Večkrat se spomnim na gospoda, ki mi je po ženini smrti tožil, da se sedaj nima s kom pogovarjati. Z ženo sta bila poročena skoraj petdeset let in sta imela tri otroke, ki so poročeni in eden živi v hiši skupaj z očetom. Kolikor vem, se s pokojno ženo nista razumela ravno najbolje in sta se pogosto tudi kregala, ne prav lepo, zaradi česar so otroci večkrat kar trpeli. Vsaj tako se spominjajo. Zanimivo, da zdaj, v starosti, vedno manj. Po ženini smrti so bili z njim vsi otroci zelo prijazni, posebno še sinova družina, ki je živela v isti hiši kot on. Tolažili so ga, naj ne bo preveč žalosten, saj so oni z njim in bodo poskrbeli zanj in naredili vse, da mu bo čim lepše.

On pa mi je tako pogosto potožil: »Res so prijazni in jim nimam kaj očitati. Ampak z njimi se ne morem vsega pogovarjati. Saj marsičesa sploh ne morejo razumeti. Z ženo sva oba odraščala po prvi svetovni vojni v istem kraju, v zelo skromnih razmerah. Poročila sva se med drugo svetovno vojno in so potem prijok...