Vsi bolniki s covidom 19, ki so potrebovali bolnišnično zdravljenje, so do tega prišli, nihče, ki je potreboval respirator, ni ostal brez njega. V drugem in tretjem valu se je izkazalo, da bolj kot respiratorjev in postelj primanjkuje izkušenega kadra za delo v intenzivnih enotah. 

Preobremenjeni timi družinske medicine smo prevzeli še organizacijo in izvedbo množičnega testiranja in cepljenja. V domovih starejših občanov se je pokazalo, kako dragoceno je cepljenje, saj sedaj v domovih skoraj ni več okužb in s tem tudi ni več hospitalizacij in smrti zaradi covida 19.

Pandemija je pokazala, da slovensko zdravstvo deluje predvsem zaradi velikodušnega in strokovnega dela zdravstvenih delavcev, kljub razmeram, v katerih moramo delati.

Žal so se zaradi pandemije podaljšale že prej predolge čakalne dobe. Vlada je pred nekaj dnevi objavila razpis za krajšanje čakalnih dob. Nekje je treba začeti, pa vendar se zapletenega zdravstvenega sistema ne bo dalo pozdraviti z nekaj kratkoročnimi »gasilskimi« akcijami.

V slovenskem zdravstvu je narobe več stvari. Izpostavil bom štiri: sistem je zelo tog, birokratiziran, praktično nemogoče je vplivati na spremembe, digitalizacija je na žalostno nizki ravni.

V našem zdravstvenem sistemu ima platno in škarje v rokah Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS), naša državna zdravstvena zavarovalnica, ki zdravstvo vodi na planski način. 

Način plačevanja zdravstvenih storitev je za vse izvajalce enak ne glede na to, v kakšnih okoliščinah delajo. Vsako leto se med zdravstvene zavode razdelijo praktično enaka sredstva z minimalnimi spremembami, kar onemogoča uvajanje novosti in izboljšav.

ZZZS nadzira zdravstvene izvajalce z množico administrativnih pravil, ki obremenjujejo zdravstvene delavce, da se večino časa ukvarjajo s papirji in ne bolniki. Zaradi množice pravil kdaj ujamejo kakšnega kurjega tatu, na drugi strani pa se ogromno denarja izgublja v predragih nakupih medicinskega materiala.

Zdravstveni informacijski sistemi v Sloveniji so narejeni izrazito po potrebah plačnika (ZZZS) in administracije in ne upoštevajo potreb izvajalcev. Še vedno nimamo prave, uporabne elektronske kartoteke, čeprav je bilo v ta namen porabljenih že veliko milijonov evrov. 

Zdravniki družinske medicine pri svojem delu še vedno uporabljamo papirnate kartoteke, ki so nastale pred 70 leti.

Posledica vsega tega je, da imamo dejansko v Sloveniji dva zdravstvena sistema: državnega in samoplačniškega. V državnem zdravstvu so pacientom vse storitve zagotovljene, vendar do večine izmed njih zaradi čakalnih dob ne morejo priti v razumnem času. 

Ko gre zares, tudi pacienti z minimalnimi dohodki zberejo denar za samoplačniške preglede in preiskave. V ambulanti vsakodnevno pacientom razlagam, ali lahko počakajo na preiskavo oz. pregled pri drugem zdravniku v okviru državnega zdravstva ali bi bilo dobro pregled opraviti samoplačniško.

Kakovosten zdravstveni sistem je treba ves čas posodabljati in prilagajati novim izzivom.

V Sloveniji je treba jasno prenesti odločanje o zdravstvu na pristojno ministrstvo, prilagoditi načrtovanje in plačevanje zdravstvenih storitev tudi s pomočjo konkurence med zavarovalnicami, debirokratizirati delo v zdravstvu in izpeljati digitalizacijo na učinkovit in do uporabnikov prijazen način.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (31/2021).