Danes, 10. oktobra, se slovenski misijonar na Japonskem p. Vladimir Kos spominja 70. obletnice posvečenja za duhovniško službo. Leta 1950 je bil posvečen v Rimu, kjer je študiral na univerzi Gregoriana; tri leta po posvečenju je doktoriral in vstopil k jezuitom v Družbo Jezusovo, leta 1956 pa je odšel v misijone na Japonsko, kjer v svojem 97-letu starosti dejavno deluje še danes. Do lanskega leta je p. Kos vsako jesen preživel v Sloveniji - pri sobratih jezuitih, pokojnem bratu, nečaku in prekmurskem prijatelju duhovniku Hozjanu -, letos se je zaradi pandemije in tudi visoke starosti dopustu v domovini odpovedal. Železno mašo danes obhaja s sobrati in prijatelji v domu za ostarele duhovnike na Japonskem, povezani v molitvi z njim bodo zvečer patri jezuiti v Dravljah somaševali, po maši pa bo kratek kulturni večer s prebiranjem poezije p. Kosa.

p. Vladimir Kos septembra 2019 ob obisku v prostorih Družine (foto Tatjana Splichal)


Iz Prekmurja prek Italije in na Japonsko

P. Vladimir Kos je po rodu Prekmurec. Osnovno šolo je obiskoval v Murski Soboti in pozneje še v Mariboru, kamor se je preselil z družino in kjer je leta 1939 končal državno klasično gimnazijo. Po okupaciji je bila Kosova družina pregnana v Srbijo, Vladimir pa se je umaknil k stricu v Ljubljano. Konec junija 1942 je bil v množičnih aretacijah skupaj s pesnikom Balantičem odpeljan v taborišče Gonars, kjer je veliko pisal, a so mu ob izpustitvi po skoraj enem letu vzeli zvezek s pesmimi. V Ljubljani je stopil v bogoslovje in se vpisal na teološko fakulteto, jeseni 1944 pa šel v domobransko vojsko. Po vojni se je z drugimi umaknil v Vetrinj in le po božji previdnosti ga od tam niso vrnili v Kočevski rog ali druga morišča. Pobegnil je v Italijo, v slovensko semenišče v Praglii pri Padovi, že v začetku septembra 1945 pa ga je vodstvo poslalo študirat na rimsko univerzo Gregoriana; bival je v zavodu Germanik, kjer sta bila najbližja prijatelja Alojzij Šuštar in Janez Zdešar. Po mašniškem posvečenju leta 1950 se je odločil za misijone in zaprosil za vstop k jezuitom. Ko je dobil škofovo dovoljenje, se je »prijavil« za Japonsko, kjer so jezuiti tedaj odprli misijonsko provinco. Ker je bil kot begunec brez državljanstva, ni mogel dobiti rednega vizuma za Japonsko. Iz zadrege ga je rešil papež Pij XII. - dal mu je vatikanski potni list.

S slovenskimi sobrati jezuiti je septembra 2013 v cerkvi v Dravljah obhajal 60 let redovnih zaobljub (foto Tatjana Splichal)

Dopoldne profesor, popoldne med pobiralci smeti

Na Japonskem se je naselil v jezuitski skupnosti na obrobju Tokia. V revnem predmestju je prevzel misijonsko delo med ljudmi na družbenem robu, hkrati je predaval tudi na tokijski jezuitski univerzi Sophia – sprva angleščino in nemščino, kasneje filozofijo v angleškem in latinskem jeziku. Hkrati se je učil japonščine. Ob dopoldnevih je predaval na univerzi, se gibal v »visokem miselnem svetu«, preostali čas je živel in delal med cunjarji in pobiralci smeti. »Pol moje pisarne na univerzi je bilo skladišče – sodelavci so mi prinašali stvari, da sem jih razdelil med revne. Seznanjal sem sodelavce z življenjem revnih v našem zavetišču in prek njih in njihovih priporočil sem prišel do ljudi, ki na Japonskem razpolagajo z denarjem,« je povedal v enem od številnih intervjujev za Družino.

Oktobra 2019 smo p. Kosa gostili na pogovornem večeru v knjigarni Družine v Murski Soboti (foto Jože Potrpin)

Največji pesnik emigracije

Širša slovenska javnost zadnje desetletje spoznava p. Vladimirja Kosa predvsem kot pesnika – prvi dve pesniški zbirki (Marija z nami je odšla na tuje in Deževni dnevi) sta izšli v taborišču Peggez na Koroškem, leta 1955 so mu pesniško zbirko Križev pot prosečih izdali v Argentini, v samozaložbi pa je že leta 1960 izdal zbirko Dober večer, Tokio, ki je prva slovenska zbirka, natisnjena na Japonskem. Do leta 1997, ko je izšla prva Kosova knjiga v Sloveniji (Eseji z japonskih otokov), so v Buenos Airesu izšle še tri njegove pesniške zbirke; poezijo, prozo in tudi kritične misli pa je objavljal v številnih publikacijah. Po letu 1998 do letos so različne slovenske založbe, med njimi tudi založba Družina, izdale še okoli petnajst Kosovih pesniških zbirk, stroka pa ga je kot »največjega pesnika emigracije« uvrstila v novi leksikon Slovenska književnost. Pred šestimi leti, leta 2014, je za svoj pesniški opus prejel nagrado Prešernovega sklada.

Več o p. Vladimirju Kosu na povezavah:

http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/95-let-duhovnika-vladimirja-kosa?Open

http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/58-26-Aktualno-11?Open

http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/slovenske-pesmi-z-japonskih-otokov?Open