V 70. in 80. letih je bila »prepoznaven radijski glas«, mnogi so obsedeli ob radijskih sprejemnikih prav zaradi njenega čarobnega glasu in voditeljske srčnosti. »Tudi slabe novice v poročilih izgubijo svojo strašljivost, kadar jih berete vi,« ji je konec 70. pisal »oboževalec« iz Spodnje Idrije.

Na pismo iz neke nerazložljive zadrege ni odgovorila. Decembra 1982 pa je z istega naslova prejela knjigo Osamelci in voščilnico z besedami: »Vaša 'jutranja' sovpada z mojo 'dežurno'. S kapljicami ljubezni, ki so več kot morje razuma in volje, kot pravite, me privedete do dne – vsako sredo. Hvala!« Podpis: Jože Felc.

Bilo je kot čudež: malo pred tem je Osamelce prebrala in že takrat si je želela spoznati avtorja, idrijskega psihiatra. Začela sta si dopisovati, med Idrijo in Ljubljano je potovalo prek dva tisoč pisem, se pogovarjala po telefonu in se na pragu poletja 1983 končno srečala.

Iskra, ki je preskočila med njima, se je razrasla v ljubezen, srečanje duš, ki ga Alenka opisuje kot »priti domov«. Čez nekaj let sta to globoko povezanost potrdila z zakramentom zakona pred brezjansko Marijo.

Minulo soboto je Združenje slovenskih katoliških zdravnikov v sodelovanju z Domom Sv. Jožef v Celju organiziralo tradicionalno Hipokratovo srečanje, posvečeno 80. obletnici rojstva in 10. obletnici smrti njenega moža, primarija Jožeta Felca.

Profesorica jezikov zmaga na radijski avdiciji

Ljubljančanka po rodu, sicer pa s »tremi četrtinami dolenjskih korenin«, kot pravi, je že kot majhna deklica govorila, da bo zdravnica. V času zorenja, za katerega so značilni negotovost in iskanje samega sebe, pa se ji je zazdela primernejša pot v jezikoslovje. Po diplomi je poučevala angleščino in francoščino na gimnaziji v Kopru.

»Lepo je bilo delati z mladimi; večkrat sem slišala, da sem rojena za profesorski poklic. A v meni je zevala praznina, nerazložljivo hrepenenje,« se spominja. Starša, ki sta poznala njen smisel za govorjeno besedo, in vedela, da se ji zdi napovedovalski poklic zanimiv, sta jo opozorila na avdicijo za radijske napovedovalce: sito na več avdicijah je bilo gosto – in strogo, a nazadnje so izbrali prav njo. V tem Alenka vidi skrivnost »Božje previdnosti«.


Že kot majhna deklica je govorila, da bo zdravnica. FOTO: Vid Ponikvar. 

Srečanje z Bogom in študij medicine

Sprva ji je radijsko delo pomenilo izziv, ko pa se ga je navadila, se je v njej spet začel oglašati nemir. Lotila se je še študija italijanskega jezika, šla je na poletno jezikovno šolo v Sieno, ki pa je imela prostore na medicinski fakulteti.

»Srečevala sem se z medicinci in spet se je v meni oglasilo tisto znano hrepenenje,« pravi Alenka: »Hrepenenje, ki se je prepletlo z intenzivnim srečanjem z Bogom.« Alenko so krstili kot dojenčico, pozneje pa ni bila deležna verske vzgoje. V Sieni pa je imela sostanovalko, ki je vsak večer brala Sveto pismo. Ko je z njenim dovoljenjem začela listati po njenih knjigah z versko vsebino, se je v njej nekaj premaknilo: »To je tisto, kar ves čas iščem. To spoznanje me je pretreslo do dna duše. Poklicna želja je postala imperativ. Nuja. Potreba.«

Njena sienska cimra Marija ji je govorila: »Ne skrbi, pri Bogu je vse mogoče; kdo ve, kakšne načrte ima s tabo.« In res, pravi Alenka: »Pomislila sem, da je izmensko radijsko delo morda edino, ki bi bilo združljivo s študijem medicine ...«

Uredniki in kolegi je niso ovirali; tudi starši, ki so se sprva zbali zanjo, so sčasoma sprejeli njeno samosvojo pot. Božje varstvo je čutila ves čas, pravi: »Neštetokrat sem se odpravila proti zaprtim vratom, se spraševala, kako bom prišla skoznje, a ko sem prišla do njih, so se odprla sama od sebe ...«


»Zame moj mož ni bil človek z 'multiplo', ampak izjemna osebnost.« FOTO: Vid Ponikvar. 

Slovo z vodenjem oddaje Obzorja duha

Zadnji čudež na radijski poti se ji je zgodil leto dni pred odhodom v njen novi poklic: po osamosvojitvi so na nacionalni televiziji začeli z oddajo Obzorja duha, urednik in duhovnik Drago Klemenčič jo je povabil k sodelovanju in tako je postala prva voditeljica te verske oddaje.

»Od RTV-hiše sem se poslovila na najlepši možen način. Besedila, ki sem jih brala, je sicer pisal gospod Klemenčič, a vsebina je bila tudi moj credo,« pravi Alenka. Od mikrofona pa se tudi po odhodu iz RTV-hiše ni povsem poslovila: občasno je njen glas še slišati na valovih Radia Ognjišče; rada prebira tudi Božjo besedo v domači cerkvi. »Nasploh so mi blizu besedila z globino, z vsebino, v katero verjamem in za katero stojim.«

Srečna leta z možem, dr. Felcem

Dobri dve desetletji je delala v Kliničnem centru kot zdravnica fiziatrinja. »Biti zdravnica je moj pravi poklic, vse drugo so bili bolj ovinki na moji poti …« se nasmehne. »Če bi obtičala na začetku, bi notranje umrla.« Alenkin mož, primarij Jože Felc, ki je polnih 32 let strokovno vodil Psihiatrično bolnišnico v Idriji, ji je bil med študijem in tudi pozneje v veliko oporo.

»Najinost«, kot Alenka imenuje njun odnos, dojema kot Božji dar: »To je ljubezen, ki presega prostor in čas, ljubezen duše in z dušo, in je zato večna. Zame moj mož ni bil človek z 'multiplo', ampak izjemna osebnost; naložen mu je bil križ, ki bi lahko doletel kogar koli od nas, a on ga je znal nositi s tolikšnim dostojanstvom, da je zato vreden še večjega občudovanja in spoštovanja.«

Poslovil se je leta 2010, potem ko je zbolel za rakom. Alenka se je kmalu po njegovi smrti upokojila, a v belo haljo, kot pravi, »še vedno rada zlezem«; pred pandemijo se je z bolniki srečevala v zdravilišču in domu starejših, je pa tudi aktivna članica Združenja katoliških zdravnikov.

Prispevek je bil v celoti objavljen v novi številki tednika Družina (24/2021).