Prispevek v celoti je objavljen v reviji Najst.

Okoli leta 800 pred našim štetjem je Homer v Iliadi opisal zdravljenje ran, ki sta ga izvajala Asklepijeva sinova, občudovanja vredna zdravnika Podalejrij in Mahaon. Asklepija so Grki sčasoma začeli dojemati kot boga zdravljenja. V ta namen je bilo zgrajenih več asklepionov, templjev, posvečenih zdravilcu. Danes najbolj ohranjen je tempelj na grškem otoku Kos. Deloval je kot središče zdravniškega svetovanja, napovedovanja in zdravljenja. Velja, da naj bi ravno v asklepionu na Kosu svojo medicinsko izobrazbo pridobil Hipokrat, ki velja za »očeta sodobne medicine«. Hipokrat je še dandanes najbolj znan zaradi Hipokratove prisege.

Hipokrat, upodobljen v stari lekarni v Olimjem. FOTO: Primož Jerman

Štiri vrste telesnih tekočin, neravnovesje med njimi pa je bolezen

V približno tistem času se je razvila teorija o humoralni medicini in je prevladovala v zahodni medicini do 19. stoletja, pripisujejo pa jo grškemu in rimskemu filozofu in zdravniku Klavdiju Galenu iz Pergamona (129–216 po Kr.). V grški medicini naj bi obstajale štiri različne vrste telesnih tekočin, povezanih z boleznijo: kri, flegma (sluz, tudi gnoj), rumeni žolč in črni žolč. Prvi grški znanstveniki so verjeli, da se hrana prebavi v kri, mišice in kosti, vse ostale telesne tekočine, ki niso kri, pa nastanejo iz neprebavljivih snovi, ki ostanejo v telesu. Presežek ali pomanjkanje kateregakoli od štirih elementov naj bi povzročil neravnovesje, ki se kaže v bolezni; omenjeno so domnevali že viri pred Hipokratom. Hipokrat (živel je okoli leta 400 pr. Kr.) je sklepal, da so štirje letni časi in štiri obdobja človeka povezani s temi štirimi elementi.

Od Galenovih predpostavk do poizkusov

Galenovo zanimanje za človeško anatomijo je bilo sicer v nasprotju z rimsko zakonodajo, ki je prepovedovala seciranje človeških trupel približno od leta 150 pr. Kr. Zaradi te omejitve je Galen izvajal anatomske sekcije na živih in mrtvih živalih, predvsem na primatih. Verjel je, da anatomske strukture teh živali natančno odražajo anatomske strukture človeka, a danes vemo, da to ne drži povsem. Pojasnil je tudi anatomijo sapnika in prvi dokazal, da grlo ustvarja glas.

V enem od poizkusov je Galen z mehom napihnil pljuča mrtve živali, kar je pravzaprav temelj mehanske ventilacije.

V enem od poizkusov je Galen z mehom napihnil pljuča mrtve živali, kar je pravzaprav temelj mehanske ventilacije, kot jo poznamo v medicini danes – napihovanje pljuč z zrakom takrat, ko ta odpovedo. Na Galenovo raziskovanje fiziologije so v veliki meri vplivala dela filozofov Platona in Aristotela ter zdravnika Hipokrata. Bil je eden prvih, ki je pri raziskovanju svojih medicinskih spoznanj kot raziskovalno metodo uporabil poizkuse, kar mu je omogočilo raziskovanje različnih delov telesa in njegovih funkcij.

Poznavanje človeških organov – ne Grki, ne Rimljani, ampak Egipčani?

Če grški znanstveniki in zdravniki niso uspeli pokukati v človeško telo, potem lahko povemo, da so Egipčani anatomijo človeškega telesa uspeli videti precej bolj od blizu. Znano je, da so po faraonovi smrti njegovo truplo umili in odstranili notranje organe (jetra, pljuča, želodec, črevo). Nato so telo posušili, da bi se čim dlje ohranilo. Ovili so ga v platno ter v krsti položili v grobnico. Proces se imenuje mumifikacija. Ko so arheologi in znanstveniki preučevali mumijo Ramzesa II., so ugotovili, da je njegov vrat na več mestih zlomljen, imel pa naj bi še nekatere spremembe na okostju. Danes povezujemo to z možnostjo, da naj bi Ramzes II. trpel za ankilozirajočim spondilitisom. To je vnetna revmatska bolezen, ki najpogosteje prizadene mlade, pogosteje moške kot ženske. Zaradi vnetnih procesov bolniki občutijo bolečino v različnih sklepih po telesu, ob dolgo trajajoči bolezni pa nastanejo nepovratne spremembe na okostju, kot se je to pripetilo Ramzesu II. Zaradi teh sprememb je bil njegov vrat čezmerno ukrivljen in zaradi oblike neprimeren za krsto, zato naj bi vrat na več mestih namenoma zlomili.

Medicina skozi prizmo umetnostne zgodovine

Skozi stoletja je medicina vse bolj napredovala in začela postajati strokovna veda. Zdravljenje bolnikov je vse pogosteje izhajalo iz natančnejše diagnostike. Številna umetniška dela, naj si bodo srednjeveške slikarske umetnine ali ilustracije rokopisov, prikazujejo zdravilce ali zdravnike, kako se posvečajo diagnosticiranju bolezni z opazovanjem: bodisi pregledujejo urin v epruvetah ali bučkah bodisi tipajo utrip pacientov. Tako je znana upodobitev Albrechta Dürerja sv. Pavla in Janeza, ki zdravita bolnika s spremenjenimi sklepi in različnimi kožnimi izrastki. Raziskovalci domnevajo, da naj bi imel bolnik bodisi revmatoidni artritis bodisi protin. Glede na to, da ima bolnik razobličene sklepe in kožne spremembe, ki bi lahko ustrezali dolgotrajnemu protinu – to so urični tofi, pa je bolj verjetna diagnoza protin.

Da Vincijeva Mona Liza. FOTO: Arhiv Družine

Nedvomno vsak bralec pozna Mona Lizo, vsi se sprašujemo o njenem skrivnostnem nasmešku, redkokdo pa uspe razbrati, kaj nam upodobljenka pravzaprav razkriva. Pozorno oko lahko opazi spremembo: izboklino na hrbtišču njene leve roke, ter še dodatno spremembo na levi zgornji veki. Predpostavljajo, da je imela Mona Liza podobne težave, kot jih imamo ljudje še danes – visok holesterol! Omenjeni spremembi sta ksantom na roki in ksantelazma na veki, spremembi, ki sta značilni za hiperholesterolemijo (visoko vrednost krvnega holesterola).

Prispevek v celoti je objavljen v reviji Najst (7/2024). Spremljaj Najst tudi na Facebooku, Instagramu in TikToku.