Kot je uvodoma poudaril predsednik odbora za pravno-etična vprašanja pri ZZS dr. Peter Golob, se je odbor na zadnji seji v celoti strinjal z etično oceno Komisije za medicinsko etiko (KME) in z njeno zaskrbljenostjo, ki ga je v nedavnem mnenju komisija izrazila glede predloga zakona. Hkrati pa je odbor izpostavil še vprašanje poskusa vzpostavitve poklicne dolžnosti zdravnika sodelovati v postopkih pomoči pri končanju življenja in opozoril, da na ravni zakona doslej, ne v Sloveniji ne na svetu, niso bile določene poklicne dolžnosti zdravniškega poklica.

Prisila poklica

»To je unikum in prvo tako dejanje, žal ravno v zvezi s pomočjo pri samomoru in evtanaziji, kar odbor razume kot nekakšno prisilo poklica. Izhod iz te poklicne dolžnosti naj bi bil po zakonu ugovor vesti, ki pa se v zdravništvu uporablja za dejanja, skladna s poklicno dolžnostjo in potrebna, ki pa jih zdravnik ne želi uporabljati. V primeru evtanazije in pomoči pri samomoru ne moremo govoriti, da gre za ravnanja, skladna s pravili stroke ali poklicno dolžnostjo, in tudi ne, da so potrebna,« je bil jasen dr. Golob.

Etični zdrs

Odbor svari, da so med razlogi za prošnje za pomoč pri končanju življenja ali evtanazijo navedena tudi stanja, ki potrebujejo tehtanje, o tehtanjih pa lahko odločajo le osebe, ki ne nasprotujejo zakonu, »kar je približno enak etični zdrs, kot če bi pri tem sodelovale le osebe, ki nasprotujejo takim ravnanjem«. Vsebinska presoja bo zelo težka, istočasno pa so osebe, ki so kompetentne za odločanje o nekih stanjih, zaradi svojega morebitnega stališča izključene iz odločanja, s tem pa je tudi njihova poklicna kompetentnost zamejena, je nadaljeval Golob.

Skrb in zaskrbljenost

Kolikor ima uvida v duha kolegov, je med njimi precej skrbi in zaskrbljenosti glede tega vprašanja in rešitev v zakonu. V njem piše (in je zanje nesprejemljivo), da je to poklicna dolžnost zdravnika, medicinske sestre in drugih, ki sodelujejo v postopku, nikjer drugje po svetu ni to vprašanje zakonsko urejeno na takšen način. Niti na Nizozemskem ne, tamkajšnji zakon namreč poudarja zakonsko milost zdravnikom, da v primeru storitve dejanja, ki ustreza znakom kaznivega dejanja uboja na zahtevo in pomoči pri samomoru, za to niso kaznovani, morajo pa izpolniti nekaj pogojev, je jasen Peter Golob.

Vloga zdravnika v procesu

Predsednica ZZS dr. Bojana Beović pa je poudarila, da zdravniki v povezavi s pomočjo pri končanju življenja razpravljajo zlasti o tem, kje je vloga zdravnika v takem procesu, »bodisi glede na predlagani osnutek zakona bodisi na načelni ravni, saj ne želimo in ne moremo biti kot obveza vpleteni v nekaj, s čimer se tudi strokovno ne strinjamo«. Prav tako se pogovarjajo o opozorilih zdravniške stroke splošni javnosti, kaj vse se lahko v povezavi s tem zakonom zgodi, kajti »ker zdravniki poznamo situacije trpljenja in umiranja, smo dolžni javnost seznaniti z vsemi možnimi odkloni«.

Slovenska specifika

Poleg odklonov, ki so se v zgodovini že zgodili in so povsod pričakovani, je treba upoštevati še specifiko slovenske družbe, ki ljudem zaenkrat ne more ponuditi paliativne oskrbe, ki po oceni Beovićeve deluje le na tretjini resničnih potreb. »Čeprav je v osnutku zakona zapisano, da jo mora zdravnik ponuditi bolniku, mu je v dejanskih slovenskih razmerah ne more, ker ta služba v takšnem obsegu pač še ne obstaja,« je opozorila predsednica ZZS in dodala še odnos do starejših in do ljudi, ki tudi iz drugih razlogov niso več sposobni skrbeti zase.

Preširoke indikacije

»Pri nas nimamo dobro organizirane dolgotrajne oskrbe, to je velik problem slovenskih bolnišnic. Starejši so zaradi akutne situacije sprejeti v bolnišnico, potem pa ne morejo več nikamor, čeprav so akutno fazo preživeli. Ni prostora v domu, ni sredstev, svojci niso sposobni zanje skrbeti. To so vse specifike naše družbe, povsem drugačne od bogatejših držav, kjer je taka zakonodaja, sicer drugače, uveljavljena,« pojasnjuje Beovićeva in doda, da je tudi nabor situacij, v katerih je človek upravičen do take prošnje, v osnutku zakona naštet zelo široko s situacijami, ki so v resnici socialne stiske in bi jih morala reševati družba, vred.

Kdo odloča?

Pomisleki so tudi glede tega, kdo o tem odloča. »Razumljivo je, da zdravniki ne morejo biti edini, ki odločajo, zlasti ne v naši družbi. Zato je morda po eni strani razumljivo, da želijo pri nas predlagatelji zmanjšati vlogo zdravnika, vendarle pa ima vedenje o objektivnem trpljenju ali slabi prognozi ravno zdravnik. Po tem predlogu bi lahko prišlo do preglasovanja družboslovne smeri, kar spet do neke mere razširi indikacije in dopusti, da se to zgodi tudi nekomu z drugo prognozo,« izpostavlja dr. Bojana Beović.

Nesprejemljivo v nobeni obliki

Pričakovali pa bi, da bi bil zdravnik pri neposrednem dejanju v kar največji meri izključen ali da bi bilo organizirano po švicarskem modelu pomoči pri samomoru, kjer se s tem ukvarjajo za to določene inštitucije. Beovićeva še podčrta, da za velik del zdravništva zakon ne bi bil sprejemljiv v nobeni obliki, niti ob morebitnih popravkih.