V zadnjem letu so slovensko javnost vznemirile obtožbe o spolnih zlorabah s strani nekaterih duhovnikov. Z ljubljanskim nadškofom metropolitom in predsednikom Slovenske škofovske konference Stanislavom Zoretom smo se pogovarjali o tem, kako se sooča s tem problemom. Odkrito je pojasnil svoje poglede na problematiko.

V februarju ste se udeležili srečanja o zaščiti mladoletnih v Rimu. Pred dvema mesecema je izšel motu proprio Vi ste luč sveta, ki določa nove postopke za ravnanje škofov in redovnih predstojnikov v primerih prijav spolnih zlorab. Kaj se je v vašem delu spremenilo zaradi tega srečanja in dokumenta, ki je posledica srečanja?
Ta motu proprio, ki ga je izdal papež Frančišek, je sad februarskega srečanja v Rimu, na drugi strani pa tudi sad vsega prejšnjega prizadevanja Cerkve, da bi na primeren in potreben način uredila področje zaščite mladoletnih v Cerkvi ter učinkovito obravnavala posamezne primere spolnih zlorab. To je dalo pravno podla­go za preprečevanje, pa tudi za procesiranje in sankcioniranje spolnih zlorab. Kot je bilo večkrat rečeno, se je Katoliška cerkev zavezala ničelni toleran­ci, da se nobenega primera ne bo spregledalo. V resnici želi zaščititi otroke in mladostnike ter ranljive skupine odraslih. Verjamem, da je prizadevanje Cerkve tudi pot, da bo prišlo do premikov glede zaščite otrok in mladostnikov tudi znotraj različnih segmentov družbe. Glede svojega delovanja lahko rečem, da ni drugačno od predpisanih v motu propriu. Škofje smo ves čas delovali v skladu s smernicami, ki so bile v veljavi v posamezem obdobju. Te smernice so se seveda dopolnjevale. Novost je ta, da smo slovenski škofje aprila letos sprejeli navodilo, da je vsak pastoralni delavec dolžan vsak primer suma spolne zlorabe javiti policiji in tožilstvu. Prav tako smo škofje lansko leto sprejeli navodilo o tem, da duhovniki in pastoralni delavci ne smejo izvajati pastoralnega dela z enim mladoletnikom.

Nov motu proprio je razširil pojmovanje spolnega nasilja – ne govorimo več le o pedofiliji / efebofiliji, pač pa tudi o zlorabi moči nad redovnicami, nadlegovanju bogoslovcev itd. Ostro motu proprio obsoja tudi prikrivanje kaznivih dejanj. Menite, da je bila ta razširitev pomemben korak k razrešitvi situacije v Cerkvi?
Vsekakor. Na ta način se Cerkev znotraj sebe vedno bolj prečiščuje. Odkriva se vse, kar je negativno, po drugi strani pa so vedno bolj zaščiteni tisti, ki so na kakršen koli način odvisni od nekoga, ki ima v rokah tak­šno ali drugačno moč.

Kakšne so vaše osebne izkušnje s spolnimi zlorabami? Kdaj ste izvedeli, da se v Katoliški cerkvi dogajajo spolne zlorabe?
Prvič sem o tem izrazito izvedel v začetku 90-ih let, ko so se začeli ti pojavi izraziteje mani­festirati v ZDA. Vem, da sem že takrat, ko sem bil na Sveti Gori, pridigal o teh vprašanjih in našem odnosu do Cerkve, duhovnikov. Kako bomo sedaj mi kot kristjani gledali drug drugega, duhovnike, naše škofe? Nato sem se s tem srečeval v glavnem na teoretični ravni še kot provincial frančiškanov, in zdaj tudi na praktični ravni kot škof. Gotovo da je vsak takšen primer, vsaka zloraba zavržno dejanje. To je najprej tragedija za žrtev in njene svojce, pa tudi za vse dobre, poštene, požrtvovalne duhovnike, redovnice, redovnike, škofe, na katere ravno tako pade senca tega madeža, čeprav niso popolnoma nič krivi za to. Na koncu koncev, kakor to morda zveni čudno, je to tragedija tudi za storilca, še zlasti če gre za duhovnika oziroma kateheta.

Papež v predgovoru k Pittetovi knjigi Odpustil sem vam sprašuje: »Kako lahko duhovnik, ki je imenovan v služenje Kristusu in njegovi Cerkvi, povzroči toliko nesreče?« Kako vi odgovarjate na to vprašanje?
Enoznačnega in splošno veljavnega odgovora še ni. Tudi stroka si ni povsem enotna, kaj bi lahko bil vzrok za spolne zlorabe in verjetno bo potrebno počakati še nekaj časa, da bomo prišli bliže neki veljavni ugotovitvi, kaj sproži ta pojav. Zame je to nekaj nepredstavljivega, nerazumljivega, da lahko nekdo, pa naj bo to duhovnik ali bližnji sorodnik žrtve, na takšen način zlorabi nekega otroka. Dejstvo pa je, da številni primeri govorijo o tem, da so storilci zlorab prej bili sami žrtve zlorabe. Morda je ravno zloraba tisto, kar sproži v človeku nekaj nezavednega, neke odzive, dejanja, ki so nesprejemljiva, a jih vendarle stori.

Kaj vas najbolj skrbi v zvezi s spolnimi zlorabami v slovenski Cerkvi?
Tako kot po svetu se tudi v Sloveniji soočamo z vzpostav­ljanjem sistema za zaščito otrok ter obravnavo nekaterih primerov spolnih zlorab. Dejstvo je, da družba in država pa tudi Cerkev v preteklosti preprosto ni imela sistemov za prepoznavanje in za preprečevanje spolnih zlorab in sankcioniranje storilcev. Kot je pred časom rekel upokojeni londonski nadškof, da je takrat naredil, kar je mislil, da je najbolje, da lahko naredi. »Danes vem, da to ni bilo ustrezno. Takrat sem ga premestil na drugo župnijo in ga zelo strogo prijel. Danes vem, da bi moral ravnati drugače.« Počasi so se ti mehanizmi za prepoznavanje in obravnavanje teh pojavov razvijali. Kar pa me danes nekoliko skrbi, je posploševanje zlorab znotraj Cerkve, o katerem poslušamo ali beremo skoraj neprestano. Dejstvo je, da je slovenska Cerkev na področju zaščite otrok dejavna že od leta 2006, ko je sprejela Smernice in ustanovila Ekspertno skupino za reševanje primerov spolnih zlorab pri SŠK. Nedavno smo od Kongregacije za nauk vere dobili potrditev, da v naši krajevni Cerkvi na tem področju delamo aktivno in da imamo dejansko napredno pravno podlago. Med točkami, ki nam jih je papež izročil ob srečanju za zaščito mladoletnih, samo ena še ni bila zajeta v naše smernice za obravnavo teh primerov in zavarovanje mladoletnih.

Katera je to?
O obravnavanju škofov, ki bi prikrivali zlorabe. Vse druge so že bile v naših smernicah. Te zadeve vedno preverjamo, primerjamo z ukrepi, ki jih imajo Cerkve po različnih državah in jih posodabljamo.

Kako se v Cerkvi rešuje primer, ko se pojavi prijava? Kakšna je pravzaprav pristojnost Ekspertne skupine in pristojnost škofov?
Prijava lahko pride iz različnih virov. Običajno sum spolne zlorabe prijavi žrtev: neposredno Ekspertni skupini, škofu, redovnemu predstojniku oziroma predstojnici. Škof običajno to prijavo izroči Ekspertni skupini, ki je postavljena zato, da svetuje škofom in redovnim predstojnikom, kako naj pristopijo k reševanju primerov, ki so med seboj različni. Ekspertna skupina daje pravno in psihološko pomoč, svetuje, kako preventivno delovati proti spolnim zlorabam, kakšne predpise uveljavljati na področju preprečevanja in reševanja spolnih zlorab, na koncu koncev pa Ekspertna skupina deluje tudi kot strokovni vmesni člen med škofi, redovnimi predstojniki in različnimi drugimi skupinami, ki se pojavljajo v družbi. Prav tako Ekspertna skupina po pooblastilu škofa odda vsak primer suma storitve spolne zlorabe policiji in sodeluje z državnimi organi. Ekspertna skupina je strokovni organ SŠK, ki sistematično išče rešitve in pomaga žrtvam in škofom, nima pa pristojnosti za sprožanje sodnega postopka. Tega po predhodnem mnenju Ekspertne skupine začne škof.

Koliko žrtvam je pomagala Ekspertna skupina? Na kakšen način?
V zadnjih desetih letih je Ekspertna skupina obravnavala 14 prijav. Nekateri od teh prijaviteljev domnevnih spolnih zlorab so želeli predvsem odškodnino, denar in so v stik z Ekspertno skupino, škofom ali redovnim predstojnikom stopili preko svojih odvetnikov. V takšnih primerih pravna ali psihološka pomoč Ekspertne skupine ni bila ne pričakovana ne zaželena. V preostalih primerih pa so žrtve pričakovale psihološko pomoč, ki jim jo je tudi dala članica Ekspertne skupine, ki je psihologinja in se z vsako žrtvijo pogovori in ji pomaga v skladu z njeno stroko.

Odškodnine ste tudi plačali?
Načelno mora odškodnino povrniti tisti, ki je nekaj zagrešil. V tem primeru storilec kaznivega dejanja. Škofija pa samo v primeru, če bi se stvar dejansko pometlo pod preprogo oziroma če bi bil sprožen postopek zoper škofa, ki bi deloval v nasprotju s sprejetimi smernicami in veljavno cerkveno in civilno zakonodajo. Pa tudi v tem primeru je za to odgovoren škof, ne škofija. Vedno gre za osebno odgovornost. Kanon zakonika cerkvenega prava pri odškodninah vedno govori o osebni odgovornosti.

Ali se vi srečujete z žrtvami?
S tistimi, ki pridejo k meni. Večkrat sem že povedal, da so vrata vedno odprta, da vedno lahko pridejo na pogovor ali prinesejo obtožbo. S tistimi, ki so prišli, sem se pogovarjal. Spoznal sem, kako globoko so ti ljudje zaznamovani in kako velika tragedija se jim je zgodila. Vsako srečanje z žrtvami me znova potrdi v tem, da gre za nekaj, kakor je papež rekel, satanskega. Od srečevanja z žrtvami naprej redno dnevno molim zanje.

Vi jim verjamete?
Seveda, vedno verjamem žrtvam. Šele če preiskava pokaže drugače, spremenim svoje mnenje.

Vemo, da so postopki za dokazovanje zelo zapleteni, dolgotrajni. Po svoji naravi so spolne zlorabe pogosto težko dokazljive. Vi kot nadškof se ob prijavi srečate z dvema zgodbama: zgodbo žrtve in zgodbo prijavljenega duhovnika. Kako razsojate, komu boste verjeli?
Sam sem mnenja, da je vedno pomembno slišati žrtev, nato pa slišati tudi obtoženega duhovnika. Potem pa celoten postopek prepustiti policiji in sodišču, da po predvidenih korakih zadevo razišče in poda svoje mnenje. Na osnovi rezultatov predkazenske preiskave si potem tudi škof oblikuje svoje mnenje. Vso zadevo potem po­šljemo na Kongregacijo za nauk vere, ki potem pošlje navodila, po kakšnem postopku in v kateri smeri naj primer tudi rešimo. Tu je pomembno, da škofje ne delamo po občutkih, ampak ima žrtev pa tudi domnevni storilec pravico do pravnih postopkov in pravnega varstva znotraj teh postopkov.

Preiskava se naslanja na forenzične dokaze. V nekaterih primerih je te dokaze nemogoče dobiti. Na kaj se takrat nasloni cerkveno sodišče in na koncu škof?
Dokler krivda ni dokazana, pa naj bo to v civilnem ali cerkvenem postopku, velja obtoženi za nedolžnega. Težko in krivično bi bilo obsoditi duhovnika, ki ni bil deležen poštenega sojenja in ki ni bil dokazano spoznan za krivega. Prav zaradi možnosti, da je dokaze težko pridobiti, je pomembno, da se cerkveni postopek naslanja na ugotovitve civilne preiskave, kjer imajo državni organi dovolj ekspertov različnih strok, ki tudi na osnovi posrednih dokazov lahko ugotovijo, ali gre za utemeljen sum zlorabe ali pa ne. Kot veste, v Cerkvi teh strokovnjakov nimamo, zato smo škofje tudi sprejeli navodilo, naj najprej opravijo državni preiskovalni organi svoje delo, da se lahko kasneje cerkveno sodišče opre na te rezultate.

Težava pri kazenskih postopkih v primeru pedofilije je, da velja zastaralni rok za pregon pet let od polnoletnosti žrtve. Žrtve pa potrebujejo včasih zelo dolgo, da zberejo pogum in spregovorijo o zlorabi. Pri cerkevnih postopkih pa lahko v Rimu umaknejo zastaralni rok neke zadeve.
Tukaj vas moram popraviti. Zastaralni roki so v teh primerih dvajset let od polnoletnosti žrtve. Seveda pa je glavni namen zastaralnih rokov omogočiti pošteno sojenje. Po 20 ali več letih je težko izvesti pravično sojenje, saj so dokazi težko dostopni. Načelno se zastaralni roki ne dvignejo, razen v primeru, če pride do novejših obtožb, potem ko so bile že nekatere stare sprocesirane in se potem na novo obravnava celota.

Drugi problem pri kazenskih postopkih pa je ta, da ne prepoznavajo razmerij moči v Cerkvi. Zanje sta na primer duhovni voditelj in bogoslovec dve odrasli osebi, znotraj Cerkve pa vemo, da ima voditelj pozicijo moči nad bogoslovcem.
V preteklosti je bilo to zelo res. Danes pa – verjamem, da že sami vidite – da je te pozicije avtoritete vedno manj in se tudi ta več ne izvršuje s stališča moči, ampak temelji na dialogu. Pa naj bo to v semenišču kakor tudi znotraj duhovniškega zbora, na splošno v Cerkvi. Papež močno poudarja t. i. sinodalnost Cerkve, Cerkev, ki hodi skupaj. Pravi: »Ne pričakujte vsega od papeža, so stvari, ki jih lahko naredite vi!« In ta sinodalnost se lahko razširja bolj ali manj na vso Cerkev v različnih krogih. Danes je sicer seveda to še vedno mogoče. Ampak bistveno manj kakor pred desetletji. In če se zgodi, je to treba obravnavati. Natančno, pozorno in z namenom najti resnico in s tem poskrbeti za pravico.

Ena od žrtev, Barbara Kompara, je v pričevanju na Radiu Ognjišče spregovorila o tem, kako težko ji je bilo, ker jo je bilo strah, da ji nihče ne bo verjel. Ko se je opogumila in zlorabo prijavila, je bil kazenski postopek že zastaran. Podala je cerkveno prijavo, nad cerkvenimi postopki pa je bila razočarana, predvsem zato, ker lahko storilec še vedno prihaja v stik z žrtvami. Kaj bi po vašem mnenju še lahko storili za to, da se prekine stik?
Prijava gospe Kompara je sprožila ukrep, ki je storilca odstranil iz pastoralnega življenja, iz kakršne koli možnosti za stik z mladimi, praktično bi rekel, za stik z verniki nasploh. Včasih imam občutek, da bi žrtve in tudi drugi najraje videli, da se vsak primer zlorabe sankcionira z laizacijo duhovnika. Primeri so zelo zelo različni. Jasno, da so tisti hudi primeri zlorabe sankcionirani z laizacijo. Seveda pa vsak primer ne zasluži laizacije. In o laizaciji ne odloča škof, ampak duhovnika laizira papež na predlog Kongregacije za nauk vere. To je na koncu nekega postopka, ki se vodi z vso potrebno skrbnostjo. Je pa treba poskrbeti, da tisti, ki je obtožen zlorabe, nima več stika z mladoletnimi. To se lahko uporabi kot previdnostni ukrep za čas, dokler se ne izkaže resnica. In če se dokaže, da se je zloraba dejansko zgodila, ostane v veljavi, da ne more več biti v stiku z mladoletnimi, in se ga zaposli nekje drugje v Cerkvi. Zanj se potem lahko sprejmejo še drugi ukrepi glede na težo prestopka in glede na sodbo sodišča.

Civilnega ali cerkvenega?
Cerkvenega v tem primeru. Civilno opravi svoje. Tudi če se začne civilni postopek, ravnamo v skladu s smernicami, da se duhovnika umakne iz pastorale, dokler se ne izkaže krivda ali nedolžnost.

Če bi se hipotetično kazenski postopek končal oprostilno zaradi pomanjkanja dokazov, vi pa bi po pogovoru z žrtvijo ali več žrtvami ocenili, da se je zloraba zares zgodila, čeprav je ni bilo mogoče dokazati, ali bi v takem primeru ukrepali zoper duhovnika ali ne?
Stvar prevzame cerkveno sodi­šče in ne morem reči, kaj bi storilo cerkveno sodišče. Škof ima cerkveno sodišče zato, da se ne odloča po svojih občutkih.

Februarja se je oblikovala civilna iniciativa Dovolj.je. Kako gledate na njeno delovanje?
Zame je pomembno, da smo aktivni v Cerkvi in tudi v družbi, in to v vseh različnih segmentih: v družinah, vzgojnih, športnih ustanovah … v vzpostavljanju zavesti, ki ne tolerira takšnih spolnih zlorab. Zato smo škofje gotovo hvaležni pobudam, ki se ukvarjajo s spolnim nasiljem. Vsekakor je treba to pozdraviti. K meni so prišli predstavniki Dovolj.je in mi povedali, da pripravljajo ustanovitev te pobude, čeprav je bila že čez nekaj dni tiskovna konferenca, ki je povedala, kdo so in kaj želijo početi. Iz dosedanjega delovanja te civilne pobude se zdi, da se morda žrtve kdaj laže obrnejo na civilnodružbene skupine kot pa na ustrezne cerkvene ustanove. Verjetno imajo tu zadržek glede na to, da govorimo o primerih, ko so bili zlorabljeni od predstavnikov Cerkve. Če to pomaga žrtvam pri iskanju pomoči in pravice, se mi zdi koristno in to pozdravljam. Se pa pridružujem mnogim duhovnikom in laikom, ki se ne strinjajo z načinom delovanja te iniciative, zlasti ko se s polnimi imeni, priimki, fotografijami objavljajo imena domnevnih storilcev, ne da bi jim bila v civilnih oz. cerkvenih postopkih krivda dokazana. Mislim, da je vedno v interesu vseh, žrtev pa tudi družbe kot take, da morajo ve­dno biti storilci pravično sojeni in obsojeni. Vedno zagovarjam preiskovalne in sodne postopke pravne države in zavračam javne linče, pa naj bo to v primeru duhovnikov ali drugih ljudi.

Bi bili pripravljeni prislu­hniti žrtvam, če bi se na vas obrnile na primer prek elektronske pošte?
Vedno. Škofje smo vedno pokli­cani sprejemati in poslušati žrtve. Papež nam vedno govori: »Poslušajte žrtve, imejte prostor in sočutje za žrtve.« Na kakšen način lahko škofje pridemo do žrtev? Osebno bom škofom predlagal, da bomo na ravni SŠK odprli posebno telefonsko številko, na katero bodo žrtve lahko poklicale in se pogovorile s strokovnjakom. Prav tako se bodo te osebe lahko obrnile na škofe.

Iz javnih polemik je bilo mogoče razbrati, da CI Dovolj.je očita vodstvu Cerkve, da bolj ščiti storilce kot pa žrtve. Kako odgovarjate na ta očitek?
Bila so obdobja, ko so po današnjih merilih neustrezno reševali posamezne primere. Mislim pa, da je neupravičen glede na današnje ravnanje škofov oz. Cerkve v Sloveniji. Kot že omenjeno sedaj velja, da imajo verski delavci in vsi laiki dolžnost, da naznanijo sum spolne zorabe. Prav tako škofje in Ekspertna skupina pri SŠK sodeluje s civilnimi oblastmi. So pa pričakovanja včasih drugačna kot možnosti, ki jih nakazujejo smernice in tudi kakršne ima civilno in cerkveno pravo. Dejstvo pa je, da se žrtve in svojci lahko vedno obrnejo na škofa ordinarija ali redovnega predstojnika ter vedno lahko začnejo civilni in cerkveni postopek. Samo preko teh postopkov lahko ugotovimo resnico in zagotovimo pravičnost.

Ali vidite kakšne možnosti za sodelovanje med škofov­sko konferenco in Dovolj.je?
Ti dve ustanovi kot takšni nista na isti ravni. Povabili smo jih, naj vzpostavijo stik z Ekspertno skupino, ki je prav zato ustanovljena, da nam po eni strani pomaga pri reševanju različnih obtožb in po drugi strani, da vodi dialog s policijo, tožilstvom in civilno družbenimi organizacijami. Na ta način si škofje v skupnem prizadevanju z vsemi ustreznimi ustanovami prizadevamo za zaščito otrok.

Po binkoštih je odjeknila novica, da ste zaradi suma pedofilije umaknili župnika iz ene od gorenjskih župnij. Ali lahko poveste kaj več o tem primeru?
Postopki so v teku, civilni pa tudi cerkveni, in dokler je to odprto, toliko časa ne morem komentirati.

Obstajajo primeri, ko so prišla opozorila že pred posvečenjem. Kako preverjate kandidate za duhovništvo? Kaj storite v primeru, ko vas pred posvečenjem obvestijo o domnevni neustreznosti kandidata?
Tak kandidat ni posvečen, če se ta domnevna neustreznost dokaže. Vsak takšen primer se preveri. Že skozi vsa leta semenišča vzgojna ekipa spremlja bogoslovce, vsak bogoslovec se dvakrat letno pogovori s svojim škofom ordinarijem. Pred posvečenjem je vprašanje škofa, ko mu predstavijo kandidate: »Ali veš, da so vredni?« »Vem, ker smo povprašali odgovorne ljudi.« In ti odgovorni ljudje so vedno semeniško vodstvo, župnik župnije, iz katere je ta človek doma, župnik župnije, v kateri je bil na pastoralni praksi, kjer je bil kot diakon na praksi. Vsi kandidati so objav­ljeni tudi v Družini in še kje. Zakaj? Da če ima kdo povedati kaj negativnega o njih, more in mora to storiti. Skratka – so preverjeni. Če ni preverjen, ni posvečenja. Kar pa seveda ne pomeni, da se absolutno vsaka stvar odkrije v času semenišča kljub vsej potrebni skrbnosti. Zlasti kar zadeva pedofilska nagnjenja. Še ko sem bil frančiškanski provincial in smo vse kandidate pošiljali na psihološke teste, mi je strokovnjakinja, zelo uveljavljena na tem področju, rekla, da psihološki testi ne prepo­znajo pedofilskih nagnjenj.

Ali upoštevate navodilo papeža Benedikta o tem, da homoseksualno usmerjenih kandidatov ne sprejemate med duhovnike?
Seveda! Takšen bo šel iz semenišča takoj, ko se to prepozna. Tudi papež dela distinkcijo, da je eno, če človek v sebi čuti homoseksualno nagnjenje, drugo pa, če se kot tak javno deklarira in homoseksualnost prakticira. Vsak primer je treba pretehtati, da si pravičen do človeka.

Prvi večji pedofilski škandal je svet pretresel v Bostonu, kjer se je izkazalo, da je šlo za sistem pri­kri­vanja, ki so ga omogočale prestavitve duhovnikov iz župnije v župnijo. Tudi pri nas poznamo podobne primere. Ali pri nas prihaja do tovrstnih premeščanj?
Absolutno lahko rečem, da pri nas ne prihaja do premeščanj takih duhovnikov. Nikakor! To bi bilo dejansko izpostavljanje otrok novim spolnim zlorabam. Moramo pa stvari videti v vsej širini, ker danes pod pedofilijo razumemo vse pojave, ki ne sodijo v to kategorijo. Moram reči, da imajo tudi civilne sodbe različno dikcijo. Ene rečejo, da je v kazen zajeta tudi prepoved dela z mladimi, druge pa te prepovedi ne uvedejo. Zato je k vsem tem vprašanjem treba pristopiti najprej z vso odgovornostjo, zaščititi žrtev in potem poiskati resnico in v skladu z njo določiti najbolj ustrezen ukrep, da se zaščitijo otroci.

Ali vam duhovniki sporočajo, da se starši bojijo dati otroka k ministrantom, na duhovne vaje …? Kaj bi sporočili duhovnikom in staršem?
Vem, kaj pomeni čutiti na sebi obsojajoči pogled, ko greš s kolarjem po mestu, vem, kako se počutijo. Sicer pa še nisem dobil takšnih vesti. Se pa te besede pojavljajo pri različnih posameznikih, lahko je tudi kakšna skupina, ki sistematično želi diskreditirati Cerkev. To so ljudje, ki želijo ločiti tudi duhovnike in vernike. Hvala Bogu, vsi naši verniki imajo osebno izkustvo domačega župnika. Oni vedo, kakšen je njihov župnik. Če se kje zgodi, da se pojavi ta dvom, se mora ta dvom raziskati in v primeru ugotovljene krivde sankcionirati. Ob vseh ukrepih, ki smo jih sprejeli, ocenjujem, da so naši otroci in mladi, ministranti, veroučenci, skavti, varni. Zaradi tega, kar se dogaja, ne bomo nehali vršiti verouka, mladinske pastorale niti vseh drugih dejavnosti. Otroci imajo pravico do verske vzgoje in do varnega prostora. Zato vabim vse duhovnike, da so vedno pozorni, da sodelujejo pri zaščiti otrok v času oratorijev, da z veseljem spremljajo mlade. Zahvaljujem se jim za to delo, ki ga opravljajo, občudujem jih in vesel sem jih. Prav tako pa velja povabilo staršem, da še bolj skrbijo za versko vzgojo otrok in življenje po njihovih župnijah. To je njihova prihodnost in prihodnost naše Cerkve.