Sedem božičev nazaj smo Slovenci na referendumu odločno zavrnili spremembo definicije zakonske zveze. Dobrih 63 % volivcev je nasprotovalo temu, da bi se lahko poročili tudi istospolni pari. Debata pred referendumom takrat je bila zelo živahna, večina pa se je strinjala s tem, da sta za optimalen razvoj otroka pri njegovi vzgoji potrebna tako oče kot mati.

Sedem let zatem – sedaj – se je sprememba definicije zakonske zveze zgodila brez večjega vznemirjenja med ljudmi. Na spletu zanimanje bralcev (= Slovencev) ocenjujemo glede na branost člankov o določeni temi. Če so finančni in spolni škandali Cerkve zelo dobro brani, pa novica 11. januarja, da je ustavno sodišče presodilo, da o poroki in posvojitvi otrok kot pravici istospolnih parov državljani ne smemo odločati na referendumu, ni prejela niti kakšne posebej dobre branosti. 

Pol leta boja proti spremembam

Po politično naporni pomladi je med vročim poletjem lani ustavno sodišče ugotovilo, da je dosedanja ureditev na področju porok in možnosti posvojitev istospolnih parov protiustavna, saj diskriminira istospolne pare tako pri možnosti sklepanja zakonske zveze kot pri posvajanju otrok. Državni zbor je na podlagi te odločitve pripravil spremembo Družinskega zakonika, ki pa ne le odpravlja diskriminacijo, pač pa odpira pot teoriji spola in globokim spremembam družbe.

Konec septembra se je pred Državnim zborom v protest proti spremembam kljub slabemu vremenu zbrala velika množica ljudi. Državni zbor svojega stališča ni spremenil in je potrdil spremembe. V Koaliciji Za otroke gre so zato sprožili zbiranje podpisov za razpis referenduma. V enem tednu so jih zbrali kar 30 tisoč. Vendar je najprej Državni zbor presodil, da referendum ne bi bil dopusten, to pa je pretekli teden potrdilo še Ustavno sodišče. Pritožba na sodišče ni več mogoča.

Novosti, ki jih prinaša spremenjen Družinski zakonik, so številne in obsežne. Poglejmo, v kakšni državi bomo poslej živeli.

Ne gre le za poroke in posvojitve

Večina niti ne ve, da je sklenitev poroke istospolnih partnerjev in možnost posvajanja otrok le med najbolj vidnimi posledicami sprememb družinskega zakonika. Istospolni partnerji v partnerski zvezi so že do sedaj imeli pravno izenačen status s poročenimi heterospolnimi partnerji. Tudi posvojili so istospolni pari že sedaj lahko v tujini in je slovensko sodišče to posvojitev priznalo. Slovenskih otrok je za posvojitev le peščica, čakajočih parov v vrsti pa veliko. In kdo bo presodil, da sodnik, ki je otroka dodelil v posvojitev heteroseksualnemu paru, ni pravzaprav diskriminiral istospolnega para, ki si želi posvojiti istega otroka? In kdo bo skrbel za dobrobit otrok, ki so se znašli brez staršev?

Koliko spolov obstaja

LGBTQ+ organizacije si prizadevajo tudi za samo-določitev spolne identitete. Posameznik si bo spol lahko poljubno izbral med množico spolnih identitet. Bomo dobili »emšo« tudi za »drugačespolne«? Spremembe bodo poskušali uvesti tudi v jezik. Kako naslavljati osebo, ki se ima za »interspolno« - je to on ali ona – ali pač nekaj tretjega? V nekaterih šolah so obrazci že sedaj namenjeni Staršu 1 in Staršu 2 ... Ozaveščanje o tem, da ni s to zmedenostjo nič narobe, prihaja tudi v naše šole in vrtce. Bodoče učiteljice in učitelji se o tem že učijo na fakultetah. 

Pravica do vzgoje otrok v skladu s svojim prepričanjem

Katoliški starši se ne strinjamo s tem, da bi naši otroci v javnih šolah poslušali, da ni važno, kaj nekdo "skriva v spodnjicah", temveč šteje le to, kot kaj se nekdo počuti. Ne strinjamo se, da se našim otrokom namiguje, da dečki, ki jim je morda bolj všeč roza kot modra, niso dečki, pač pa so to morda deklice ali nekaj tretjega. Ali da se deklica, ki je nekoliko bolj živahna, morda v resnici počuti deček ali nekaj tretjega. Čeprav se to komu ne zdi prav verjetno, se bodo te vsebine pod pretvezo ozaveščanja in zmanjševanja nasilja nad "transspolnimi učenci" kmalu pojavile v šolskih kurikulumih. 

Marsikaterega starša bo to spodbudilo, da bo svoje otroke vpisal v katoliško šolo, kjer bo obvarovan teh vsebin, vendar katoliških šol ni dovolj za vse otroke iz katoliških družin niti ni prav, da se bi bili katoličani prisiljeni segregirati. Nenazadnje tudi to piše v ustavi, da imamo starši pravico, da svojim otrokom zagotavljamo versko in moralno vzgojo v skladu s svojim moralnim prepričanjem (41. člen).

Otroci in mladi v stiski

Statistika v ZDA, ki nas v tem prehitevajo, pa kaže, da si kot posledica teh sprememb vedno več najstnikov želi spremeniti spol in da najstniki številne druge stiske zamešajo z občutkom transspolnosti. Raziskava je ugotovila, da med mladimi, ki se obrnejo na klinike za spremembo spola, izstopajo mladi z avtizmom, depresijo, anksioznostjo in motnjami hranjenja. Zaradi raznolikosti težav jim zdravniki težje pomagajo, odpira pa se tudi vprašanje, ali ne poskušajo s spremembo spola rešiti stisk, ki se pojavljajo zaradi drugih težav z duševnim zdravjem. Otrokom v stiski zdravniki predpisujejo zdravila, s katerimi zavirajo puberteto (puberty blockers), s katerimi zavrejo spolni razvoj otroka, dokler ta ni prepričan, kot kaj si želi živeti. Posledice jemanja teh zdravil so lahko težke, se kaže v ZDA, kjer je jemanje teh zdravil že dlje časa v praksi. Smo v Sloveniji, kjer že zdaj kronično primanjkuje kliničnih psihologov in pedopsihiatrov, pripravljeni na to? In ali se ne bi raje usmerili v pomoč mladostnikom v stiski kot v promocijo menjanja spolov?

Nismo nazadnjaki!

Kot je po odločitvi ustavnega sodišča, da referendum ni dopusten, dejal Aleš Primc, je sedaj na starših, da budno spremljajo, kaj se otroci učijo v šoli in kaj jim o spolni identiteti govorijo v vrtcu. Ne dopustimo, da bi nas zaradi vztrajanja pri zdravi pameti, da otrok potrebuje mamo in očeta in da naš spol določa biologija, imeli za nazadnjake. Le kakšna bi bila prihodnost, v kateri bi bilo vse isto in vse dovoljeno?