Naš sogovornik, ki danes živi v Trebnjem, je soustanovitelj in večletni predsednik Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja (že šesti mandat), ki združuje invalidne osebe s poškodbo ali obolenjem hrbtenjače, vezane na invalidski voziček, iz 19 občin, ter član številnih delovnih teles, ki se trudijo izboljšati kakovost življenja invalidov in športnikov invalidov.

Jože Okoren s člani upravnega odbora Društva paraplegikov Dolenjske, Bele krajine in Posavja. FOTO: osebni arhiv

Nam lahko v nekaj stavkih zaupate vašo življenjsko zgodbo. Kako ste pristali na invalidskem vozičku?

Po končani osnovni šoli sem se zaposlil v eni izmed trebanjskih tovarn. Ob rednem delu sem opravil poklicno šolo. Doma so bile zelo težke socialne, zdravstvene in finančne razmere. V dvajsetem letu sem nenadoma težje zbolel in bil premeščen v ljubljansko bolnišnico. Po kratkotrajnem okrevanju se mi je stanje ponovno poslabšalo. Na 20. rojstni dan sem bil operiran na hrbtenjači. Po skoraj 10-urni operaciji je nastala diagnoza – paraplegija. Od tistega dne dalje sem vezan na invalidski voziček. Po dolgotrajni medicinski rehabilitaciji na URI SOČA sem opravil tudi vozniški izpit za avto na ročno upravljanje in se počasi osamosvajal ter kot paraplegik vrnil v domače okolje.

Večina ni mogla dojeti dejstva, da se invalid lahko poroči, češ katera ga bo pa »vzela«.

Nekaj časa sem iskal službo, nato pa me je invalidska komisija upokojila. Hvala Bogu sem imel toliko delovne dobe. Brez oklevanja sem se vključil v invalidsko organizacijo in njihove takrat še začetne programe. Vodja športa je v meni takoj videl potencial in že sem bil vključen, sprva v slovensko in nato še jugoslovansko reprezentanco.

Jože Okoren z bronasto medaljo okoli vratu leta 1972 v Nemčiji. FOTO: osebni arhiv

V Tokiu ravno v tem času potekajo paraolimpijske igre. Tudi sami ste bili del paraolimpijske karavane. Vaša primarna disciplina je bila atletika. V svoji vitrini imate srebrno in bronasto medaljo. Ste tekmovali še v katerem drugem športu?

Leta 1972 sem v Nemčiji osvojil prvo paraolimpijsko medaljo v metu diska. Srebrno medaljo sem osvojil leta 1980 in s takratnim izidom postavil tudi evropski rekord v moji kategoriji. Bil sem tudi član in kapetan reprezentance v košarki na vozičkih, s katero smo igrali na paraolimpijskih igrah ter svetovnih in evropskih prvenstvih. Prvenstvena disciplina pa je bila atletika.

Zagotovo imate z iger veliko spominov. Katera od anekdot pa je še posebej zanimiva?

Zanimivo je bilo, da smo mi (drugi so nam rekli vzhodnjaki) kar malo zaostajali na področju tekmovalnih vozičkov. Znašli smo se tako, da smo na skrivaj slikali konkurenco in doma poskušali posnemati izdelavo s pomočjo čudovitih fantov iz podjetja Soča oprema, ki se med drugim ukvarja s proizvodnjo in prodajo rehabilitacijskih pripomočkov. Z leti smo seveda postali vse bolj konkurenčni.

Jože v družbi žene Marije, sina Uroša in vnuka Pana. FOTO: osebni arhiv

Kljub invalidnosti ste se poročili. Kje in kako ste spoznali ženo? Kaj vam pomeni bližina družine?

Ženo sem spoznal kot pacient na Soči, kjer je bila zaposlena kot medicinska sestra. Zgodila se je ljubezen. Sledili so poroka, rojstvo sina in nato še vnuka, ki danes šteje osem let. Poroka je bila iz več razlogov zelo zanimiva, kajti v kraju, kjer sem živel, večina ni mogla dojeti dejstva, da se invalid lahko poroči, češ katera ga bo pa »vzela«. Družina mi seveda pomeni največ. Največje bogastvo je vnuk. Zanj si vzamem neprimerno več časa kot za sina, saj sem bil v času njegovega odraščanja še zelo aktiven. Z leti opažam, da sem čedalje raje doma.

Med ocenjevanjem zrelosti grozdja. FOTO: osebni arhiv

Najbrž ste se kdaj vprašali, zakaj ste ravno vi pristali na invalidskem vozičku? Ste se na koga jezili ali ga obsojali? 

Zagotovo se mi še danes postavlja vprašanje, zakaj jaz? Kaj bi bilo, če bi bilo moje življenje predvsem v mladosti manj delovno obremenjujoče? Mama se je zelo trudila. Opažal sem, da je veliko bolj trpela kot tudi ostali v sorodstvu. Življenje na vozičku pred pol stoletja na vasi, brez sanitarnih in drugih ustreznih pogojev, ni bilo povsem enostavno. Nikogar pa nisem nikoli obsojal, saj tudi danes glede vseh občasnih zdravstvenih »tegob« zaupam stroki – zdravnikom.

Življenje na vozičku pred pol stoletja na vasi, brez sanitarnih in drugih ustreznih pogojev, ni bilo povsem enostavno.

Pred tremi leti je ob vaši 70-letnici in 50-letnici, odkar ste na invalidskem vozičku, izšla vaša avtobiografija z naslovom »Dvajset nageljnov in voziček«. Od kje se je porodila zamisel za tak naslov? 

Z avtobiografijo, h pisanju katere so me nagovorili predvsem drugi, sem hotel prikazati 50 let življenja na vozičku. Upam, da moj zapis lahko okrepi samozavest in optimizem mlajših paraplegikov. Preseneča me ogromno pozitivnih odmevom na mojo knjigo. Marsikomu je jasno, da ni nobenega razloga za vsako malenkost »jamrati«, potem ko jo prebere. Z naslovom sem želel povedati, da sem postal paraplegik na dvajseti rojstni dan. Ta dan sem dobil na nočno omarico 20 nageljnov, obenem pa si za vedno »prislužil« invalidski voziček.

Jože je tudi velik humanitarec. Od prodaje svoje knjige je 3000 evrov podaril ljubljanski porodnišnici, oddelku za nedonošenčke. Nedonošenček je bil tudi njegov vnuk Pan (na sliki). FOTO: osebni arhiv

Kako je invalidnost vplivala na vaše vsakdanje življenje? Kaj vam daje moč v trenutkih, ko vam je težko? 

Ob občasnih občutkih nemoči se vprašam širše, saj tudi ostalim, čeprav niso invalidi, ni vedno lahko. Tudi oni se srečujejo z različnimi vprašanji, ob katerih so lahko brez odgovora. Moč mi daje tudi, da se veliko družim z neinvalidi. V Trebnjem, kjer živim, so me lepo sprejeli. Mesto je dokaj prijazno urejeno za invalide na vozičkih.

Sprejem najboljših športnikov invalidov v Rimu in srečanje s papežem Janezom Pavlom II. FOTO: osebni arhiv

V življenju ste srečali in spoznali mnogo ljudi ob različnih priložnostih. Katere osebe in dogodki so se vas v dobrih sedmih desetletjih življenja najbolj dotaknili? 

V času mojega aktivnega dela in sodelovanja v športu invalidov sem bil gost pri številnih državnih in mednarodnih osebnostih. Bodisi kot športnik bodisi kot funkcionar. Seveda so mi vsi obiski in sprejemi zelo blizu in dragi. Še posebej pa mi je ostal v spominu sprejem pri papežu Janezu Pavlu II. leta 1981, ko je sprejel najboljše športnike invalide. Veliko mi pomenita tudi priznanje Mednarodnega olimpijskega komiteja in prejem Bloudkove nagrade, najvišjega priznanja za šport v Sloveniji.