V torek, 11. oktobra, so jubilej obeležili z zahvalno mašo in pogovornim večerom »Po Božji milosti sem to, kar sem«. Gost pogovornega večera je bil kulturolog in filozof dr. Robert Kralj, na njem pa so sodelovali še domači župnik Peter Možina, kaplan Anže Cunk ter župnik Župnije Tržič Tomaž Prelovšek, ki je bil med soustanovitelji skupine Knjiga in čaj, ter voditeljica skupine Knjiga in čaj Zdenka Sušec.

Sodelujoči na okrogli mizi (z leve): župnik Župnije Ljubljana Sveti Križ Peter Možina, filozof Robert Kralj, voditeljica skupine Zdenka Sušec, župnik Župnije Tržič Tomaž Prelovšek ter kaplan Anže Cunk. FOTO: Tone Sušec

Voditeljica skupine Zdenka Sušec se je ob tej priložnosti ozrla na njihove začetke ter nam zaupala, katere knjige so v minulih letih nanje naredile največji vtis.

Gospa Sušec, že od vsega začetka ste voditeljica skupine. Kako je prišlo do zamisli o ustanovitvi in kdo vse je sodeloval pri njenih začetkih?

Začetki naše skupine so bili zelo spontani. Lahko bi celo rekla, da navdih Svetega Duha. Po poklicu sem bibliotekarka in tedanjem župniku, g. Tomažu Prelovšku, sem predlagala, da bi se v župniji srečevali ob prebranih knjigah in čaju. Takoj je bil za. Opažala sem, da tudi na krščanskem področju izhaja veliko literature, ki je odličen navdih za duhovni pogovor v skupini. Povprašala sem nekaj ljudi iz župnije, ki sem jih poznala, ali bi brali skupaj z mano. In so prišli. Starejši, mlajši, nekateri tudi nepoznani. Dobili smo se v župnijski knjižnici, skuhali prvi čaj, skupaj prebrali kratko knjigo Drevo ima srce, in pogovor je stekel.

Kako pogosto in kje se srečujete? Kako poteka vaše običajno srečanje? Ali člani izbrano knjigo preberejo že doma? 

Srečujemo se enkrat mesečno, vsak drugi torek v mesecu, v župnijski knjižnici, po potrebi tudi na Zoomu. Srečanje vedno začnemo z molitvijo in prošnjo k Sv. Duhu, da nas razsvetli. Na koncu z molitvijo in blagoslovom tudi zaključimo. Prvih petnajst let nas je vedno spremljal g. Tomaž, naš nekdanji župnik. Bil je naš duhovni oče. Potem nas je nekaj let spremljal župnik dr. Alek Zwitter, sedaj pa že nekaj let različni kaplani.

Vsak mesec določimo knjigo, ki jo bomo prebrali doma. Na srečanju je nato vsak od nas povabljen, da na kratko pove svoje mnenje o prebrani vsebini. Vsi smo aktivni. Včasih je komu ne uspe prebrati, lahko pa jo komentira prek naših mnenj. Pomembno je, da čisto vsak od nas pove svoje mnenje.

Voditeljica skupine Knjiga in čaj Zdenka Sušec. FOTO: Osebni arhiv

Kako pravzaprav izberete knjige, ki jih nato berete? So to knjige, ki so tako ali drugače povezane s krščansko tematiko?

Knjige, ki jih beremo, so v 98 odstotkih povezane s krščansko tematiko. Časa za posvetne knjige nimamo, razen če kdo izrecno predlaga kakšno dobro knjigo. Ena takih je bila recimo Iran se prebuja avtorice Širin Sebadi. Predlagal jo je naš član Boštjan, ki je veliko potoval po svetu. Največkrat knjigo predlagam sama, občasno nekateri naši člani in duhovniki, ki nas spremljajo. Glede na čas, ki ga imamo, so vsebine daljše ali krajše, bolj ali manj zahtevne.

Koliko knjig ste prebrali v dveh desetletjih in katera je na vas pustila največji vtis? Jih je bilo morda več?

Nisem jih preštela, mislim pa, da jih je okrog 200. Vse knjige pustijo na nas svoj pečat. So pa nekatere, ki so nas še posebej nagovorile, npr. Božji ubožec, Iz Sahare po vsem svetu, Išči mir in mu sledi, Pod istim nebom, Drugačno sonce, Ognjena noč, Cena, ki sem jo plačal …

Nagovarjali so nas predvsem številni liki ljudi in njihova dejanja, njihov notranji boj, vztrajanje v krščanski veri in njihovo darovanje življenja za druge. Dva takšna sta gotovo sveti Frančišek Asiški in blaženi Charles de Foucauld, mnogi drugi, ki so dali svoja življenja za krščansko vero in za to plačali visoko ceno.

Nagovarjali so nas predvsem številni liki ljudi in njihova dejanja, njihov notranji boj, vztrajanje v krščanski veri in njihovo darovanje življenja za druge.

Več duhovnikov je bilo ali pa so člani vaše skupine. Koliko vam pomeni, da ima skupina duhovno podporo?

V skupini smo zelo različni ljudje, z različnimi življenjskimi izkušnjami. Ob knjigah, ki jih beremo, se odpre veliko stvari. Tudi najbolj intimne. Bodisi osebne bodisi s področja vere. Ob vsej pestrosti avtorjev in njihovih vsebin imamo vedno veliko vprašanj. Na nekatera ne znamo odgovoriti. Nekatere vsebine nas včasih zapeljejo v stranske ulice. Mogoče smo zato obstali celih 20 let, ker smo vedno želeli hoditi po poti krščanske vere in edinosti. Duhovnik je med nami zato, da nas blagoslavlja, da nam pomaga, če malo zaidemo s poti, da odgovori na vprašanja, na katera imamo zelo različne odgovore, da potrdi, da gremo v pravo smer. Ni težko zgrešiti. Težko se je ves čas vračati k resnici. Danes smo zasuti s toliko »resnicami«. Kristjani smo velikokrat zmedeni in obsipani od sveta okrog nas. To, da imamo duhovnika v svoji sredi, je za nas izrednega pomena.

Koliko članov je bilo v skupini na začetku in koliko jih je danes? Kako branje in izmenjava mnenj o prebrani vsebini knjige bogati vas osebno in druge člane skupine?

Vedno je bilo v skupini okrog 15 članov, včasih tudi 20. Nekateri naši člani so že pri Nebeškem očetu, nekateri so se priključili pozneje ali prihajali samo občasno, drugi so se preselili ali bili iz drugih župnij. Velika dinamika. Ena naša članica, Ljudmila, živi v Švici. Vedno je prisotna prek Zooma, včasih pa tudi osebno. Po rodu je Slovenka. Od prve skupine nas je ostalo sedem članov.

Posebej so mi ostale v spominu solze patra Kosa, ki je bil misijonar na Japonskem.

V letih vašega delovanja ste medse povabili več gostov. Kako so njihove besede in misli obogatile vašo skupino?

Bogu smo hvaležni, da smo se lahko srečali z izrednimi ljudmi. Izjemen vtis je s svojo skromnostjo na nas naredil pokojni pater dr. Vladimir Kos. Sledili so: pater Branko Petauer, novinar Jože Možina, zakonca Rigler in Žumer, duhovnika Tone Brčan in Brane Cestnik, Milada Kalezić, dr. Gorazd Kocjančič, pater Roblek in številni drugi.

Najpomembnejša za nas so bila njihova izkušnja vere in pričevanja za resnico. Posebej so mi ostale v spominu solze patra Kosa, ki je bil misijonar na Japonskem. 50-letni se ni smel vrniti v domovino. Vmes mu je umrla mama. Njegova bolečina je bila zelo velika. Hrepenel je po tem, da bi se lahko vrnil, pa se ni mogel toliko časa. Bil je izredno plemenit človek, ponižen duhovnik in čudovit pesnik slovenske emigracije.

Srečanje skupine Knjiga in čaj s sestro Heleno Reberc ob pogovoru o knjigi »Pokliči me!«. FOTO: Arhiv skupine Knjiga in čaj

Glede na to, da je ime skupine Knjiga in čaj, je torej čaj »obvezen« del vašega srečanja? 

Absolutno. Čaj je del našega rituala. Pomaga, da se medsebojno povežemo in začnemo pogovor. Če ni čaja, vzdušje ni isto. Res pa je, da smo bili zelo redko brez čaja. To je del nas in naše identitete poleg knjig.

Ob pomembnih prelomnicah se pogosto zazremo v prihodnost. S kakšno popotnico se odpravljate v tretje desetletje delovanja? 

Že na začetku delovanja sem se kot voditeljica skupine Bogu dala na razpolago. Kakor bo On želel in dokler bo želel. Naj bo vse Njegova volja. Odprta sem za prihodnost skupine. Dobili smo tudi poseben blagoslov od pokojnega nadškofa Alojza Urana. Vedno skupaj molimo.

Želim si, da bi več ljudi bralo dobre duhovne knjige in da bi bilo več krščanskih bralnih občestev. Božja milost vstopa v nas tudi po dobrih duhovnih knjigah. Krščanska literatura poleg Knjige knjig, Svetega pisma, pomaga graditi naše odnose in utrjuje vero.