Udeleženci 90. Generalnega zasedanja ROACO, združenja ustanov za pomoč vzhodnim Cerkvam, so se včeraj srečali s papežem Frančiškom. Sveti oče je svoje goste spodbudil, naj vedno ostanejo »živi kamni, tesno stisnjeni h Kristusu, ki je vogelni kamen«. Izrazil je hvaležnost za delo in nenehno prizadevanje na področju dejavne ljubezni in solidarnosti, ki jo ROACO od leta 1968 zagotavlja vzhodnim in latinskim Cerkvam pod pristojnostjo Kongregacije za vzhodne Cerkve. Združenje podpira pastoralne, vzgojne in človekoljubne dejavnosti, tudi s pomočjo papeških predstavnikov, pri čemer je Frančišek posebej spomnil na frančiškane Kustodije Svete dežele, ki so že 800 let navzoči na tem območju.



Kongregacija za vzhodne Cerkve letos obhaja svojo stoletnico, kar je dolgo obdobje, v katerem so pomagali papežem pri njihovi skrbi za vse Cerkve. Desetletja smo bili priče dramatičnim trenutkom: vzhodne Cerkve so bile pogosto deležne strašljivih izbruhov preganjanj in trpljenja, tako na Vzhodu Evrope kot na Bližnjem Vzhodu. »Močna preseljevanja so oslabela njihovo navzočnost na ozemljih, kjer so stoletja cvetele«, je dejal papež in poudaril: »Zdaj, hvala Bogu, so se nekatere med njimi vrnile na svobodo po bolečem obdobju totalitarnih režimov, druge pa, predvsem v Siriji, Iraku in Egiptu, gledajo svoje otroke, kako trpijo zaradi trajanja vojne in nespametnega nasilja, ki ga izvršuje skrajniški terorizem.«

Zaradi vseh teh dogodkov smo doživeli izkušnjo Jezusovega križa, ki je razlog vznemirjenja in trpljenja, obenem pa je vir zveličanja. Papež je spomnil na svoje besede, ki jih je izrekel dan po izvolitvi za rimskega škofa: »Če hodimo brez križa, če gradimo brez križa in če izpovedujemo Kristusa brez križa, nismo Gospodovi učenci.«

Zato je sveti oče izrazil zadovoljstvo, da so člani ROACO na zasedanju premišljevali o pomembni vlogi začetne formacije semeniščnikov in trajni formaciji duhovnikov. »Zavedamo se namreč skrajnosti izbire, ki jo opravijo mnogi med njimi, ter junaškega pričevanja o predanosti njihovim skupnostim, ki so pogosto zelo preizkušane. Prav tako pa se zavedamo skušnjav, na katere lahko naletimo«, pri čemer je papež navedel iskanje družbenega statusa, ki je priznan posvečeni osebi na nekaterih geografskih območjih, ali pa določen način izvajanja vloge voditelja, ki sledi človeškim merilom ali shemam določene kulture in okolja.

Kongregacije in agencije morajo še naprej podpirati projekte in pobude, ki na pristen način izgrajujejo Cerkev. Papež Frančišek je poudaril, da je temeljnega pomena »vedno gojiti slog evangeljske bližine«, pri tem pa izpostavil škofe, da bi to evangeljsko bližino živeli v odnosih s svojimi duhovniki. Ti bi nato Gospodovo nežnost pomagali čutiti vernikom, ki so jim zaupani. Semeniščnik in mlad duhovnik bosta tako čutila veselje, da sta sodelavca zveličanja, ki ga daje Gospod ter se kakor dobri Samarijan sklanja in na rane srca in človeške zgodovine zliva olje tolažbe in vino evangeljskega upanja.

»Vedno se čutimo živi kamni, stisnjeni h Kristusu, ki je vogelni kamen!« je spodbudil papež Frančišek. Vzhodne Cerkve varujejo mnogo spominov, cerkva, samostanov, krajev svetnikov in svetnic. Po njegovih besedah jih je treba varovati in ohranjati, tudi zahvaljujoč pomoči, ki jo nudi ROACO. »Ko pa ni mogoče popraviti ali ohranjati struktur, moramo ostati živo Gospodovo svetišče ter se spominjati, da je bila glina našega verskega bivanja oblikovana z rokami lončarja, Gospoda, ki je vanjo izlil svojega oživljajočega Duha.« Nikakor ne smemo pozabiti, da tudi danes na Vzhodu kristjani – ne glede na to, ali so katoličani ali pravoslavni ali protestanti – prelivajo svojo kri kot pečat njihovega pričevanja. »Da bi vzhodni verniki, če so se prisiljeni odseliti, lahko bili vedno sprejeti na krajih, kamor prispejo, in bi lahko nadaljevali življenje v skladu z njimi lastno cerkveno tradicijo«, je še dejal sveti oče in dodal, da bo tako delovanje združenja ROACO postalo »most med Vzhodom in Zahodom«.

Vir: Radio Vatikan
Foto: RV / OssRom