stanovanja, pozitiven odnos družbe. Mladi si želijo, da bi lahko v Sloveniji uresničijo svoje talente. Ker država visoko izobraženim ne ponuja možnosti, gredo ti mladi priložnosti iskat čez severno mejo. Stvari je treba spremeniti v temelju. Jaz si ne želim, da bi bila Slovenija recimo država podizvajalcev nemške avtomobilske industrije, z nizkimi plačami in slabimi službami, ampak moramo stremeti k temu, da bomo v Sloveniji imeli delovna mesta z visokimi plačami, tako kot jih ima recimo Irska. Če greste tja, že po stolpnicah vidite, katera podjetja tam delujejo. Morali bi se prizadevati za to, da bi ta visoko tehnološka podjetja privabili v Slovenijo. Prvi ukrep je, da spremenimo našo davčno politiko. Pri nas je delo preveč obdavčeno. Mi predlagamo dvig splošne dohodninske olajšave na 8.077 evrov, s čimer bi se neto mesečne plače vsem dvignile najmanj za 50 evrov neto, kar je 600 evrov na leto. Prispevki za pokojninsko in zdravstveno blagajno se ob tem ne bi zmanjšali in tudi strošek za gospodarstvo se ne bi povečal. Naša rešitev je torej večji neto ob istem bruto.
Zdaj bo kdo vprašal: »Ja, kako boste pa pokrili ta izpad iz proračuna?« Naš odgovor je, da ko ljudem ostaja več v žepih, bodo tudi več trošili. Za vsako stvar, ki jo kupijo, plačajo davek na dodano vrednost in tisto, čemur bi se država odpovedala pri plačah pri dohodnini, to bi dobila nazaj preko domače potrošnje z davkom na dodano vrednost. Seveda, večja potrošnja pomeni tudi več zahtev za proizvode, za storitve … To so spet nova delovna mesta in nova vplačila v pokojninsko in zdravstveno blagajno.
Skratka, celoten nabor ukrepov je potrebno izpeljati, da bomo v Sloveniji lahko imeli višje plače, da bo Slovenija zanimiva tudi za visoko tehnološka podjetja.
Kar zadeva stanovanja, je treba najti način, da bodo mladim dosegljiva. Socialna stanovanja so mladim praktično nedosegljiva, ker so zasedena. Postavljeni so pred dejstvo, da si ga ne morejo privoščiti, najemnine pa so zelo visoke. Država bi lahko dala pomoč pri kreditih, prav tako bi lahko povečali fond za neprofitna stanovanja.
Tretji element je usklajevanje družinskega in poklicnega življenja. Na papirju imamo stvari dobro urejene, a se v praksi ne izvajajo. Številne mame, ki iščejo službo, sprašujejo, koliko otrok imajo, če bodo imele še kakšnega, problemi so bolniške … Vse to so dejstva, s katerimi se moramo kot družba soočati.

Marsikdo meni, da je vaš gospodarski program preveč liberalen in premalo socialen.
To je etiketa, ki nam jo ves čas lepijo zlasti socialisti, ali pa levi blok slovenskega političnega prostora iz enega samega razloga: ker smo za ukinitev dogovorne ekonomije. Slovenijo v sedanjo situacijo ni spravila nevidna roka trga ali nek divji kapitalizem in liberalizem, ampak dogovorna ekonomija.
Poglejte zadnjo bančno krizo. Katere banke so bile v težavah? Državne! Kjer so se fantje dogovarjali, komu bodo dali milijonske kredite brez kritja. Banke v privatni lasti, ki so poslovale po tržnih načelih, niso imele težav. Se pravi, zelo jasno zavračam ta očitek, da smo neoliberalci, da je naš program preveč liberalen … Naš program je tipično krščanskodemokratski, po zgledu nemške krščanske demokracije in temelji na socialno-tržnem gospodarstvu. To pomeni, da je država dolžna ustvariti pogoje, da mi svoje talente lahko uresničimo, hkrati pa nam je dolžna zagotoviti tudi varnost takrat, ko se zaradi objektivnih okoliščin znajdemo v težavah: zbolimo, izgubimo službo ... To je model, ki ga zagovarjamo.
Od mene ne boste nikoli slišali, da zagovarjam privatizacijo vsevprek, da bo nevidna roka trga za vse poskrbela … Tega ne trdim. Se je pa izraz liberalizem in neoliberalec izoblikoval v Sloveniji kot neke vrste psovka, ki skriva vse, kar je v samostojni državi narobe: od privatizacije, propadanja podjetij, kraj in tako naprej. Vse to so spravili pod besedico, da je za to kriv neoliberalizem, resnica je drugje. Za vse to so krivi ostanki socializma in dogovorna ekonomija. In naš cilj je zgolj prinesti normalnost v Slovenijo, tisto, kar imajo v Nemčiji in v Avstriji. O njih nihče ne trdi, da so te države, po katerih se zgledujemo, države divjega liberalizma.

Med prednostne naloge postavljate prenovo pravosodja in pravno urejeno državo. V preteklem letu je bilo kar nekaj govora o odločbi o financiranju osnovnega izobraževanja. Kakšno je vaše stališče do implementacije odločitve ustavnega sodišča, ki je odločilo, da morajo biti zasebne osnovne šole z javnim programom 100% financirane?
Sodite politike po njihovih dejanjih, ne po besedah! Levica nam ves čas govori, da so za enakopravnost, ko pa dejansko pridemo do točke, kjer bi morali to enakopravnost uveljaviti, in ko ugotovijo, da to niso njihovi ljudje, takrat pozabijo na enakopravnost in iščejo ustavne obvode za to.
Kar se tiče šolstva, ki ga omenjate, je bilo sporočilo ustavnega sodišča jasno: za enako delo sledi enako plačilo. Javno veljavni program, ki ga je država predpisala, je potrebno plačati enako v zasebni in javni osnovni šoli. Pika. Ni nobene debate. Mi smo to ves čas v parlamentu tudi zagovarjali.
Glede pravosodja menim, da je to edina veja oblasti, ki ni šla skozi tranzicijo, ker so v njej še vedno sodniki, ki so bili vzgojeni in izobraženi v bivšem sistemu. Posledice te mentalitete se čutijo še danes. Če želimo stvari spremeniti, je temeljna stvar, da dobimo resnično neodvisne sodnike. Poti sta dve: z drugačnim kadrovanjem in spremembo sodnega sveta. Sodniki imajo namreč večino in sami sebe imenujejo. Mi predlagamo drugo pot: poskusni mandat, kjer kandidat za sodnika pokaže, da sodi neodvisno, šele potem dobi stalni mandat.

Zdi se, da danes mnogi mladi ne čutijo domovine, njene kulture in izročila kot nekaj svojega, kot nekaj dragocenega, kot neko vrednoto. Kako dvigniti to zavest in ljubezen do domovine, da ne bi zaradi boljšega dela odhajali v tujino in tam tudi ostali?
Če želimo odpraviti težave, moramo najprej poiskati vzroke, zakaj mladi ne spoštujejo domovine, ali se do nje obnašajo tako pišmevuhovsko. Po moje sta razloga dva: dvojni standardi in dvojna merila. Ko prižgejo zvečer poročila in vidijo, kako odmevni primeri na sodiščih padajo in se velikim ribam nikoli nič ne zgodi …, to zagotovo ne vzbuja spoštovanja do države, do okolja, kjer bi za vse veljala enaka pravila. Prva stvar: treba je vzpostaviti enaka pravila za vse.
Druga stvar je, da moja mlada generacija ne pozna vzrokov, zakaj je Jugoslavija razpadla in zakaj je nastala samostojna Slovenija. Samostojna Slovenija se danes zdi mladim samoumevna. Kar pa je samoumevno, po navadi ne ceniš tako kot tisto, kar si je bilo potrebno priboriti.
Jaz sem otrok samostojne Slovenije, prvi razred osnovne šole sem začel obiskovati v Jugoslaviji, končal sem ga v samostojni in neodvisni Sloveniji. Lahko vam povem, da nas ne v osnovni šoli, ne na gimnaziji, ne na fakulteti o teh procesih osamosvajanja niso naučili nič. Mladi torej ne vedo, kaj je sploh razlog za razpad Jugoslavije in kako je nastala Slovenija.

Zakaj je tako?
Zato, ker se v učnih načrtih to postavlja vedno na konec šolskega leta, ko velikokrat zmanjka časa. Drug problem je, da čutijo učitelji zelo veliko stisko pri poučevanju tega, saj imajo občutek, da je to politično obarvana tema. Če govorijo zelo naklonjeno o osamosvojitvi, nekateri dobijo občutek, da govorijo pozitivno o desnih političnih strankah, če govorijo negativno, imajo spet drugačne probleme. Skratka, ta njihov občutek politične obremenjenosti jih potiska v smer, da če le ni nujno, stvar zelo zbanalizirajo ali minimalizirajo.

Vsake volitve znova stranke poudarjajo, da bodo same presegle ideološke delitve, resničnost pa je potem precej drugačna. Marsikomu se zdi, da je razdeljenost naroda vedno globlja. Kako preseči to razdeljenost, ki včasih meji že na sovraštvo?
Veste, kaj je žalostno? Da sem pričakoval, da bo ta mlada generacija manj obremenjena in se bomo laže pogovarjali o zgodovinskih dejstvih. Če pa vprašaš Luko Mesca, so stvari samo še bolj divje, še bolj agresivno interpretirane, kar je vsekakor zaskrbljujoče. Po moje je škoda, da politiki skušajo drug drugega prepričevati, kdo ima bolj prav. Po moje lahko politika za razčiščevanje in spravo največ naredi, če ustvari pogoje, da zgodovinarji lahko opravijo svojo nalogo, zberejo vse podatke in to zapišejo v zgodovinske knjige. Na dolgi rok bo to največja korist za narod. Če mi stvari danes ne moremo razrešiti zaradi tega, ker nekaterim političnim strankam ustreza, da netijo politične napetosti in gradijo na ranah iz preteklosti, potem je jasno, da je nemogoče priti do sprave in resnice.
Eden zadnjih primerov, ki se ga spomnim, je, ko smo sprejemali Zakon o kazenskem postopku (ZKP) in smo na željo številnih, prizadetih zaradi prejšnjega režima, predlagali amandma, da kdor je bil po krivem obsojen in so mu bile povzročene krivice v prejšnjem režimu, lahko ponovno (op. ur.: do leta 2021) odpre postopek pred slovenskim sodiščem in dokaže, da je nedolžen. Rok za te stvari je namreč potekel leta 2012. V tem času so nekateri v arhivih pridobili nova gradiva in bi radi »oprali« ime v zdajšnjem času. In ne morete verjeti! Najmlajši poslanci Socialnih demokratov so nas najbolj silovito napadli, češ da gre za rehabilitacijo domobranstva in tako dalje.
Moja stranka si bo prizadevala, da bomo ustvarili pogoje, da bodo umrli in umorjeni dostojno pokopani, da bodo zgodovinarji lahko konkretno opravili svoje delo, in če že naša generacija ne bo mogla doseči sprave, da jo bodo lahko generacije čez 50, morda 100 let. Vsaj mi moramo postaviti te temelje.

Tudi pri strankah, ki so jim krščanske vrednote bližje, je bil v preteklosti marsikdo razočaran zaradi medsebojnih nesoglasij. Kako si boste vi prizadevali za sodelovanje in dialog?
Kristjani, že zlasti tisti, ki smo v politiki, smo prvi poklicani, da pričujemo z zgledom. Strinjam se z vami, da je bilo zlasti na desni strani v preteklosti preveč razdeljenosti, preveč konfliktov, ki so nas vse skupaj slabili. Zato je bila ena mojih prvih potez, ko sem prevzel dolžnosti predsednika stranke, da sem te napetosti umiril in se sestal z vsemi predsedniki desnih strank in jim v obraz povedal, da ne vidim smisla, da se medsebojno obtožujemo in napadamo. Marsikaj krivičnega je bilo izrečenega na naš račun, morda smo tudi mi koga po krivem obsodili, ampak to medsebojno obsojanje ne pelje nikamor več, ker normalni desni blok slovenske politike slabi in ne bo mogoče spremeniti stvari v družbi. Če nam je pomembno, kdo je komu kaj rekel, namesto tega, da bi skupaj nekaj naredili za celo Slovenijo …, potem se moramo vprašati, kam smo prišli. Zato dokler bom jaz vodil stranko, jo bom usmerjal v prihodnost. Predvsem je potrebno iskati potencialne partnerje, podobno misleče, s katerimi lahko to storiš. Je pa jasno, da se o vseh stvareh ne strinjamo, da so med nami razlike, ampak iščemo predvsem skupne točke.

V javnosti se deklarirate kot kristjan. Kaj za vas pomeni biti kristjan in politik?
Zdi se mi, da je biti politik v samem bistvu tisto, kar nas tudi naša vera uči. To je: kolikor je v tvoji moči, naredi kaj dobrega za skupnost, za skupno dobro. Kot sem že uvodoma dejal, politika v pozitivnem pomenu je točno to: delo za skupno dobro. Smo pa kristjani zelo velikokrat postavljeni pred težke preizkušnje. V politiki je veliko odločitev, ko izbiraš med slabimi in manj slabimi odločitvami. Malokrat smo postavljeni v čiste situacije, kjer bi se lahko odločali med dobrim in slabim. Številni kristjani to vidijo kot nenačelnost in so zlasti do kristjanov v politiki neizprosni in nam postavljajo zelo visoke standarde. To nas spodbuja, da v največji meri delamo dobro, seveda pa smo tudi mi, ki smo v politiki, samo ljudje. In vsak kdor dela, tudi greši.

Molite za politike?
Molim. V tem času je posebna devetdnevnica, v naši fari smo začeli s posebno molitvijo za politike …

Za leve in desne?
Za leve in desne. Jaz mislim, da je molitev potrebna, predvsem je potrebna molitev za zdravo pamet in za modro odločanje v ključnih trenutkih. In to potrebujemo levi in desni. Vesel pa sem tudi vseh tistih ljudi, ki jih srečujem in, ki molijo zame in za Novo Slovenijo, da bi bolje delali, da bi se Slovenija hitreje premikala. Tem sem še posebej hvaležen.