Državljanom kakorkoli soliti pamet o tem, ali je rojevati otroke dobro ali ne, je nedopustna državna propaganda. In tu se zgodba konča. Kaj pa, če ni vse tako enostavno? Kaj pa, če je prelaganje odgovornosti na državljane preveč udoben izgovor? Kaj, če so že sami okviri naše liberalne politične pripovedi takšni, da spodbujajo zadržanost pri odločanju za družino? Kaj pa, če ni problem v »svobodnih državljanih«, pač pa tudi v našem liberalnem političnem besedišču, v katerem je vselej v središču »jaz«?

Odločitev za poroko (ali vsaj za resno zvezo in družino, velikodušno dodajam) je kratko malo iniciacija v odraslost, piše Roger Scruton v delu Moderna kultura. Brez tega osebnega koraka ostajamo na stopnji igrive otročadi; v stanju neskončnih možnosti, od katerih nobene zares ne izberemo. S tem, ko dandanes odločitev za družino razumemo zgolj kot enega od možnih življenjskih slogov, ne pa kot osrednji korak na poti iz nezrelosti v zrelost, temu koraku odvzamemo vs...