Nadaljevanje iz: Kidričevo, Šterntal, Strnišče, komunistično koncentracijsko taborišče [3]

Zdenko Zavadlav je bil po vojni leta 1945 drugi oznovec v Mariboru. Napisal je spomine na tiste čase in jih leta 1990, ko so po 45 letih komunistične diktature začele izhajati prve knjige z »revizionistično« zgodovino, izdal pod naslovom Iz dnevniških zapiskov mariborskega oznovca (Maribor, 1990). Danes 34 let kasneje, je žal jasno, da spadajo v sam vrh spominske literature. Žal zato, ker sta z Albertom Svetino - Ernom edina nekdanja oznovca, ki sta napisala spomine in v njih razkrila nepojmljive zločine komunistične oborožene paravojske. Vsi ostali vosovci, oznovci, knojevci in udbovci molčijo kot grob in s tem zgovorno kažejo, kakšni zločinci so bili. Dobro se zavedajo, da so sodelovali pri nečem strašnem, zločinskem, nepozabnem. Z odkrito besedo o tem bi pokazali, da je le nekaj človečnega v njih, tako pa ...

Glavno taborišče za mariborsko okrožje Ozne

Zdenko Zavadlav je v knjigi komunističnemu uničevalnemu taborišču Šterntal v Strnišču pri Ptuju namenil dve poglavji. Poglejmo kaj je napisal oziroma pričeval, najprej pod naslovom Taborišče Šterntal (str. 67–69).

Glavno taborišče za mariborsko okrožje je taborišče v Šterntalu pri Ptuju. Zgradili so ga že Nemci v gozdovih na Dravskem polju, pri naselju Strnišče – Šterntal. Tu naj bi stala tovarna aluminija. Bila naj bi na najjužnejši točki nemškega Reicha ter uporabljala boksit iz samostojne Hrvaške, italijanske Dalmacije in Hortyjeve Madžarske. Električno energijo pa naj bi dobivala iz že zgrajene elektrarne v Dravogradu in gradeče se elektrarne na Mariborskem otoku.

Mečejo jih v gramoznice, kjer so kopali gramoz za gradnjo tovarne

Taborišče so Nemci naselili s Štajerci, ki so zaradi rasnih ali političnih razlogov dobili belo, heimatbundovsko legitimacijo, ker niso bili predvideni za nemške državljane. Taborišče je imelo delovni značaj, kajti taboriščniki so začeli graditi tovarno. Bilo je postavljeno z nemško pedantnostjo: mrežna ograja, osvetlitev, stražarnice, zavarovana vhodna vrata, upravni prostori, baraka za osebje, jedilnice, kuhinje, skladišča, podzidane barake za taboriščnike s stranišči in umivalnicami, osrednje dvorišče, urejene poti. V primeru potrebe primerno kar za nekaj tisoč ljudi.

Ob osvoboditvi nemška uprava taborišča razpade in taboriščniki odidejo na svoje domove. Kaže, da taborišče najprej uporabijo za »ustaše«, katerih predajo so zavezniki nekje na Koroškem odklonili, pa jih jugoslovanske enote 3. armade, sestavljene pretežno iz Srbov, pa tudi četnikov, mobiliziranih po osvoboditvi Srbije, gonijo na Hrvaško. Kar nekaj dni se pomikajo te kolone.

»Ustaši« so pravi ustaši, hrvaški domobrani pa civilisti, moški, ženske, otroci. V Šterntalu se po Teznem zopet ustavijo ter začnejo z likvidacijami vojakov in civilistov, tako kot je to bilo že na Teznem. Mečejo jih v gramoznice, kjer se je pod Nemčijo kopal gramoz za gradnjo tovarne.

Mrtve pa pokopavajo kar v gozdu za taboriščem

Taborišče je v upravljanju Ozne za Slovenijo in okrožne Ozne za mariborsko okrožje. Zavarovano je z vojaki Štajerske brigade Narodne obrambe – Knoja s štabom v Mariboru. Taborišče najprej uporabljajo za Kočevske Nemce, potem ko ni več možen njihov izgon v Avstrijo pri Šentilju ter po začasni uporabi barak na Teznem. Istočasno pa se taborišče uporablja tudi za tiste pripadnike nemške narodnosti, n. pr. Štajerce, sodelujoče v nemškem aparatu ter čakajoče na sodišča ali na izgon.

Uradno naj bi bil taboriščni režim enak režimu v kaznilnicah in preiskovalnih zaporih. Prepovedana so kakršnakoli maščevalna dejanja. V resnici pa ni tako, ker se bodisi zasliševalci oznovci, ki prihajajo zasliševat v taborišče, ali pa in še bolj stražarji knojevci ne obnašajo, kot jim je ukazano. Pa tudi smrtnost taboriščnikov je velika. Higienske razmere so čedalje slabše zaradi vedno večje gneče moških, žensk in otrok ter seveda zaradi slabe prehrane in sploh oskrbe, zlasti zdravstvene. Mrtve pa pokopavajo kar v gozdu za taboriščem!

Zdenko Zavadlav s svojim kurirjem na oddihu na Bohinjskem jezeru leta 1945. VIR: knjiga Iz dnevniških zapiskov mariborskega oznovca

Barake so videti strašno natlačene

Tudi sam se z Božom /Ludvik Behm - Slavc, pred koncem vojne namestnik šefa I. sekcije Ozne za Štajersko in Koroško, odgovoren za Celovec/ pripeljem v Šterntal. Lep poletni dan je in vožnja po Dravskem polju s pogledom na Pohorje mi prija. Po prvotnem maščevalnem počutju pri pogledu na zaprte sovražnike pa zdaj nič kaj rad nimam opravka z zaporniki v zaporih in taboriščih. Zaprt sovražnik ni več pravi sovražnik, ampak je vedno bolj človek, kot ti. Zapori in taborišča s svojim značilnim izgledom in vonjem me vedno bolj spominjajo na moje italijansko zaporništvo v Gorici, Trstu in Rimu, pa tudi na očetove nemške zapore v Šmartnem pri Slovenj Gradcu in v Rajhenburgu. Zapor je zapor, tudi za tistega, ki ni preganjani, ampak je preganjalec! Na kapiji morajo vprašati upravo, ali smemo vstopiti. No, saj je upravnik naš Tine /Tine Štorgelj/, Savinjčan. Zato je vse hitro urejeno.

K sreči kmalu najdemo tista dva nemška ovaduha, ki ju moram končno zaslišati, preden ju predajo vojaškemu sodišču. Knojevec ju privede v zasliševalnico v upravni baraki. Brez težav opravim svoje delo. Božo še zaslišuje svoje, zato se sprehodim po taborišču.

Pogledam v kuhinjo in jedilnico, kjer nekateri prav v gneči jedo neko vodeno smrdečo brozgo iz različnih porcij. Je namreč čas kosila. Iz barak s taboriščniki neznansko smrdi, zato rajši ne stopim vanje. Videti so strašno natlačene, ob vhodih je nekaj žensk in otrok. Vsi skupaj so videti zelo preplašeni, še bolj, ko me zagledajo v oznovski uniformi.

V rokah ima kol in tepe po glavi tiste, ki nočejo peti

Sprehodim se med barakami, ko zaslišim petje »Hej, brigade, hitite!« Kako to – v taborišču? Zagledam kolono taboriščnikov, ki v peterostopih prihaja po poti od barak proti jedilnici. Taboriščniki pojejo, zraven pa gre nekaj knojevskih stražarjev. Med stražarji je tudi zloglasni maščevalni knojevec, ki so mu še mladoletnemu Nemci zažgali hišo s starši in brati vred. V rokah ima kol in tepe po glavi tiste, ki nočejo peti.

Ko pridem blizu, šele slišim, da pojejo v čudnem narečju: »Hej, prigate, hitite, hej, prigate ...« Spremljajoči stražar mi pove, da so Kočevski Nemci. Selitev zanje se je namreč zataknila, ker jih Angleži nočejo več sprejemati v svojo zasedbeno cono Avstrije. Bog, kaj vse še čaka te potomce nemških kmečkih upornikov, nekoč zdavnaj za kazen naseljenih v kočevske gozdove! Potem ko so si generacije izkrčile gozdove in ustvarile domove, jih je prav tisti Hitler, ki so ga pričakovali kot nemškega odrešenika, izgnal in preselil ob bodočo »južno mejo« Reicha, na domačije izgnanih slovenskih kmetov na Brežiškem. Sedaj so nesrečniki že drugič izgnani. Le kam? Pa še našo »Hej, prigate« morajo peti!

Tako Zdenko Zavadlav pod naslovom Taborišče Šterntal leta 1990.

Zdenko Zavadlav na kraju, kjer je leta 1945 na Pohorju nad Hočami organiziral množični pomor ujetnikov. Med snemanjem filma Filipa Robarja Dorina o povojnih pobojih. VIR: Ivo Žajdela

Na Pohorju smo nocoj spet streljali!

Drugemu pričevanju je Zdenko Zavadlav dal naslov Transporti (str. 91–93).

Na Pohorju smo nocoj spet streljali! Temu pravimo transport! Le kje so tiste direktive na Primorskem iz preteklih let, ki so nam naročale, naj vse obtožene izročamo področnim vojaškim sodiščem? Ali se res, čeprav smo vosovski in oznovski obveščevalci, ne moremo ločiti od tistih Vosovih streljanj iz preteklih vojnih let? Saj je vojna že končana! Čeprav sem nekdanji skojevec, ne razumem ničesar več. Le kaj in v čigavem imenu počnejo to z ljudmi in tudi z nami? In prav nas, predvojne skojevce, izkoriščajo za to umazano, rabeljsko početje!

Seznami predlaganih za usmrtitev so prišli potrjeni iz ljubljanske Slavije, kot je to vpeljano. Tiste iz sodnih zaporov smo predlagali mi, tiste iz Šterntala pa komisija iz Slavije. Moramo hiteti, kajti vse takšno delo je treba opraviti pred sprejetjem ustave in ukinitvijo taborišč. Zadolžen sem za dogovor s Knojem o izvedbi operacije, Božo /Ludvik Behm - Slavc/ pa za določitev kraja ustrelitve. Knojevci iz mariborske brigade so šli na podlagi navodil, ki sem jih dobil od za to odgovornega pomočnika komisarja, izkopavat jame na izbrano mesto tam nekje na desni sredi poti na Pohorje, med Hočami in Mariborsko kočo.

Vsi so zvezani z žico in ležijo na dnu tovornjakov

Ustrelitve bodo zvečer. Naložena mi je skrb za transport za ustrelitev tistih, ki so za to namenjeni iz Šterntala. Malo se bojim, ker vem, da tam razsaja tifus. Zvečer se odpravimo tja s tovornjaki. Opremljeni smo s plašči in zaščitnimi maskami. Ob dogovorjeni uri se bomo srečali pred sodnimi zapori in tam nas bo čakal knojevski vodič za določen kraj. Odgovarjam za transport, kot smo se dogovorili, in za organiziranje likvidacije.

Taborišče Šterntal. Upravnik in zdravnik, k sreči moj prijatelj Banjži iz Šoštanja, nočeta predati zahtevanih in to zaradi tifusa. Pojasnim jima, da bodo tako in tako ustreljeni. Popustita. S knojevci naložimo na dva tovornjaka kakih šestdeset ljudi po seznamu. V glavnem so to Nemci in nekaj Štajercev. Tovornjaki, vezanje rok z žico, knojevsko stražarsko spremstvo.

V Mariboru se ustavimo pred sodnimi zapori. Tam že nalagajo na tovornjake tiste iz zaporov. Vsi so zvezani z žico in ležijo na dnu tovornjakov. Prevzamem transport. Zraven sta še Božo in Tine ter seveda še oficirji brigade mariborskega Knoja. Na tovornjakih imamo akumulatorje s svetilkami in neogibne pletenke s konjakom. Za varnost in moralo! Peljemo se proti Hočam, potem zavijemo na Pohorje.

... in nato marš proti izkopanemu grobu

Nisem jezen na nobenega od tistih, ki bodo ustreljeni. Res sem v boju nekdaj streljal, vendar le na meni nepoznane nasprotnike. Kje so bili oziroma kaj so zakrivili tile, namenjeni za današnjo ustrelitev, ne vem. Knojevski oficirji in nekateri oznovci tudi razmišljajo tako. Dolžnost? K sreči ni zraven Puklastega Mihe, ki tako rad strelja! Zato se vsi skupaj toliko bolj napajamo s konjakom!

Vzpenjamo se proti Pohorju. Tam nekje na polovici poti proti Mariborski koči zavijemo na desno. Pristanemo v temi, na nekakšni stranski cesti. Knojevska straža nas že čaka. Do izkopanega grobišča je treba iti peš.

Knojevci razsvetlijo pot z akumulatorskimi svetilkami, nato kar pomečejo zapornike s tovornjakov in nato marš proti izkopanemu grobu. Knojevski borci so vsi maščevalno nastrojeni, kajti Nemci so jim bili postrelili svojce in požgali domove. Zapornike prisilijo, da pojejo Deutschland, Deutschland über alles! Strahoten prizor. Pot pod pohorskimi smrekami, razsvetljena z reflektorji, in besni knojevci s pojočimi zaporniki. Ali je to res tisto, za kar smo se borili?

Zdenko Zavadlav na kraju, kjer je leta 1945 na Pohorju nad Hočami organiziral množični pomor ujetnikov. Med snemanjem filma Filipa Robarja Dorina o povojnih pobojih (levo Roman Leljak, desno Ivo Žajdela, hrbet kaže režiser Filip Robar). VIR: Ivo Žajdela

Zapornikom, sedečim na tleh, prestrelijo noge

Pridemo pred jamo. Slačenje zapornikov, da jih ne bi bilo mogoče identificirati. Ko se slačijo, jim odvežejo roke, nato pa jih spet zavežejo. Presune me, ko vidim še mladoletno hčerko nemškega funkcionarja. Čeprav se je v Šterntalu izčrpala, ima še zmeraj čudovito lepo telo.

Goli sedijo na tleh. Naenkrat nekdo plane proti gozdu v temo. Oficir Knoja se požene za njim. Vsi knojevci in oznovci začno streljati. Krogle nam žvižgajo nad glavami. Vržem se po tleh. Oficir Knoja, zadet od krogel, nam vsem na očeh pade ob izkopanem grobu. Zapornik pa izgine v temi gozda. Mrtvega oficirja odnesejo do tovornjakov. Knojevci besnijo. Zapornikom, sedečim na tleh, prestrelijo noge. Ubogo nemško dekle!

Nato da knojevski oficir, v dogovoru z nami, oznovci, povelje za streljanje. Po pet jih vlačijo pred jamo in od obeh strani postrelijo z lahkimi strojnicami, da padejo žrtve v jamo.

Uleže se v jamo, jaz pa ga ustrelim v tilnik

Med zaporniki pa poznam Slovenca, gestapovskega raztrganca, ki je povzročil smrt mnogih partizanov in aktivistov. Tudi sam sem ga zasliševal. Pravzaprav je bil revež, pohorski kočar, ki so ga zaradi družine in drugih okoliščin prisilili k sodelovanju. Nagovori me in zaprosi, naj ga sam ustrelim. Boji se, da bi ga le ranili in še živega zakopali. Kaj hočem! Uleže se v jamo, jaz pa ga ustrelim v tilnik, da umre brez trpljenja. Madona, kam smo zašli z našim skojevstvom, partizanstvom in osvoboditvijo!

Serijsko streljanje se nadaljuje. Po pet golih teles pred jamo. Ker imajo prestreljene noge, jih zvlečejo pred jamo, potem mečejo vanjo in nato ustrelijo. Tudi mlado nemško dekle izgine v jami. Na koncu odnesejo knojevci obleke na tovornjake, da jih bodo potem uničili. Tovornjak z nekaj knojevci pa ostane, da jamo zasujejo in zakamuflirajo.

Pijemo konjak in smo vedno bolj tihi

Vrne se patrulja, ki je zasledovala pobeglega. Niso ga dobili. Oznovci in knojevski oficirji smo nekam žalostni. Posebno knojevski oficirji ne razumejo, zakaj morajo pod oznovsko komando opravljati takšno delo, pri katerem je brez potrebe padel tudi njihov oficir.

Pijemo konjak in smo vedno bolj tihi, vse do mesta. Tam oznovci izstopimo, knojevci pa se odpeljejo v svojo brigado. Upam, da bo tista ustava, o kateri govorijo, kmalu sprejeta in da bo teh transportov potem konec. O, če bi bilo tako, kot je bilo že leta 1944 na Primorskem, kjer smo obveščevalci bili obveščevalci, sodišča pa sodišča! In samo sodišča so lahko sodila obtoženim. Bili smo res obveščevalci, rablji pa nikakor ne!

Spominska slovesnost na Streliški ulici v Ljubljani maja 1990 v spomin na tam umorjenega dr. Lamberta Ehrlicha. Od leve: Franc Miklavčič, Zdenko Zavadlav, Vera Trampuž, Viktor Blažič, pesnik Peter Levec, Stanislav Klep, Stane Vezjak. FOTO: Ivo Žajdela

Ukinitev taborišč v Šterntalu in Hrastovcu

Zdenko Zavadlav je pod naslovom Ukinitev taborišč pisal tudi o tej temi (str. 99–100).

Kaže, da bodo taborišča na našem območju v Šterntalu in v Hrastovcu nazadnje le razčiščena in ukinjena še pred volitvami. Iz Ljubljane je prišla številna pomoč, pa tudi večina naših, tako iz okrožja kot iz okrajev, je zaposlenih pri tem delu.

Na oddelkih moramo pripraviti vse dokumente, ki obstajajo o zaprtih v taboriščih ali pa so jih prinesli s seboj tovariši iz Kranjske. Pravzaprav prebivajo tudi sami kar v taboriščih in delajo v glavnem noč in dan. Povelje o času dokončanja dela je zelo strogo. Delata v glavnem po dva skupaj. Pregledujejo gradivo in po potrebi tudi zaslišijo taboriščnike.

Z mariborskimi taboriščniki še nekako gre, ker imamo o njih zadosti pismenega gradiva. Težje pa je s kranjskimi (gostujočimi) taboriščniki, o katerih nimamo tako rekoč nobenih podatkov. Dogovorjeno je, da njih usodo rešujejo oznovci, ki so prišli iz Kranjske. Pri njih ne pride do izvensodnih ustrelitev, ker so to opravili že na Kranjskem, pri tukajšnjih, Štajercih, pa le v zelo malem številu, ker je v glavnem vse to že bilo opravljeno.

Na podlagi izjave preplašenega, lačnega ...

V glavnem gre za izselitve, med katere spadajo volksdeutscherji, med okupacijo priseljeni Nemci, pa kulturbundovci. Tako so vsi prizadeti razdeljeni na nekaj skupin. Tistih za izvensodno ustrelitev, čeprav obstaja tudi ta možnost, tako rekoč ni, ker je to že bilo opravljeno. Skupine, v katere razporejajo te, recimo »sodne« komisije, za kar je Ozna še vedno pooblaščena, so pravzaprav tri. Tista za izselitev, tista za izročitev sodišču in tista za izpustitev. Tovariši, ki opravljajo to delo, niso zanj preveč navdušeni, tudi zato ne, ker živijo v dokaj slabih razmerah. Vsi bi najrajši kar vse takoj izselili.

Tako poteka delo v Šterntalu in v Hrastovcu. Grdo, neobveščevalno delo. Kako naj se odločiš na podlagi tistih nekaj pomanjkljivih papirčkov, pa na podlagi izjave preplašenega, lačnega, napol tifusnega in smrdečega taboriščnika? In pri tem pravijo, da gre za sodne komisije.

S svojimi škatlami kar bežijo v prvo bližnjo hosto

Slučajno prihajam z motorjem v Šterntal tisti dan, ko prva skupina izpuščenih odhaja domov. Nenavaden, hkrati žalosten pogled! Ljudje s svojimi škatlami kar bežijo v prvo bližnjo hosto! Tisti, ki so določeni za izselitev, pa zaenkrat ostanejo še v Šterntalu. Postopek izselitve je postal bolj zapleten. Sprva smo jih kar pregnali čez okupacijsko mejo v rusko avstrijsko cono pri Šentilju, nato smo jih prav tam uradno predajali Angležem, zdaj pa vsa zadeva poteka preko Madžarske, s pomočjo Unre. Kaj vse je povzročila ta vojna! In mi moramo sodelovati tudi pri tej strahoti. Tako ostane Šterntal taborišče za izseljevanje Nemcev, med njimi tudi Kočevarjev.

Zaradi uveljavljanja naše demokratične, federativne Jugoslavije, volitev in mnenja zaveznikov o nas se nam strašno mudi z ureditvijo vseh taboriščnih zadev. Rafl me pošlje z nekaj tovariši v Hrastovec, kjer naj problem kategorizacije rešimo kar v nekaj dneh. Stvar je nujna.

Zdenko Zavadlav v stanovanju v Štepanjskem naselju leta 1991. FOTO: Ivo Žajdela

V Hrastovcu upravnik je tisti nori oznovec

Lep grad, prijeten dostop do njega skozi Črni les, potem pa grozota s taboriščniki v gradu. Upravnik je tisti nori oznovec z radgonskega konca, ki bi zaslužil, da bi bil varovanec kakšne psihiatrične ustanove, ne pa vodja taborišča.

Rafl mi je prepustil odločanje o kategorizaciji, in sicer na podlagi znanih pravil, seveda brez izvensodnih usmrtitev, ker so taboriščniki bili v glavnem gostači iz Kranjske. Delali smo torej nekaj dni, na koncu pa sem prišel do zaključka in si ga tudi priboril, da tretji dan vse izpustimo.

Ta grozni grad je nekje na vzpetini. Nihče ni verjel našemu zagotovilu o izpustitvi. Odprli smo torej vsa vrata in zaprte enostavno nagnali. Nobeden si ni upal naravnost do bližnje ceste. S svojimi škatlami in culami so vsi bežali od vrat, ki so se jim odprla, v premi črti naravnost do prve hoste.

Nadaljevanje v: Franc Zdolšek, komunistično koncentracijsko taborišče Šterntal [5]

1/7