Začnimo z odlomkom apostola Pavla: »Mar blagoslovljeni kelih, ki ga blagoslavljamo, ni udeležba pri Kristusovi krvi? Mar kruh, ki ga lomimo, ni udeležba pri Kristusovem telesu? Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha« (1 Kor 10,16–17).

Beseda »telo« se pojavi dvakrat v teh dveh vrsticah, vendar z različnim pomenom. V prvem primeru pomeni resnično Kristusovo telo, rojeno iz Marije, umrlo in vstalo. V drugem primeru pa pomeni mistično telo, Cerkev. Pavel ne bi mogel jasneje povedati, da je sveto obhajilo vedno občestvo z Bogom ter brati in sestrami; da obstajata tako rekoč navpična in vodoravna razsežnost. Najprej si oglejmo prvo.

Občestvo s Kristusom

Neki ateistični filozof je nekoč rekel: »Človek je to, kar jé.« Hotel je povedati, da v človeku ni vrednostne razlike med snovjo in duhom, temveč se vse strne v organski in snovni prvini. Ateist je nevede najbolje ubesedil krščansko skrivnost. Kristjan je zaradi evharistije resnično to, kar uživa! Sveti Leon Veliki je pred davnimi časi zapisal: »Zaradi soudeležbe v Kristusovem telesu in krvi postajamo to, kar uživamo.«

Ateist je nevede najbolje ubesedil krščansko skrivnost.

Pri evharistiji torej ni le občestva med Kristusom in nami, marveč tudi stapljanje; obhajilo ni zgolj združitev dveh teles, umov in hotenj, temveč je stapljanje v eno telo, um in Kristusovo voljo. »Kdor pa se druži z Gospodom, je z njim en duh« (1 Kor 6,17).

Primerjava s prehranjevanjem – uživanjem hrane in pijače – ni edina glede svetega obhajila. Rad bi poudaril še eno, ki nam lahko pomaga razumeti naravo evharistične povezanosti med ljudmi, ki želijo biti združeni.

Dva postaneta eno meso

Apostol Pavel v Pismu Efežanom pravi, da je človeška poroka znamenje zveze med Kristusom in Cerkvijo: »Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta oba eno meso« (Ef 5,31–32). Evharistija, če uporabimo drzno, a resnično podobo, je použivanje zakonske zveze med Kristusom in Cerkvijo.

Evharistija je použivanje zakonske zveze med Kristusom in Cerkvijo.

Po besedah apostola Pavla je neposredna posledica zakonske zveze ta, da moževo telo (torej vsa oseba) postane ženino in obratno, ženino telo postane moževo (prim. 1 Kor 7,4). To pomeni, da nepropadljiva in poživljajoča učlovečena Beseda postane »moja«, poleg tega pa moje telo, moja človeškost postane Kristusova, sprejme jo. Pri svetem obhajilu prejmemo Kristusovo telo in kri, Kristus pa »prejme« naše telo in kri.

Naša človeškost postane Kristusova človeškost

Poskusimo razumeti posledice vsega tega. Ko je Jezus živel na zemlji, ni imel vseh mogočih in predstavljivih človeških izkušenj. Bil je moški, ne ženska; ni doživljal stanja polovice človeštva. Ni bil poročen in ni doživel, kaj pomeni biti za vse življenje združen z drugim človekom, imeti otroke ali še huje izgubiti jih. Umrl je mlad in ni poznal starosti.

Zaradi evharistije pa ima vse te izkušnje. V našem življenju ni ničesar, kar ne bi pripadalo Kristusu. Česar ni mogel doživeti »po mesu«, živi in »doživlja« zdaj »po Duhu« zaradi zakonske združitve pri sveti maši.

Kako neizčrpen razlog za čudenje in tolažbo je misel, da naša človeškost postane Kristusova! Iz vsega tega pa izhaja tudi odgovornost. Če moje oči postanejo Kristusove, če moja usta postanejo Kristusova, nimam razloga, da bi si dovolil gledati opolzke podobe, govoriti zoper bližnjega in telo uporabil za greh. »Mar bom vzel dele Kristusovega telesa in iz njih napravil dele vlačuginega telesa?« (1 Kor 6,15).

V našem življenju ni ničesar, kar ne bi pripadalo Kristusu.

Pa vendar to še ni vse. Najlepši del manjka. Drži, nevestino telo pripada ženinu, ženinovo telo pa pripada nevesti. Od dajanja mora človek pri svetem obhajilu takoj preiti na sprejemanje. Prejmemo sámo Kristusovo svetost! Kje se bo odvila ta »čudovita izmenjava« (admirabile commercium), o katerem govori bogoslužje, v vernikovem življenju, če ne v trenutku svetega obhajila?

Tu imamo priložnost, da Jezusu izročimo umazana oblačila in od njega prejmemo ogrinjalo pravičnosti (prim. Iz 61,10). Resnično je zapisano: »Iz njega pa ste vi v Kristusu Jezusu, ki je za nas postal modrost od Boga, pravičnost, posvečenje in odkupitev« (1 Kor 1,30). Zapomniti si moramo le eno: Kristusu pripadamo po pravici, on pa nam po milosti! To odkritje lahko da krila našemu duhovnemu življenju. To je drzen korak v veri in Boga moramo prositi, naj nam ne dovoli umreti, preden bi ga dosegli.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Beseda med nami (03/2023).